Boj za javno televizijo

Zgodilo se je to, kar se je napovedovalo. Nova metla, novi generalni direktor RTV Slovenija, neizkušeni Andrej Grah Whatmough, ki je na ta položaj prišel z obljubami, da bo deloval nepolitično in da se v vsebino programa ne bo vtikal, je sredi poletja programskemu svetu RTV poslal zahtevo za razrešitev direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak. Ker je to storil sredi poletja, očitno se z zamenjavo nepokorne direktorice mudi, programski svet na seji ni bil sklepčen. Po zakonskih in poslovniških določilih ima zdaj Andrej Grah Whatmough pravico, da samostojno razreši Natalijo Gorščak. To naj bi storil v prihodnjih dneh.

Ne gre za naključje, poletno nerodnost. Generalni direktor nacionalnega medija je že junija na podlagi neresničnih obtožb o napakah uredništva informativnega programa skušal sprožiti menjavo urednice informativnega programa Manice Ambrožič, in ker mu ni uspelo, je v drugo uporabil dopustniški trik, vreden najboljših mafijskih odvetnikov in političnih prevarantov. To, da na seji programskega sveta ni bilo nekaterih glasnih zagovornikov vlade Janeza Janše, denimo teologa Janeza Štuheca ali vlakovodje Slavka Kmetiča, ni bilo naključje. Andrej Grah Whatmough je vnaprej vedel, da bo sredi avgusta programski svet zelo težko sklepčen.

Politika lahko medije uniči na več načinov. Lahko spremeni zakonodajo, lahko zmanjša proračunske vire, lahko omeji oglaševanje podjetij v državni lasti, če želi, lahko – tudi to se dogaja pri nas – namenoma krši zakonodajo, da bi si politično podredila neodvisno tiskovno agencijo.

Lahko pa se neodvisni mediji rušijo tudi od znotraj. Točno to se dogaja na TV Slovenija. Trditve, ki jih je direktor napisal v predlogu za razrešitev, kažejo, da ta človek ali res nima nobenega znanja o tem, kašen je medijski posel, vsebinsko so v predlogu razrešitve zapisane »prvovrstne neumnosti«, ali pa mu je za vsebino vseeno in deluje po nareku. Če bo Andreju Grahu Whatmoughu nazadnje uspelo, če bo TV Slovenija postala državni in ne javni mediji, se ne bo ustavil. Naslednja tarča je na drugi strani ulice. Radio Slovenija se je že moral zagovarjati zaradi programa, svetnike je denimo zmotilo, da je 25. maja predvajal Čolićevo priredbo partizanskega hita Druže Tito mi ti se kunemo in da se je v glasbeni opremi znašla do vlade kritična skladba Operacija Juriš, ki jo izvajata Jadranka Juras in Nikolovski.

Ta oblast se ne bo ustavila. Njen cilj je jasen. V državi želi utišati kritične glasove. Novinarji so zanjo sovražniki.

Politični pritiski, ki so imanentni neodvisnemu novinarstvu, ne morejo biti izgovor za kanibalizem in prerivanje, ki se dogajata na TV Slovenija, na radiu je tega manj. Nekateri taktizirajo, drugi želijo napredovati, tretji so prepričani, da je prišel njihov čas. Naj zapišemo zelo natančno: če bi se ves kolektiv uprl političnim pritiskom, če bi znal izločiti povzpetneže, katerih ambicije presegajo sposobnosti, še bolj pa kolaborante, ki zagovarjajo politiko, ne javnosti, in hkrati uživajo status nedotakljivih, zloma neodvisne nacionalne medijske hiše ne bi bilo. Niti prvič, leta 2006, v času prve Janše vlade, niti danes, 15 let kasneje.

Enako odgovornost za politični prevzem, ki grozi nacionalni medijski hiši, nosijo programski svetniki, predvsem tisti, ki jih je nastavila politika. Zato je programski svetnik, sicer nekdanji urednik informativnega programa Lado Ambrožič na seji, na kateri je bil svet nesklepčen, upravičeno dejal, da »očitno programskega sveta ni več, lahko spokamo in gremo«. Pravi programski svet, takšen, ki ga definira duh zakona, bi zaradi nevestnega in nepravilnega dela že začel postopek za razrešitev generalnega direktorja.

Štiriindvajsetega aprila 2020 so se na prvem kolesarskem protestu ljudje ustavili pred stavbo TV Slovenija. Ploskali so, zvonili z zvonci in izrazili podporo Ivanu Galetu in ekipi oddaje Tarča. Šlo je za spontano, iskreno podporo, zahvalo televiziji, ljudem, ki ustvarjajo njen program.

Štirinajst dni kasneje je Janez Janša objavil svoj programski tekst Vojna z mediji.