Desant na javno radiotelevizijo

V petek, 20. avgusta, okoli treh popoldne je nekdo pozvonil pred vrati stanovanja direktorice televizije Natalije Gorščak. Direktorica je bila zaradi zdravstvenih težav doma že nekaj dni. Na drugi strani vrat je stal kurir. V rokah je imel uradno pošiljko. Generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough se je odločil, da bo kar po kurirju razrešil direktorico televizije.

Pol ure kasneje so tudi zaposleni na televiziji dobili prijazno elektronsko sporočilo, v katerem se je generalni direktor najprej pohvalil, da »televizija Slovenija v prvih sedmih mesecih letošnjega leta posluje občutno bolje od finančnega načrta«. Nato je pripisal, da je izdal sklep o razrešitvi Natalije Gorščak in da bo do imenovanja novega direktorja ali direktorice TV Slovenija »dela in naloge direktorja opravljal sam«. Samooklical se je za direktorja televizije, pa čeprav ga lahko na to funkcijo imenuje le programski svet javnega zavoda. Četudi gre za začasno rešitev, je samoimenovanje primer tipične samovolje, ki je pravno sporna.

V omenjenem sporočilu sodelavcem Andrej Grah Whatmough zatrjuje, da ne bo posegal v delo novinarjev, da bodo »odgovorni uredniki in uredniki pri svojem delu neodvisni in avtonomni«.

Andrej Grah Whatmough se je kot kakšen avtokrat arogantno izognil presoji predloga za razrešitev, zavestno in namerno se je odločili speljati postopek tako, da se je izognil javni razpravi in pozornosti.

A v resnici se je v petek, 20. avgusta, na TV Slovenija zgodil udar. Nacionalna televizija je začela postajati državna televizija. Janšev načrt, da naj Andrej Grah Whatmough – nova metla, kot ga je v enem od tvitov že v začetku leta poimenoval premier – počisti, dezinficira in dekontaminira program na TV Slovenija, se je začel uresničevati. Razrešena Natalija Gorščak namreč junija ni hotela zamenjati urednice informativnega programa Manice Janežič Ambrožič, ki je med drugim odgovorna za izvedbo Tarče in Studia City, oddaji, ki najbolj motita vlado. Ker ni poslušala zahtev generalnega direktorja, jo je med bolniškim dopustom zmotil kurir z razrešnico.

Eugenija Carl je novinarka informativnega programa na TV Slovenija, že desetletja dela na televiziji in dobro pozna razmere v medijski hiši. »Odločitev direktorja ni bila ravno presenečenje glede na to, da se je že odgovorne urednice skušal znebiti na podlagi neverodostojne obtožbe o cenzuri, vsa druga pojasnila pa je preslišal. Tudi poletni in petkovi popoldanski manevri za razrešitev direktorice televizije žal ne kažejo, da si novo vodstvo prizadeva za transparentno, neodvisno delovanje. Na junijskem srečanju z novim generalnim direktorjem so novinarji in uredniki informativnega programa generalnemu direktorju jasno povedali, da si bodo še naprej prizadevali za profesionalno in neodvisno novinarstvo ter uredniško avtonomijo, da so odločno proti kakršnimkoli posegom politike in da pri svojem delu pričakujejo zaščito vodstva.«

Zvita igra

Kako je generalnemu direktorju to uspelo? Kako je lahko kar brez mnenja programskega sveta, kar natančno določa zakon, razrešil direktorico televizije?

Generalni direktor RTV Slovenija ni direktor zasebnega podjetja, ki lahko po lastni volji odstavlja in nastavlja svoje podrejene, pa že v tem primeru te varuje delavska zakonodaja. V medijskih hišah, še posebno če gre za nacionalni medij, za javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, velja stroga ločitev med poslovnim in programskim delom. Preprosteje, generalni direktor RTV Slovenija vodi zavod, njegovo poslovanje, odgovoren je za zakonitost dela, a se neposredno v program ne bi smel vmešavati. To je odgovornost direktorjev radia in televizije, ki izbereta področne urednike za različne programe, direktor pa te urednike le imenuje, ne pa izbira.

