Novi val

V četrti val epidemije Slovenija vstopa z eno najnižjih precepljenosti v Evropi, hkrati pa se vlada vede, kot da je v Sloveniji stanje podobno kot v državah, kjer se je velika večina prebivalstva odločila za cepljenje. Še slabše: čeprav je v Sloveniji cepljenih le 40 odstotkov prebivalcev, vlada ni pripravila strategije, ki bi to dejstvo upoštevala. Zdaj stavi le na en ukrep: da bo s pritiskom delodajalcev, ki bodo morali plačevati testiranje necepljenih zaposlenih, posredno izvedla pritisk na tiste, ki zavračajo cepljenje, in jih tako prisilila, da se cepijo. Vendar ta strategija ne more obroditi večje precepljenosti. Že v drugem in tretjem valu se je namreč izkazalo, da kaznovalne politike v času epidemije prinesejo le izigravanje predpisov, ignoriranje navodil zdravstvene stroke in na koncu visoko stopnjo okužb, visoko zasedenost bolniških postelj in visoko smrtnost. Boj proti epidemiji pač uspeva le v družbah, kjer iščejo dogovore, konsenz ter sporazumno ravnanje oblasti in državljanov, drugod pa kosita bolezen in smrt.

Bil je torek, 6. oktober 2020. Kot vsak dan je tudi ta dan okoli 10. ure NIJZ sporočil število okuženih z novim koronavirusom v prejšnjem dnevu. Številka je bila šokantna: okužbe so namreč prej rastle razmeroma počasi, a vztrajno, tisti dan pa se je zgodil prelom: z 120 do 180 v povprečju na dan je številka nenadoma skočila nad 300. Torek, 6. oktober: 357. Sreda, 7. oktober: 388. Četrtek, 8. oktober: 363. Petek, 9. oktober: 380. Vladni ukrepi, zlasti njihova odsotnost, niso učinkovali. A to je bil šele začetek: nato je šlo hitro navzgor, v dveh tednih je bilo okuženih med 1000 in 2500 na dan. NIJZ je zato že 17. oktobra nehal slediti stikom okuženih, ker za to preprosto ni imel več dovolj ljudi, številke so bile previsoke. Epidemijo je vlada, prisiljena z rastjo okužb, razglasila v nedeljo, 18. oktobra. A razglasitev epidemije, uvedba policijske ure, ustavitev izobraževanja in druženja niso pomagale: v Sloveniji so te visoke številke vztrajale do aprila, ko smo – 12. aprila 2021 – zadnjič presegli 1000 okuženih na dan. Šele nato je začelo število novo okuženih resno padati.

V vsem tem času je vlada odločala le z dekreti, pri čemer se je velik del njih izkazal za neustavne. Iz prvega vala se vlada ni želela nič naučiti: ni poskušala razumeti, kaj se dogaja v javnosti, kaj v podjetjih, ni poskušala vključiti socialnih partnerjev, od sindikatov do zbornic ter velikih društev, ignorirala je tudi epidemiološko stroko in vse druge strokovnjake, od zdravstvenih do izobraževalnih – in vse to počne tudi danes. Še vedno se zanaša predvsem na svoje strankarske in politične vojščake, tako na političnem kot strokovnem področju, še vedno so njeni odzivi na statistike o cepljenju in okužbah gnevni. Zaupanje vanjo je bilo nizko takrat, danes je še nižje.

Nizko precepljenost prebivalstva je žal treba sprejeti kot dejstvo in organizirati sobivanje cepljenih in necepljenih.

