Nepravica do necepljenja

Pred začetkom cepljenja proti virusni bolezni covid-19 v Veliki Britaniji je britanski premier Boris Johnson dal dve nedvoumni izjavi. Najprej je povedal, da v Veliki Britaniji ne bo obveznega cepljenja, ker da to ni način, na katerega se te reči počnejo na Otoku. Skoraj v isti sapi pa je dodal, da bi se morali po njegovem proti nevarnemu virusu cepiti vsi.

V Veliki Britaniji je danes polno cepljenih 63 odstotkov, v Sloveniji zgolj 42 odstotkov državljanov. Pri nas cepljenje prav tako ni obvezno, kar je tudi naša oblast državljanom jasno povedala. In jih ob tem, enako kot Johnson, pozvala, naj se cepijo. A odziv je bil v Sloveniji bistveno slabši.

Ko je britanski premier pojasnil, kako se cepljenja populacije na Otoku ne bodo lotevali – torej da državna oblast cepljenja ne bo naložila državljanom kot obveznega –, je podlago in razloge za takšno odločitev verjetno poiskal v normativnem okviru države, ki jo vodi. Meje posega državne oblasti v svobodo vsakega posameznika in njene odgovornosti za njegovo dobrobit na eni strani ter meje posameznikove osebne svobode in obenem odgovornosti za lastno usodo (z zdravjem in socialno varnostjo vred) na drugi so tako v glavah ljudi kot tudi v normativnih predpisih v Veliki Britaniji lahko začrtane drugače kot v Sloveniji. In če je odločitev za prostovoljno cepljenje morda ustrezna za Veliko Britanijo, se je v luči veličastnega fiaska s precepljenostjo državljanov v Sloveniji umestno vprašati, ali tudi naš normativni okvir daje naši oblasti temelje za enako odločitev. Ali lahko torej Janez Janša reče, da obvezno cepljenje ni način, na katerega se pri nas streže tem rečem? Pa tudi, ali naša oblast sploh ve, kako naj bi se tem rečem pri nas streglo? Kakšni sta normativno določeni dolžnost in odgovornost države glede cepljenja ob epidemiji nevarne bolezni – in kakšne so na drugi strani dolžnosti, pravice in odgovornosti vsakega posameznega državljana?

Naredimo še en ovinek v nam bolj sorodno državo, kot je Velika Britanija – na Češko. Tam je pred leti državljan Pavel Vavřička s somišljeniki na Evropsko sodišče za človekove pravice (očitno globoko pod vtisom prehoda iz kolektivističnega socialističnega družbenega reda v neoliberalno individualističnega) vložil tožbo zoper svojo državo, ker jim ta nalaga obveznost cepljenja otrok zoper nevarne nalezljive bolezni. Za opustitev te dolžnosti pa jih tudi sankcionira.

Presoje o varnosti in ne nazadnje tudi koristnosti cepiv posamezniki kot laiki preprosto nismo zmožni. Kljub temu pa je država na nas preložila celotno breme odločitve o cepljenju in tudi vso odgovornost za odločitev.

Evropsko sodišče za človekove pravice jim je letos, na vrhuncu drugega vala, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi navedene sodbe najdemo tudi zelo pomemben pasus, v katerem evropsko sodišče pojasnjuje, da je bilo obvezno cepljenje na Češkem vzpostavljeno kot odgovor na žgočo družbeno potrebo po zadostni precepljenosti prebivalstva, pri kateri se nevarne nalezljive bolezni ne pojavljajo več in ne širijo. Češka oblast je bila po ustavi zavezana doseči takšno precepljenost in s tem zagotoviti državljanom zdravo življenjsko okolje.

Evropsko sodišče je še ugotovilo, da češka država ustrezno visoke precepljenosti prebivalstva ne more zagotoviti drugače kot tako, da je cepljenje določeno kot obvezno, in ne zgolj s priporočilom oziroma pozivom k prostovoljnemu cepljenju. V povzetem delu obrazložitve sodbe nas torej Evropsko sodišče opomni, da države v odnosu do posameznikov nimajo samo negativnih obveznosti, torej vzdržati se poseganja v njihove svobode in pravice, pač pa imajo do svojih državljanov tudi pozitivne obveznosti, med katerimi je zagotavljanje zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja zagotovo ena izmed temeljnih.

Takšno pozitivno dolžnost države izrecno določa tudi slovenska ustava. V 72. členu (zdravo življenjsko okolje) v prvem odstavku najprej vzpostavi pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja, v drugem pa določa, da je država tista, ki skrbi za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena pozitivna obveznost države je, v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Ta v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi je v 6. točki navedeno tudi cepljenje.

