Novi val

Kot pisatelj ne morem in ne smem molčati, ko sem priča tako brutalnemu napadu na svobodo in človekove pravice. Alberto Moravia je povzdignil svoj glas v času fašizma, sam pa moram to storiti v času biopolitičnega totalitarizma. Čemur smo priča v zadnjem letu in pol, je fenomen, ki sta ga opisala britanska novinarja Cromwell in Edwards (Media lens) kot propaganda blitz, ki ima šest prvin: 1. temelji na dramatičnih novih dokazih, 2. komunikacija je emocionalno zelo intenzivna, ogorčena, 3. navidezno podprta s strani korporativnih medijskih ekspertov/ akademikov, 4. obsoja vsakogar, ki dvomi v navidezen konsenz, 5. vključuje naključno tempiranje, 6. zanjo je značilna tragikomična moralna disonanca.

Kar sta avtorja ugotovila na primeru vojne v Iraku, Libiji in Siriji, velja – mutatis mutandis  – tudi za Covid. Z ustrahovanjem, represijo in moralno paniko (glej Cohenov model moralne panike) ni možno iziti iz trenutne krize. Bojim pa se, da je slednja le epifenomen tega, ker je Foucault imenoval biopolitika, in uvod v čedalje večje ukinjanje človekovih pravic. Kot kažejo podatki švicarske neprofitne organizacije za raziskavo geopolitične propagande (SWPRS), se pod prisilo propagande za cepljenje cenzurira kritične glasove in zdravstvene pomisleke. Naši epidemiologi, pardon infektologi (Beović, Logar, Krek) so povsem izgubili zaupanje javnosti že z opravičevanjem nesmiselnih lockdownov, policijske ure in nošnjem mask na prostem, še bolj pa s klavrnimi apologijami zavoženega produkta – kot je npr. cepivo AstraZeneca, za katero so vehementno trdili, da ni krivec za fatalne stranske učinke pri nekaterih mlajših ženskah, marveč so to kontracepcijske tablete (katerih kolateralni učinki se, začuda, pojavijo tudi v »kombinaciji« z AZ). Odstotek je po optimističnem verovanju »statistično zanemarljiv«. Veliko držav EU je potem cepljenje z AZ prekinilo, v Južni Afriki pa so ga opustili.

Ožigosati vse, ki nasprotujejo cepljenju s pristaši »teorije zarot« – kar je storil zadnjič tudi prof. Rudi Rizman – je tipičen aroganten diskurz elit. »Tisti, ki se nočejo cepiti, namreč niso neki norci ali neodgovorni ljudje ...« (Repovž). Sam nisem apriorno proti cepljenju, menim le, da je bil razvojni čas cepiv prekratek in da slednje zahteva svoj čas (previdnostno načelo), ob dejstvu, da virus stalno mutira. Kdor meni, da ga cepivo ščiti, in se počuti ogroženega, naj se le cepi (recimo starejši, rizične skupine); prelagati odgovornost na adolescente, mlajše in srednjo generacijo, zato, da bi zaščitili tiste starejše, ki se nočejo cepiti, pa je absurd. Elite vedno zlorabljajo besedo »odgovornost« in jo pripisujejo tistim z majhno družbeno močjo (prekariat). Spomniti se moramo, da je veliko nevarnih virusnih izbruhov v zadnjih desetletjih zakrivilo ravno človekovo poseganje v naravo, v želji za čedalje večjim profitom. Tako je bilo z virusom HIV, tako je bilo z Ebolo.

Dr. Figelj, ki je lani spregovoril na RTV SLO, da je Covid »minoren medicinski problem«, in požel pogrom iz svoje stroke, je hotel samo poudariti, da je v celoti vseh obstoječih bolezni Covid manjši problem, in da ne moremo ukinjati ostalih zdravstvenih storitev zato, da ga omejimo. Nekateri zdravniki že opozarjajo, da utegne biti cena za tako miopijo višja od cene žrtev Covida. Primerjati Covid s špansko gripo – 25-50 milijonov mrtvih, zlasti med mlajšimi (povratniki z bojišča v 1. SV vojni) ali s kugo ali z Ebolo (ki so jo komaj zamejili na izvoru), je absurd. V luči podnebnih sprememb in lakote, ki vsako leto zahteva 9 milijonov žrtev (od tega veliko otrok), da ne govorimo o prihodnosti, pa sploh.