V Sloveniji doslej ni bila narejena resna analiza, kako so se preteklo jesen širile okužbe med prebivalstvom. Vlada in NIJZ sta namreč ves čas prikrivala ključna podatka: kako se širijo okužbe v gospodarstvu in kako se širijo okužbe znotraj šolskega sistema. Obstajajo analize, vendar je v vseh pri teh podatkih bela lisa: ne vemo, kaj se je dejansko dogajalo v podjetjih, ne vemo, kako so potekale okužbe v šolah. Pri vsem skupaj je namreč šlo in še vedno gre za politično odločitev: vlada je namreč ves čas vztrajala, da gospodarska dejavnost ni vir okužb, vztrajala je, da se gospodarstvo ne sme ustaviti, vztrajala je, da ne bo dala stoodstotnih nadomestil zaposlenim, vztrajala je, da otroci ne morejo biti vir okužb, zato tudi ni poudarjala, da je največji problem visokega okuževanja v Sloveniji zadrževanje večjega števila ljudi dalj časa v zaprtih prostorih brez dodatnih načinov prezračevanja. Vladni predstavniki so ves čas s prstom kazali na državljane, ki naj bi se družili, enkrat po zidanicah, drugič po gostiščih, tretjič naj bi prirejali zabave doma in se skrivoma družili. V gospodarstvu ni okužb, so ponavljali, in pri tem vztrajajo tudi danes.

Ne samo to: ukrepi vlade so bili tako naravnani, da so celo spodbujali zaposlene in podjetja, da kljub tveganim stikom in morebitni lažji obolelosti ljudje še naprej hodijo delat: nadomestilo za morebiten izostanek z delovnega mesta zaradi tveganih stikov je bilo ves omenjeni čas omejeno na 80 odstotkov plače, zaradi česar se zlasti zaposleni z nižjimi dohodki niso odločali, da bi šli v samoizolacijo in ostali doma, ampak so tvegane stike zamolčali. Tudi delodajalci niso bili zainteresirani, da bi delo zaradi epidemije zastalo, postopek za pridobitev nadomestil pa je bil namenoma zapleten in odbijajoč, zato so neformalno zaposlenim priporočali, naj o morebitnih tveganih stikih ne govorijo, in tudi, naj ne hodijo na testiranja, ampak preprosto doma (na dejanskem ali navideznem dopustu) nekaj dni počakajo, da bolezen mine – seveda zato, da ne bi bilo treba domov poslati tudi vseh tistih zaposlenih, ki so bili z njimi v stiku. A kadarkoli so mediji opozorili na ta problem, so vladni možje, zlasti minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in premier Janez Janša, grmeli in besneli, da v gospodarstvu ni okužb, da gospodarstvo dobro dela in da je to ključnega pomena. V času epidemije je bila tako na prvem mestu skrbi vlade ekonomija. Slovenija je zato letos spomladi podirala evropske in svetovne rekorde v številu umrlih, v številu okuženih, v številu okuženih in umrlih v domovih za upokojence, v številu dni zaprtih šol. Nobena druga evropska država ni imela tako dolgo zaprtih šolskih vrat kot Slovenija. Še danes je pogled na primerjalno preglednico pretresljiv: Slovenija je med velikimi poraženci v boju z epidemijo v drugem in tretjem valu.

Vlada bi morala nemudoma povečati število krajev za brezplačno hitro testiranje, v vsaki večji poslovni stavbi, trgovini, kulturni instituciji, fakulteti in šoli bi morala biti točka za hitro testiranje.