ZNB nato v prvi alinei prvega odstavka 22. člena določa, da je cepljenje obvezno proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Za aktualno razpravo o cepljenju zoper covid-19 pa je veliko pomembnejša druga alinea istega člena, ki izrecno določa, da je cepljenje obvezno tudi proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim (v to kategorijo sodi tudi covid-19), »če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja«.

ZNB torej v drugi alinei 22. člena določa, da mora državna oblast opredeliti cepljenje kot obveznost, kadar za to obstajajo epidemiološki razlogi. To pa pomeni, da bi morali – če bi hoteli resno ravnati znotraj postavljenega in veljavnega normativnega okvira –, nujno ugotoviti, ali so se glede na vse okoliščine aktualne epidemije že pojavili epidemiološki razlogi, v katerih cepljenje postane obveznost in ne zgolj pravica oziroma možnost. »Epidemiološki razlogi«, o katerih govori ZNB, so namreč pravni standard, ki ga je treba vsebinsko ugotavljati vsakič, ko za to nastopijo okoliščine. Vnaprejšnja in absolutna opustitev obveznega cepljenja kot epidemiološkega ukrepa zgolj zato, da bi tudi na tem področju zadostili neoliberalni mantri, da je zgolj vsak posameznik odgovoren zase in za svojo usodo, pa zagotovo že pomeni izstop iz veljavnega normativnega okvira te države, ki smo ga povzeli zgoraj.

Tak izstop iz našega veljavnega normativnega okvirja, kot posledica neoliberalnega stanja uma, ni za slovenske oblasti ne prvi ne zadnji, saj ga lahko že dolgo spremljamo na področju socialnih in ekonomskih pravic, pravice do azila in varovanja okolja. Ga je pa kot takšnega vredno vsaj prepoznati, saj se lahko na področju cepljenja že kmalu izkaže kot eden izmed usodnejših.

Država, oziroma njena izvršilna oblast, se namreč v slovenski zgodbi o cepljenju brez kakršnegakoli tehtnega premisleka ni zgolj vnaprej odpovedala možnosti določitve obveznega cepljenja proti bolezni covid-19 in odločitev o cepljenju prepustila posamezniku. Ob tem se je na ravni lastnih ravnanj in izrekanj razbremenila še odgovornosti za obvladovanje in zajezitev epidemije ter jo, brez utemeljene pravne podlage, prenesla na vsakega izmed nas. Torej na posameznike in na ljudstvo kot celoto.

Navedeni odklon od normativne ureditve boja z epidemijo bi seveda lahko korigiralo ljudstvo kot kolektiv. In sicer tako, da bi se kljub prostovoljnosti cepila zadosti velika večina prebivalcev. S tem bi državljani naknadno »pokrpali« dejstvo, da država v tem primeru ni izpolnila svoje pozitivne dolžnosti. Oziroma: zadosti visoka stopnja precepljenosti bi bila lahko tudi rezultat nekih drugih, mehkejših prijemov države, s katerimi bi spodbudila dovolj velik odstotek državljanov, naj se cepijo. V tem primeru bi lahko na koncu ugotovili, da je država svojo pozitivno dolžnost izpolnila tudi brez uvedbe cepilne obveznosti.

Posamezniki smo se namreč znašli v položaju, ko moramo sami in »svobodno« sprejeti odločitev za cepljenje ali proti njemu. Popolnoma logično je, še zlasti v današnjem informacijskem okolju, da se določen delež prebivalstva ne bo odločil za cepljenje. Ta delež bo, vsaj tako kaže, zagotovo prevelik, da bi lahko dosegli zadostno oziroma želeno stopnjo precepljenosti. Že samo dejstvo prostovoljnosti cepljenja bo kljub razsežnosti epidemije namreč žal kar nekaj ljudem signaliziralo, da oblast ni prepričana bodisi o njegovi varnosti bodisi o učinkovitosti. V nasprotnem bi ga opredelila kot zakonsko obveznost, saj bi s tem nase v celoti prevzela tudi odgovornost: tako za izbiro cepiva kot tudi za morebitno škodo, ki bi jo zaradi cepljenja utrpelo zdravje nekaterih (redkih) posameznikov.

Nihče iz znanstvene skupnosti namreč ni nikoli trdil, da nova cepiva proti covidu-19 (ali katerakoli druga) ne bodo imela tudi morebitnih neželenih učinkov; da torej pri posameznikih po cepljenju ne more priti do zdravstvenih težav. Ta možnost je nesporno dejstvo. Nekaj posameznikov bo morda res utrpelo škodo zaradi cepljenja, morda bo kdo celo umrl. To možnost na ravni normativne ureditve predvideva že Zakon o nalezljivih boleznih, ki v 53.a in 53.b členu določa, da ima vsaka oseba, ki ji je zaradi obveznega cepljenja nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pravico do odškodnine. Če pa je ta posledica smrt, imajo pravico do odškodnine njen partner, otroci oziroma starši.