Ločnica v hierarhiji poveljevanja je logična. Poslovni interesi medijske hiše niso popolnoma skladni s poslanstvom in namenom RTV Slovenija, kot ju določa zakon – torej opravljanje javne službe »z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov«. Generalni direktor skrbi za poslovni del, uredniki in drugi zaposleni za vsebinskega. Hkrati ga poleg zakonodaje omejujeta še statut RTV Slovenija in programski svet, najvišji upravni organ zavoda, ki imenuje in razrešuje generalnega direktorja. Nad poslovanjem pa bdi nadzorni svet.

Tako je v teoriji. Praksa, ki se je zgodila prejšnji teden, pa je pokazala, da lahko samovoljni generalni direktor zakon tudi načrtno zlorabi.

»Cilj je razgradnja neodvisnega javnega medija. Namesto tega se želi ustvariti propagandna državna RTV, kakršni imata Viktor Orbán in Aleksandar Vućić.«

Andrej Grah Whatmough je 30. julija, sredi poletja, iznenada začel postopek razrešitve direktorice televizije. O svoji nameri je obvestil programski svet, ki bi moral, tako zakon, o direktorjevi nameri dati soglasje. Seja programskega sveta je bila sklicana 16. avgusta, a ker ni bila sklepčna, je direktor direktorico razrešil brez soglasja programskih svetnikov. Naivno bi bilo verjeti, da se je vse to zgodilo po naključju. Generalni direktor nikjer ni prepričljivo pojasnil, zakaj se je za razrešitev odločil sredi poletja, zakaj se mu je tako mudilo. Odgovor se ponuja sam: ker generalni direktor ni bil prepričan, ali bo njegov predlog dobil podporo večine programskih svetnikov, si je izbral čas, ko je bila večina od njih odsotna. Po naključju, dopustniško, upravičeno ali pač namenoma. In ker programski svet ni bil sklepčen, je lahko direktor, to izjemo zakon dopušča, odločitev o razrešitvi sprejel kar sam.

Prejšnji ponedeljek so bili na seji programskega sveta kot po pravilu odsotni tisti programski svetniki, ki so doslej javno kritizirali delo urednikov in novinarjev TV Slovenija. Na seji ni bilo nobenega programskega svetnika, ki je bil imenovan na predlog vladnih strank, ali pa tistih, ki podpirajo vlado Janeza Janše. To, da seja programskega sveta ne bo sklepčna, se je že slutilo. Generalni direktor se je torej namerno odločil speljati postopek tako, da se je izognil javni razpravi in tveganju, da na programskem svetu njegov sklep o razrešitvi direktorice ne bi dobil soglasja, in se očitno s »pravimi člani sveta« tudi vnaprej dogovoril, da bodo odsotni in tako preprečili sklepčnost. Andrej Grah Whatmough se je kot kakšen avtokrat arogantno izognil presoji predloga za razrešitev, zavestno in namerno se je odločil speljati postopek tako, da se je izognil javni razpravi in pozornosti.

Izdaja javnosti

»Dejstvo, da je večina programskih svetnikov ignorirala sklic seje, in dejstvo, da se je niso udeležili podporniki vlade, kažeta na to, da so ti člani programskega sveta izdali javnost. V programski svet so bili imenovani zato, da predstavljajo in ščitijo interese slovenske javnosti, toda to javnost so zamenjali za interese nekaj političnih strank,« pravi dr. Marko Milosavljević, profesor na katedri za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Ne gre za vprašanje podpore ali nepodpore predlogu o razrešitvi, s svojo odsotnostjo so programski svetniki, tisti, ki zanjo niso imeli upravičenega razloga, onemogočili razpravo. Ravnali so nedemokratično. »Šlo je za ignoranco, za zavesten bojkot, prek tega pa so omogočili politično kadrovsko menjavo glavne osebe javne televizije. S tem sprenevedanjem in izigravanjem, ko so omogočili zamenjave v izrednih okoliščinah brez transparentne javne razprave, so osramotili tudi sami sebe. Ti posamezniki bi morali zaradi prozorne prodaje javnega interesa, netransparentnosti in nevarovanja neodvisnega javnega medija nemudoma odstopiti.«