Konec leta 2020 so tudi v Slovenijo prišla prva cepiva in začel se je nacionalni projekt splošne precepljenosti, spet so ga spremljali škandali, ki so celoten projekt omajali že na začetku, vse skupaj pa je bilo seveda obremenjeno s sumljivimi posli s testi. Celotna Slovenija je tako opazovala, kako s hitrimi testi služijo sumljivi ljudje, ki imajo dobre stike s SDS, opazovati smo morali, kako izvedbo testiranja dobivajo zasebne organizacije zdravnikov, povezanih s SDS in z drugimi vladnimi strankami, razkrito je bilo, da so ljudje s političnimi zvezami prihajali predčasno do cepiv, celoten proces pa so obremenila še poročila o stranskih učinkih cepiv, zlasti cepiva proizvajalca AstraZeneca, še dodatno pa je odpor javnosti narasel, ko so se razkrili nadomestila in dodatki, ki so jih v času epidemije prejemali zdravniki, nekateri javni uslužbenci ter – kako predvidljivo za to vlado – duhovniki. Medtem je vlada »plenila« po javnem sektorju in javnih podjetjih, nameščala svoje ljudi na položaje, menjavala ljudi zaradi njihovih političnih prepričanj, šarila po medijih, namesto da bi se zavedala, da je zaupanje v medije in omogočanje normalnega dela novinarjem ključnega pomena za boj zoper epidemijo, nadaljevala je kulturni boj, študente brez dohodkov pustila popolnoma na cedilu (dobili so le dve majhni pomoči v višini 150 evrov), se še naprej izživljala nad kulturniki. In v teh razmerah je pričakovala, da ji bodo navkljub vsemu navedenemu prebivalci Slovenije zaupali v eni sami stvari: da je cepljenje primerna zaščita pred okužbo, da zmanjšuje možnost težkega poteka bolezni in da omejuje širjenje bolezni. Čeprav so vlado pri tem podpirale večina medijev in ugledne osebnosti, ni pomagalo. Velik del prebivalstva je bil skeptičen do cepiv. In tako je še danes.

Osem mesecev po prihodu prvih odmerkov cepiva v državo je Slovenija na področju cepljenja ena od evropskih poraženk: vladi ni uspelo prepričati ljudi, naj se cepijo, polno cepljenih je 40 odstotkov prebivalstva, vse – sicer zelo slabe – kampanje vlade pa so brez resnih učinkov na prebivalstvo. Ne samo to, javnost je trpko razdeljena, sprte so družine, prijatelji, vlada pa se na svoj poraz pri prepričevanju prebivalstva, naj se cepi, odziva gnevno, besno in žaljivo. Zdaj namerava tiste, ki se ne želijo cepiti, kaznovati z zapovedanim plačevanjem testov, ki bodo hkrati obvezni. Za teste smo doslej porabili 60 milijonov evrov, več ne nameravamo, sporočajo iz vlade. Pri čemer je ta podatek zavajajoč in neresničen: Slovenija je namreč za testiranje tako kot vse druge države prejela denar Evropske unije in testiranja torej ne financira neposredno sama. Skupni znesek evropskih sredstev za izvajanje testiranja znaša 150 milijonov evrov.

V torek, 16. avgusta 2021, je Slovenija prvič v četrtem valu že presegla 300 okuženih na dan. Prelom v visoke številke se je torej zgodil že dva meseca prej kot lani. Seveda se na prvi pogled zdi, da ni mogoče kar tako primerjati enega in drugega leta, vendar za to obstajajo utemeljeni razlogi: med počitnicami imajo ljudje drugačne medsebojne stike, šolske počitnice pomenijo drugačen način življenja in manj stikov med mlajšimi. Ponoven polni zagon gospodarstva in šolskega sistema, ki se zgodi vsako leto 1. septembra, nedvomno močno vpliva na širjenje virusa, kar priznavata in poudarjata tudi vlada in NIJZ, ki sta že sredi julija začela pozivati prebivalstvo, naj se z dopustov vrnejo do 15. avgusta.

Testiranje je še vedno ena od pomembnih oblik preprečevanja raznosa okužb, zato bi moralo ostati brezplačno, še bolj dostopno, ne pa oblika »denarnega kaznovanja« tistih, ki se ne želijo cepiti.

