Morske bitke

Restavracija Na žagi
Budanje 8
Tel.: 041 540 964
Na žagi se lahko v boj z morsko favno spustite vsak dan, razen srede in četrtka, od 12. do 22. ure.

Ambient:
na videz ne kaj dosti spremenjena 80’s gostilna, a s prijetno teraso ter nevsiljivo generično jazz muziko

Napitki:
fokus je – glede na ponudbo razumljivo – na belih buteljkah z vipavskega konca, s kakšnim rosejem in cabernetom za presekat

Vegetacija:
hc morska špura je tu, zelenjava je bolj za dekoracijo

Dostopnost:
parkirišče je, nekaj stopnic pa ovira potencialne gibalno omejene goste 

Fino:
surove ribe in raki kanastrele na žaru

Ne tako fino:
rižota z argentinskimi kozicami

Kaskaderskih devet hodov Na žagi stane 80 evrov, nato pa – s tem, da sam odločaš, kaj boš izpuščal (ali ponavljal) – lestvica pada takole: sedemka je 65, šestka 55, štirka pa 40 evrov.

»A bomo morali poleg PCT-ja pokazati tudi potrdilo o opravljenem izpitu iz varstva pri delu?« se je ob pogledu na ime in dobro nabrušen logo vipavske restavracije Na žagi, kamor nas je napotila konzumska vrhuška, začel spraševati strokovni vodja tokratne odprave na zahod. No, seveda se je potem izkazalo, da je ime – skupaj z interjerjem in nekaterimi pivovarniškimi izveski in usmerjevalnimi tablami – aktualnega pogona v Budanjah podedovano od prejšnje izvedenke in da je nova metla začela pometati predvsem na področju kulinarične ponudbe.

Ta je zasnovana izključno na morskem življu, pri čemer gre besedo izključno razumeti skoraj čisto dobesedno. Obed Na žagi se, denimo, konča z rezino lubenice, saj v ponudbi ni nobene sladice, niti kakšne kepice sladoleda ne. Tudi kakšnega kosa mesa nismo bili zasledili, ogljikovo hidratje (riž, fuži in kruh) in zelenjava (predvsem solatno perje ter rezine redkvice in paradižnika) pa na tem naslovu predvsem opravljajo vlogo spremljevalnih vokalov v ribiške mreže ulovljenim solistom.

Kdor ne mara morske košte, naj raje sploh ne hodi sem; nekaj previdnosti svetujemo tudi tistim, ki znotraj vzpostavljene morske množice ne marajo (surovih) rakov ali školjk, ter še posebej onim, ki v nekajurnem oslinčkanem golorokem boju z oklepi in lupinami ne vidijo srebajočega užitka, ampak zapacano martrarijo. Vsi drugi pa ste več kot dobrodošli na odlično, kolikor pač že hočete dolgo, uživaško furo.

Ta se je – po otvoritveni ljubkosti v belem vinskem kisu mariniranega sardona (z repkom!) – začela s surovimi zadevami: kompaktnimi rezinami mariniranega repa morske žabe, ki jim je sledilo prvo presenečenje. Surovi škampi so bili položeni na sočno in kremasto sirarsko skuto, kar je sicer narobe po onem kanonu laške kuharije, ki načeloma prepoveduje pajdašenje rakovja s sirovjem – ampak tale kombinacija je bila odlična.

V nadaljevanju smo nato odkrili, da lahko ožarjene atlantske kapesante samo vprašajo jadranske kanastrele, od kod jim vsa sladkoba in milina; da je Žagina mešana buzara simpatična, a nje sokci ob koncu prevodeni; da je srebanje sokov iz na žaru pečenih morskih bogomolk zenovsko početje, a obenem le ogrevanje za spopad z malo preveč kuhanim, vendar vseeno odličnim jastogom na rdeče, ki ga tu strežejo s fuži. Žagarjem svetujemo, naj opustijo streženje argentinskih kozic – razen če želijo še dodatno demonstrirati superiornost lokalnih surovin –, če pa že, naj reč vsaj za rižoto vzamejo iz oklepov in jo naredijo malo manj naporno za konzumacijo – neprestana telovadba med vilicami in zapacanimi šapami je – še posebej, če je to le ena od številnih borb – kar utrujajoča.

Na žagi so zavezanost minimalističnim intervencijam v konzumabilne oblike morskega življa vzeli čisto zares, kar se pričakuje tudi od gostov. Svojstveno simpatično odkritje sezone, z vrtnico, ki jo podarijo damam ob zaključku obeda vred.