Vse, kar se je zgodilo sredi avgusta, ima seveda svojo predigro, logiko. Te stvari so bile napovedane in pripravljene. Nič naključnega ni v njih.

»Spomniti se velja, da je vlada prek svojih ljudi v programskem svetu, ki so povezani predvsem s stranko SDS, že lani poskusila predčasno razrešiti takratnega generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca. Spomnite se, kako so potem tri mesece pred iztekom njegovega mandata že glasovali in nato imenovali novega, provladnega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Gre za človeka, ki prihaja iz vladajoče SMC, in to je tudi edini razlog, zakaj je prišel najprej v nadzorni svet in zdaj na mesto generalnega direktorja – torej po povsem politični liniji,« evolucijo političnega prevzema RTV Slovenija natančno pojasnjuje Milosavljević. »Pri tej odločitvi o izvolitvi novega generalnega direktorja večine programskih svetnikov ni zmotilo niti dejstvo, da ta oseba nima nikakršnih izkušenj in referenc na področju medijev, hkrati pa po dostopnih podatkih nima izkušenj niti z vodenjem večjih sistemov. Logika, ki se je skrivala za imenovanjem osebe povsem brez izkušenj na tako odgovorno funkcijo, je očitno le politična – ’samo da je naš’, bi o vsem tem dejal Ivan Oman.« Izbira takšnega človeka je z vidika oblasti pričakovana in načrtna.

»Neizkušen človek se hitreje podredi jasnim interesom politike. Tudi zato v Nemčiji, Avstriji ali nordijskih državah osebe brez izkušenj ne morejo priti na nobeno relevantno funkcijo – ker se posebej v javnih RTV-servisih iščejo in potrebujejo ljudje z izkušnjami in hkrati z odločno, pokončno držo, ki bodo branili neodvisnost svoje hiše in svojih novinarjev. Ljudje brez ustreznih referenc so običajno bolj odvisni in hvaležni tistim, ki so jih imenovali. Do oblasti, ki jih je nastavila, so bolj upogljivi in ubogljivi.«

»Imam enostaven predlog: generalna stavka vseh zaposlenih na RTV Slovenija. To je edina rešitev, upor in revolt zaposlenih v javnem zavodu.«

Sladke besede

Pa pretiravamo? Ali generalnega direktorja vseeno vodijo dobri nameni? Si izbira boljšo, kompetentnejšo ekipo?

Dr. Boris Vezjak je filozof, neutruden sledilec medijskega dogajanja v Sloveniji, nekoč je bil programski svetnik na RTV Slovenija, a je leta 2009 zaradi lastne nemoči in nekompetentnosti tedanje sestave odstopil. Boris Vezjak Andreju Grahu Whatmoughu ne zaupa. »Generalni direktor morda obljublja, da se ne bo vtikal v programske vsebine, a težko verjamem njegovim besedam,« trdi skeptično. »Vse, kar dela, kaže na netransparentnost njegovega početja. Očitki, ki so zapisani pod zahtevo za razrešitev Natalije Gorščak, so v nekaterih delih nekaj, kar je isti Andrej Grah Whatmough kot nadzornik RTV potrdil in podpisal. Bodimo pozorni na časovnico dogajanja. Kdaj se je torej pojavila ideja o razrešitvi? Pojavila se je v trenutku, ko Natalija Gorščak ni želela razrešiti odgovorne urednice informativnega programa. Vse to izigravanje, vse to glasovanje sredi počitnic govori o perfidnosti, celo zahrbtnosti delovanja generalnega direktorja. Ne, ni dobrih razlogov, da bi verjeli v njegove dobre namene.«