Čeprav je minilo leto dni, je v tem trenutku Slovenija na jesenski novi val pripravljena popolnoma enako kot avgusta leta 2020 – kot bi se vmes ne zgodilo nič. Vlada ni pripravila različnih scenarijev, ampak se je osredotočila le na cepljenje. In čeprav je že od konca maja jasno, da ji projekt splošne precepljenosti ne bo uspel in bi morala že takrat začeti pripravljati vzporedno strategijo tudi za ta primer, se to ni zgodilo. V državah z bistveno višjo precepljenostjo v šolah in vrtcih, na fakultetah, v zdravstvenih institucijah in tudi v gospodarstvu so, kljub uspešnemu projektu cepljenja, prilagajali prezračevanje v zaprtih prostorih, ministri slovenske vlade pa so govorili, da to v Sloveniji ni potrebno. Ministrica za šolstvo Simona Kustec je celo poudarjala, da je zadovoljivo prezračevanje z odpiranjem oken – pri čemer se je ta teden razkrilo, da je svetovalna skupina pri ministrstvu za zdravstvo priporočila uvedbo dodatnih sistemov za menjavo zraka.

Pretekli teden je tako vlada sporočila, da bo od 23. avgusta veljal sistem PCT tako v gospodarstvu kot v šolstvu in da se bodo morali zaposleni, ki niso cepljeni, testirati s hitrimi testi vsakih 48 ur, stroške testiranja pa bo dolžan poravnati delodajalec, učenci, dijaki in njihovi profesorji pa naj bi se mogoče testirali sami. Namesto da bi torej vlada vzela v zakup, da ji je v cepljenje uspelo prepričati le 40 odstotkov prebivalstva ter da mora pripraviti drugačno strategijo, je sprejela en sam ukrep, s katerim naj bi prisilila prebivalstvo, da se bodo zaradi siceršnje denarne kazni (tako ljudje dojemajo zaračunavanje testiranja) odločili za cepljenje. Ni dvoma, da bodo nekateri tako ravnali. Nekateri si testiranja preprosto ne morejo privoščiti, ker bo to pomenilo tudi do 15 odstotkov njihovih mesečnih dohodkov. Nemalo delodajalcev ne skriva, da bodo tako ali drugače strošek testiranja prenesli na zaposlene, o tem tudi javno govorijo. To je seveda tudi prikriti namen vlade: prenesti izvajanje pritiska na zaposlene na delodajalce. Da bi morali delodajalci pri popularizaciji cepljenja sodelovati in spodbujati ljudi, naj se cepijo, je seveda normalno: a zakaj je bilo treba spet ustvariti sistem, ki je v svojem bistvu konflikten in prisilen?

Seveda se slovenska vlada pri tem ravnanju ne razlikuje od drugih vlad. Tudi Nemčija razmišlja, da bi po 11. oktobru uvedla obvezno cepljenje za nekatere kategorije delovnih mest, prav tako PCT-omejitve veljajo in bodo veljale tudi tam. Enako velja za Italijo, Francijo, Avstrijo … v praktično vseh državah iščejo načine, kako ljudi spodbuditi in tudi malce prisiliti v cepljenje. Vendar pa nobena država tega ne počne z zaračunavanjem testiranja kot obliko kaznovanja necepljenih. Testiranje je namreč še vedno ena od pomembnih oblik preprečevanja raznosa okužb in vsem zdravstvenim sistemom in državam je v velikem interesu, da se ljudje navkljub cepljenju čim pogosteje testirajo, saj to omogoča nadzor okužb in epidemije.

Kaj se je že dogajalo, ko slovenska vlada ni priznavala, da do okužb prihaja na delovnih mestih in ni stoodstotno nadomeščala izpada dohodka za tiste, ki so se znašli v tveganih stikih? Pravila so začeli izigravati podjetja in zaposleni. Epidemija ni obdobje, ko ljudi lahko s kaznovanjem prisiliš k sodelovanju. Ali v vladi res verjamejo, da bo kdorkoli v podjetjih in drugih organizacijah lahko nadzoroval izpolnjevanje PCT-pogojev pri svojih zaposlenih? Se to, razen na izpostavljenih kulturnih prireditvah, danes sploh kje dogaja? Mar policija preverja na mejah, ali imajo tisti, ki vstopajo, izpolnjene PCT-pogoje? Odgovor je seveda nikalen. Preverjanja je le za vzorec. Tega ukrepa – preverjanja izpolnjevanja pogojev – preprosto ni mogoče izvajati povsod in ves čas.