Zakon v naslednjem členu tudi že »ovrednoti« navedeno škodo, in sicer s 60.000 evri za resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij ter z 10.000 evri za smrt zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja ali mladoletnega otroka (otroci pa so ob smrti starša upravičeni do 20.000 evrov). S tem seveda ne želim reči, da pomenijo navedeni zneski kakršnokoli resnično ali dovolj visoko denarno zadoščenje. Bistveno je, da se naš pravni red glede cepiv prav nič ne spreneveda. Znanstveno dosledno jim ne pripisuje nikakršne čudodelnosti v smislu, da so absolutno in samo koristna in popolnoma nenevarna. Ne, na ravni posameznika so lahko škodljiva in imajo lahko tudi najhujše posledice. Toda cepiva so v primerih epidemije oziroma grozeče epidemije nalezljive bolezni predvidena kot obvezna preprosto zato, ker so njihove koristi za življenje in zdravje ljudi (seveda ob ustrezni precepljenosti) na ravni družbe kot celote bistveno večje kot tveganja za nastanek zdravstvenih težav, ki se izjemoma pojavijo pri cepljenju.

V našem pravnem redu ne obstaja nič takega, kot je pravica do necepljenja. Tretji odstavek 15. člena ustave je preprosto ne dopušča.

Tega zadnjega stavka se nisem domislil sam, ampak sem ga prepisal iz obrazložitve sodbe našega upravnega sodišča II U 41/2009, ki je zavrnilo očitke, da naj bi bilo obvezno cepljenje v nasprotju z ustavo: »Koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika in obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep.« Ali kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v sodbi U-I-127/01 iz leta 2004: »Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in celotne populacije, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov cepljenja.« Premislek o tehtanju koristi in nevarnosti posameznega cepiva (tudi cepiv proti covid-19) seveda ni prepuščen vsakemu posamezniku, pač pa sistemu in postopkom odobritve cepiv, ki ga vodijo pristojne institucije (na ravni EU je to Evropska agencija za zdravila). Na formalni in tudi na zdravorazumski ravni bi moralo biti jasno, da presoje o varnosti in ne nazadnje tudi koristnosti cepiv posamezniki kot laiki preprosto nismo zmožni. Kljub temu pa je država na nas preložila celotno breme odločitve o cepljenju in tudi vso odgovornost za odločitev. Treba je namreč vedeti, da zgoraj navedene odškodnine za zaplete zaradi cepljenja v sedanjih okoliščinah ne pridejo v poštev, ker cepljenje proti covidu-19 ni obvezno. Tisti, ki smo se cepili, smo se za cepljenje odločili sami, zato smo tudi odgovornost za morebitne neželene posledice prevzeli nase. Čeprav smo s svojo odločitvijo vsaj toliko kot v lastno ravnali tudi v javno korist.

Na tej točki si velja zastaviti še eno vprašanje: Ali ima državljan tudi v tem normativno nepredvidenem položaju, ko je bila odločitev o cepljenju sredi najhujše epidemije prenesena z države na vsakega posameznika, sploh pravico odločiti se, da se ne cepi?

Če bi na cepivo gledali zgolj kot na zdravilo, ki pred boleznijo varuje enega konkretnega posameznika, potem je jasno, da bi se imeli posamezniki pravico odločiti, da se ne cepijo (ali naj vzamejo to »zdravilo« ali ne). Ker pa je cepljenje v medicinski doktrini in tudi v ustavnopravni praksi kolektivno dejanje, s katerim se varujeta življenje in zdravje celotne družbe, gre tu za drugačne odločitve.

Če se posameznik odloči, da se ne bo cepil, to dejanje ne ogroža samo njega samega (do tega bi imel vso pravico, kot tudi, da se raje »zdravi« s pitjem belila, razredčila ali zdravila za konjske gliste), pač pa s tem ogroža tudi življenje in zdravje vseh drugih članov družbe, tako cepljenih kot necepljenih. Seveda ga ne ogroža sam na sebi, kot necepljeni posameznik, pač pa kot del seštevka vseh necepljenih (višji ko je ta odstotek, večja je nevarnost za življenje in zdravje vseh). Varovanje življenja in zdravja drugih pa je ustavno zagotovljena pravica, v katero ne bi smela poseči posameznikova pravica, da se ne cepi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 15. člena ustave so namreč pravice posameznika omejene s pravicami drugih.