Vezjak je zelo oster tudi do nekaterih drugih potez generalnega direktorja, recimo do njegovega predloga o novi programski shemi, ki med drugim predvideva več narodnozabavnega programa in manj Studia City. »Ta predlog programskih sprememb kaže na željo po grobi komercializaciji javnega zavoda z razvedrilnim programom najslabše vrste. Želi ukiniti zahtevnejše, kulturne, intelektualne oddaje in kritične politične oddaje, ki so lahko nevarne. Programski direktor se sicer sploh ne bi smel vtikati neposredno v program. Stopnja njegovih pravnih spodrsljajev in namernih napak je tolikšna, da bo prej ali slej odšel na smetišče zgodovine,« še ostro dodaja Vezjak.

Novemu direktorju ne zaupa niti novinarka Eugenija Carl. »Zakaj bi mu zaupala?« se sprašuje. »Čemu je potem hotel na vsak način, rokohitrsko, s pomočjo kričečih svetnikov in upoštevanjem neprimernih pritiskov na informativni program brez nekih širših pogovorov zamenjati odgovorno urednico? Tudi prve predlagane spremembe programa kažejo, da so v ozadju določene težnje, da se kritičnemu razmišljanju pristrižejo krila. Kritičen pogled na politiko in družbo pa je v jedru javne radiotelevizije.« Eugenija Carl se strinja s tezo, da se dogaja politični prevzem nacionalne medijske hiše. »Dogaja se brutalen, brezsramen politični desant na javno radiotelevizijo. Tokrat se niti ne trudijo skrivati. Sklepam, da razmišljajo v smeri, ali podjarmiti si zdaj ali nikoli več.« Vse te stvari so se v resnici že dogajale, dodaja, tako z ene kot z druge strani, a z leti naj bi na Kolodvorski med zaposlenimi vseeno dozorelo prepričanje, da morajo kljub vsemu ohraniti profesionalno držo. »Tudi pri nas se seveda dogajajo napake, a smo v zadnjih letih o vsem tem zlasti v informativnem programu zelo odkrito govorili in skušali sproti izboljševati procese, da bi bilo naše delo še bolj verodostojno in da bi nam javnost zaupala. Vedeti moramo, kaj sta naša naloga in poslanstvo, da ni nedotakljivih, pa tudi, da nam čedalje bolj nizkotnih napadov, podtikanj, celo groženj ni več treba prenašati. Še vedno smo lahko zagovorniki javnosti, saj druge možnosti nimamo. Problem bo seveda, če bodo skušale našo verodostojnost v prvi vrsti spodnesti določene sile znotraj hiše. In ta prizadevanja so trenutno precej okrepljena.«

Utišanje kritike

Politični pritiski na medijsko neodvisnost se v resnici ne dogajajo le na RTV Slovenija. Gre za načrtno, vztrajno kampanjo vlade, njenega predsednika, stranke SDS. Na pomen svobode medijev so Slovenijo večkrat opomnile različne evropske agencije in mednarodne organizacije. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je tako 1. junija na Bledu ob začetku predsedovanja Slovenije svetu EU opozorila na pomen medijske svobode, ko je dejala, da »potrebujemo zaupanje v svobodne, neodvisne in ustrezno financirane medije«. Tega seveda ni storila po naključju.

A vlada se na te očitke, opozorila, diplomatske namige, poročila mednarodnih organizacij ne zmeni. Tako denimo Slovenska tiskovna agencija že več kot 237 dni opravlja javno službo, ne da bi za to prejela plačilo vlade, kar določa zakon. STA je zaradi ignorance in izigravanja zakona na sodišču sprožila več postopkov. Stanje je v resnici kritično.