Čeprav v Sloveniji še vedno poteka razprava o tem, kako se je lahko zgodilo, da smo se tako razdelili na cepljene in tiste, ki v cepljenje ne verjamejo, smo se žal premaknili že v naslednje obdobje. Četrti val je tukaj. Zdaj je treba nizko precepljenost prebivalstva sprejeti kot (sicer žalostno) dejstvo in organizirati sobivanje cepljenih in necepljenih. Tisti, ki se nočejo cepiti, namreč niso neki norci ali neodgovorni ljudje – zavračajo pa cepljenje; zakaj jih je v Sloveniji tako veliko, je žal tudi na dlani. A velika večina ljudi, ki se sicer ne želijo cepiti, so sicer odgovorni posamezniki, ki se bodo v primeru okužbe nemudoma samoizolirali. V teh razmerah je torej pomembno popularizirati testiranje med necepljenimi, ne pa ga omejevati. Vlada bi morala zato nemudoma povečati število krajev za brezplačno hitro testiranje tako za cepljene kot necepljene, v vsaki večji poslovni stavbi, trgovini, kulturni instituciji, fakulteti in šoli bi morala biti že od prihodnjega tedna točka za hitro testiranje, država pa bi morala zagotoviti brezplačne teste in morda tudi nadomestilo za ta začasna delovna mesta. Glede na število necepljenih v Sloveniji je splošno testiranje prebivalstva edini način za nadzor širjenja okužb. Testiranje bi moralo biti dostopno povsod, brezplačno, cepljenim in necepljenim, vlada pa bi se morala predvsem truditi, da bodo tisti, ki se ne želijo cepiti, sprejeli kot naravno dejstvo, da se bodo morali zato toliko bolj redno testirati, da je to njihova solidarnostna gesta glede na njihovo odločitev glede cepljenja.

Druge možnosti glede na zavoženo strategijo cepljenja ni. In testiranje kot izhodna strategija iz zavožene strategije cepljenja je razmeroma preprosta, o njej je mogoče doseči konsenz. Brezplačno testiranje je pot do kolikor toliko nadzorovanega četrtega vala epidemije – ki pa glede na število necepljenih v Sloveniji zagotovo ne bo minil lahko. Seveda pa to ni edini nujni ukrep: nemudoma je treba začeti poudarjati, kako pomembni sta prezračevanje (niti v zdravstvenih ustanovah tega dejstva še niso sprejeli za znanstveno dejstvo) ter nameščanje merilnikov potencialne koncentracije virusa v zraku in prezračevalnih sistemih.

Razprava o tem, koliko nas bo stalo povsod dostopno brezplačno testiranje, je brezpredmetna, saj je odgovor preprost: veliko manj kot velik porast okužb in posledični lockdown.

Prezračevalne naprave

V razvitejših državah po vsem svetu potekajo intenzivne priprave na prihajajočo zimo in ponovni začetek pouka. V skladu z dognanji, da se virus širi predvsem v zaprtih prostorih, tako nameščajo prezračevalnike in merilnike koncentracije virusa v zraku. Prva je s tem začela Nemčija, kjer so že lansko zimo ugotovili, da zgolj z odpiranjem oken ni mogoče nadzorovati morebitne višje koncentracije prisotnosti virusa, da pa različni sistemi, ki odvajajo zrak iz prostora, zlasti v krajih s hladnejšo zimo, lahko močno zmanjšajo možnost prenosa okužb. Tako je letos na začetku poletja nemška zvezna vlada za nakup in vgradnjo teh sistemov po šolah namenila 100 milijonov evrov.