Ker torej odločitev posameznika, da se ne cepi, po naravi stvari (oziroma po naravi delovanja epidemije nalezljivih bolezni in cepiv) pomeni poseg v ustavno pravico drugih do zdravja, v skrajnem primeru pa tudi do življenja, te pravice v našem normativnem okvirju posameznik preprosto nima. V našem pravnem redu ne obstaja nič takega, kot je pravica do necepljenja. Tretji odstavek 15. člena ustave je preprosto ne dopušča. Naredi jo notranje protislovno, nemogočo. Naš pravni red pozna zgolj oprostitev cepljenja tistih posameznikov, pri katerih obstajajo medicinski razlogi in stanja, zaradi katerih bi se mu lahko zaradi cepljenja zdravstveno stanje trajno poslabšalo. Ne gre torej za posameznike, ki se ne želijo cepiti (te pravice kot že rečeno nima nihče), pač pa za tiste, ki se ne morejo oziroma ne smejo cepiti. In zaradi katerih je oziroma bi morala biti toliko strožja tudi cepilna obveznost vseh nas ostalih.

Država je torej posameznikom prepustila pravico, da se ne cepijo, čeprav za to ni imela ustreznega pravnega temelja. Problem na ravni odločanja posameznika pa je v tem, da vsaka posamična odločitev za necepljenje sama na sebi še ne pomeni posega v pravico drugih do zdravja in življenja (oziroma ta posamični poseg ni tako intenziven, da bi imel zaznavne posledice), pač pa poseg vzpostavi šele zadosti visok odstotek tistih, ki to odločitev sprejmejo. Posledica pa je prenizek odstotek cepljenih za dosego kolektivne imunosti oziroma za preprečitev najhujših posledic epidemije. Stanje se mi zdi primerljivo s pravico do ugovora vesti za opravo splava enega ginekologa v primerjavi s stanjem, v katerem ta ugovor uveljavijo vsi ginekologi na nekem območju. V prvem primeru uveljavljanje ugovora vesti ne bo pomenilo posega v ustavno pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, v drugem primeru pa bi jim bilo uresničevanje te pravice v celoti onemogočeno in bi zahtevalo intervencijo države, s katero bi jim to pravico dejansko vzpostavila. Čeprav bi s tem posegla v individualne pravice ginekologa kot posameznika.

Tako bi bila nujna tudi intervencija države v stanju, ko imamo zgolj 42 odstotkov polno cepljenih ljudi in eksponentno rast okuženih in hospitaliziranih ter je zdravje ljudi ogroženo ne le od covida-19, pač pa tudi – vsled nevarnosti preobremenitve zdravstvenega sistema – zaradi vseh drugih nevarnih bolezni in stanj, ki ne bodo mogle biti ustrezno obravnavane. Z intervencijo bi država zagotovila bistveno zvišanje odstotka polno cepljenih ljudi; a ker gre tokrat pač za intervencijo določitve cepilne obveznosti, se ji je država (neoliberalna, kakršna je, nezmožna ponotranjiti lastne pozitivne obveznosti in odgovornosti do svojih državljanov) že vnaprej odpovedala, njena odsotnost pa je pravzaprav v izhodišču vzrok za prenizek odstotek cepljenih.

Gre torej za nekakšen kavelj 22, zaradi katerega se je celotna družba znašla v položaju 69, ko se državljani medsebojno »jebemo v glavo« okoli razlogov za cepljenje in proti njemu. Namesto zapovedane kolektivnosti smo se tako zakopali v konflikt med cepljenimi in necepljenimi, najebali pa bomo vsi skupaj očitno že to jesen.

Necepljeni sedaj tožijo, da jih želi država diskriminirati v primerjavi s cepljenimi. Nekateri pravniški kolegi jim pri tem celo pritrjujejo in jih s svojimi stališči še dodatno vkopavajo v njihov proticepilni položaj. Vendar: pravica do necepljenja v našem ustavno normativnem okvirju ne obstaja in odločitev posameznikov, da se ne cepijo, pomeni intenziven poseg v ustavno zagotovljene pravice drugih. Zato ljudje, ki so to odločitev vseeno sprejeli, ne morejo v naslednjem koraku, ko želi državna oblast vsaj nekako – bolj kot ne kilavo, pa vendar – zamejiti posledice njihovega neustavnega posega v pravice drugih, trditi, da so sami žrtve nekakšne diskriminacije. Podobno kot sejalci sovražnega govora in sovraštva ne morejo zatrjevati, da morebitne sankcije pomenijo kratenje njihove svobode govora in združevanja.

Upravičeno pa lahko necepljeni rečejo, da je bila izhodiščna zagotovitev prostovoljnosti cepljenja s strani državne oblasti dvolična in da v aktualnih epidemioloških razmerah v resnici sploh nimajo pravice do necepljenja. S to ugotovitvijo se bodo spet znašli znotraj veljavnega normativnega okvira, saj je njena hrbtna stran ugotovitev, da je cepljenje v resnici njihova obveznost. 

*Razširjeno besedilo je objavljeno na www.disenz.net. Disenz je del projekta UDESIN, ki poteka pod okriljem Univerzitetne ustanove ing. Lenarčič Milana.