»Politični pritisk se tudi po odločitvi upravnega sodišča, ki je začasno zadržalo vladno uredbo o STA, nadaljuje. Na prefinjen način, z ignoranco odločitve sodišča, še več: s sklicevanjem nanjo pri nadaljnjem nefinanciranju STA,« o trenutnem stanju pravi Bojan Veselinovič, direktor STA. »Šef Ukoma je konec julija tako sporočil, da zaradi zadržane Uredbe ne more izvesti nakazila, pa čeprav je pravna stroka dala vedeti, da ni v skladu s pravnim redom. In čeprav gre za teptanje dveh zakonov, sprejetih v parlamentu. Ukom se tudi ni odzval na julijski poziv STA k nadaljevanju pogovorov o novi pogodbi in vsaj nakazilu akontacije še pred koncem pogajanj, s katero bi se STA rešila propada.«

O tem, zakaj je treba braniti neodvisnost medijev, bi morali razmisliti tudi na RTV Slovenija, oni so tukaj predvsem za to, da branijo javnost.

Vlada namenoma želi STA izčrpati in jo po madžarskem zgledu združiti z RTV Slovenija. To je bila tudi ena od prvih potez, ki jo je leta 2010 po prevzemu oblasti naredil Viktor Orbán. Z združevanjem tiskovne agencije in javnih medijev je centraliziral urednikovanje in poveljevanje, hkrati pa je združitev prinesla tudi možnost racionalizacije in odpuščanja neposlušnih. »Če bo STA propadla, bo za to odgovorna zdajšnja politična nomenklatura,« še pravi Veselinovič.

Slovenija ni daleč od madžarskega scenarija. Podreditev medijev je eden od glavnih ciljev te vlade. Predsednik vlade rad govori o tem, da je njegov cilj razgradnja medijskih monopolov, ki zlorabljajo resnico in ki so privid profesionalnega poročanja. A gre za sprevračanje, ravno Janša je tisti, ki medije razume kot sredstvo politične propagande. Kdor tega ne verjame, lahko pogleda, kako poroča neka televizija, ki jo je Janša ustanovil s svojim denarjem.

Na kakšen način delujejo od politike nastavljeni programski svetniki, lepo kaže primer Alenke Gotar, članice SDS, ki dela na ministrstvu za kulturo. Kot programska svetnica je na sestanku komisije za glasbo od radijcev zahtevala pojasnila, zakaj so 25. maja zavrteli pesem Zdravka Čolića »Druže Tito mi ti se kunemo«. Pesem je bila zavrtena v tematsko obarvani uri o mladosti. V tej uri so zavrteli tudi druge: denimo skladbo »Sve je lako kad si mlad« skupine Prljavo kazalište, Domiceljevo priredbo Dylanove »Forever young«, »Bil je maj« Nietov in pa pesem banda Tabu »Mladost«. Samo malo, trohica pameti je potrebne, da se razume namen tega izbora – 25. maj je bil namreč nekoč državni praznik, namenjen mladim. A Gotarjeva se ni dala prepričati, vedno znova je zahtevala pojasnila, kako se je kaj takšnega sploh lahko zgodilo.

Politika namenoma ne razume konteksta, očitno si želi izbirati primerne in neprimerne skladbe, vtika se v glasbo, v umetnost, motijo jo skladbe, stare več kot 40 let. To počnejo najbolj nedemokratični režimi. Recimo talibi.

»Osnovna ideja te vlade je, da je treba nadzirati vse medije, javne in zasebne. V Sloveniji imamo vlado, ki zavestno ne financira javne tiskovne agencije in zavestno krši zakonodajo. Imamo vlado, ki je v minulem letu izvedla najrazličnejše ukrepe, s katerimi poskuša šikanirati zasebne medije. Imamo vlado, ki je proračunska sredstva ministrstva za kulturo, namenjena pomoči medijem, razdelila po izrazitem političnem ključu. Hkrati sta v tej vladi posameznika, predsednik vlade in minister, ki sta javno pozivala k bojkotu plačevanja RTV-prispevka in trdila, da tega sama ne počneta,« o odnosu vlade do medijev razmišlja Marko Milosavljević. V vsem tem se ne skriva le želja po podreditvi javne RTV, zadaj je sovraštvo, sovražen odnos do neodvisnih medijev, do samega koncepta javnih medijev in tudi, to je povsem jasno, demokracije, kakršno vzpostavljajo vrednote EU. »Cilj je razgradnja neodvisnega javnega medija. Namesto tega se želi ustvariti propagandna državna RTV, kakršni imata Viktor Orbán in Aleksandar Vućić.«

Obstaja pa tudi druga možnost. Ni nujno, da se bo z RTV zgodilo to, kar se ji je v času prve Janševe vlade, ko so uredništva prevzeli nesposobni in politično nastavljeni posamezniki. »Imam enostaven predlog: generalna stavka vseh zaposlenih na RTV Slovenija. To je edina rešitev, upor in revolt zaposlenih v javnem zavodu, ki pa so, to si moram priznati, tudi sami krivi za aktualno stanje,« pravi Boris Vezjak. »Po moji oceni sta se aktiv novinarjev in sindikat premalo angažirala. Zakaj ni bilo na zadnji seji programskega sveta Ane Tavčar Pirkovič, ki v njem predstavlja zaposlene? Političnega pritiska se lahko rešiš na več načinov, tudi s pravno potjo, ki jo je izbral nekdanji generalni direktor RTV in o kateri sedaj govori odstavljana direktorica. Druga pot je javno razkrivanje tega, kar se dogaja. Žal je tega premalo, doslej so le tri novinarke, Eugenija Carl, Špela Kožar in Helena Milinković, upale povedati, kaj se dogaja. Pogumne so in simptomatično je, da so ženske.«

Vezjak ima prav. O tem, zakaj je treba braniti neodvisnost medijev, bi morali razmisliti tudi na RTV Slovenija, oni so tukaj predvsem za to, da branijo javnost. Res so pod hudim pritiskom, zato jih je treba podpreti.

»Zaskrbljena sem in v strahu za javno RTV, ki bi morala biti branik javnega interesa, javnosti in neodvisnega poročanja. Niti aktualni direktor niti nedejavni programski svet me ne navdajata z upanjem in zaupanjem, nasprotno, njuna neizkušenost po eni strani in politična instrumentalizacija in neprincipielnost kažeta na politično okupacijo RTV Slovenija. Pri čemer je menjava direktorice TVS verjetno šele prva slika. Upam le, da to ne bo okupacija v 26 slikah,« še dodaja Eugenija Carl.

Čas je za alarm. Naslednje leto so volitve. Glavna temelja parlamentarne demokracije so tudi svoboda izražanja in neodvisni mediji. Ko bosta padli ti dve vrednoti, bo padla tudi demokracija.

Kdo je manjkal?

Večina manjkajočih programskih svetnikov RTV Slovenija, ki so s svojo abstinenco omogočili razrešitev Natalije Gorščak, podpira politiko vlade Opravičeno ali neopravičeno manjkajoči: Borut Bajžel, Alojzij Bogataj, Geza Erniša, Nastia Flegar, Alenka Gotar, Janez Juhant, Slavko Kmetič, Janko Kos, Ivan Kramberger, Žiga Kušar, Leon Oblak, Robert Požonec, Andrej Prebil, David Runco, Ivan Štuhec, Ana Pirkovič Tavčar

POVEZANI ČLANKI:

• Nadzor nad generalnim direktorjem
• Kako je Bojan Požar iskal iver v očesu Natalije Gorščak, bruna v svojem očesu pa ni videl