Vsi smo mi Prebold

Točno teden dni do začetka pouka je bilo, ko je pred dvestoglavo množico podpornikov in podpornic stopil uporni anticepilski ravnatelj osnovne šole v Preboldu. Peter Žurej je prijel v roke mikrofon in zbranim pojasnil, zakaj na svoji šoli ne namerava preverjati nobenega od pogojev PCT, s katerimi se država sredi delta vala koronavirusne bolezni bori proti epidemiji. Pozabite cepljenje, Žurej ne pristaja niti na testiranje za prisotnost okužb niti na ugotavljanje prebolevnosti. »Gre za pravico odločanja o svojem telesu. Kot odgovorno osebo me najbolj skrbi zakonitost. Da imam za tisto, kar odredim, zakonsko podlago,« je grmel ravnatelj. Množica je vzklikala: »Tako je,« in ploskala, roke so se oklenile transparentov »Otrok ne damo!« in »Mi smo Peter Žurej!«. Vesoljna Slovenija pa je gledala, se zgražala ali odobravala, se norčevala ali občudovala, razdeljena in histerizirana.

Po mesecih in mesecih koronske tesnobe se je končno zgodil težko pričakovani Dogodek, veliki obračun, nova manifestacija starih slovenskih fantazij o ultimativnem spopadu enih in drugih, med obema možganskima polovicama je zazijal jarek, ki pa ga tokrat menda zares ni mogoče premostiti. »Začelo se je!« so morali pomisliti nasprotniki cepljenja, ki že od začetka epidemije covid-19 čakajo na trenutek, ko se bodo končno prešteli, izstopili iz sence, se postavili po robu temnim silam, ki ogrožajo obstoj človeštva, »dvignili kolektivno zavest človeštva na višjo raven«, kot radi rečejo. »Začelo se je!« je bržkone spreletelo marsikaterega zakrknjenega zagovornika znanosti, zaskrbljenega zaradi razraščanja protirazsvetljenske miselnosti, ki naj bi ogrožala same temelje sodobne družbe, do tega trenutka usodno obtičale v kaosu novega razvojnega obrata. V središču histerije se je znašlo zaspano savinjsko mestece Prebold, na silo povzdignjeno v simbol razdeljene države, od senzacij željnih poročevalcev in sarkastičnih komentatorjev v kolektivno zavest vtisnjeno kot butalski arhetip deset let za leseno žlico, vulkan slovenske predmodernosti, ki vsake toliko izbruhne nad državo.

»Mi smo Peter Žurej!« so torej tistega dne pred šolo vzklikali borci proti PCT, zagovorniki posameznikove nedotakljivosti, na družbenih omrežjih ponosno izpostavljeni z okvirjem »Zaupam svojemu imunskemu sistemu!«. A kdo dejansko je »Peter Žurej«, kaj ga označuje, kaj simbolizira, kaj predstavlja? In kdo so ti »mi«, roke okoli transparentov, obrazi za okvirjem, telesa in možgani, ki polnijo ta simbol in mu dajejo vsebino? Kaj je »Prebold«, kot si o njem sedaj misli preostanek države, kako je nastal in koliko zveze ima s krajem na obronkih Savinjske doline, njegovimi ulicami in cestami, hišami in bloki, gradičem nad idiličnimi vrtički, oštarijami, cerkvijo?

V iskanju izgubljenega miru

Za župana Prebolda Vinka Debelaka ni dvoma – Prebold ni tistih 200 protestnikov pred osnovno šolo, to ni on in to ni njegova občina, to ni njenih 5000 in nekaj duš, vsaj ne povečini. »Redki med občani to imenujejo junaštvo – da deliš ljudi in dvomiš o znanstvenih aksiomih ... Kako si potem lahko pedagog, intelektualec? Mnogi v teh krajih so na svoji koži občutili, kako resnična in kruta je epidemija, nekateri so imeli tudi smrtne primere v družini. Tem ljudem razlagati, da virusa ni, to je absurdno!«

Čeprav se je v širši javnosti ustvaril vtis, da Peter Žurej vsaj potihem uživa podporo preboldskih veljakov in mnenjskih voditeljev, se torej zdi, da so ti vse prej kot navdušeni nad njegovim početjem – in nad neželeno pozornostjo, truščem in zdrahami, ki jih je to nakopalo kraju. Prebold sam po sebi ni mesto velikih besed in dejanj, revolucij in kontrarevolucij, pač pa je mestece drobnih gest in vsakdanjih pozdravov, iz katerih je stkano tkivo delavnega, korektnega in konkretnega življenja; tukaj se pravila spoštujejo, kadar pa se ne, se to ne obeša na veliki zvon, pač pa se zadeve skuša razrešiti znotraj skupnosti.

»Zasebno lahko ima vsak svoje mnenje, ni problema. Kot pedagog pa tega ne bi smel narediti, takole razdeliti kolektiv in starše in konec koncev tudi celotno občino – to preprosto ni fer. Ves ta nemir se prenaša tudi na otroke, ki so že tako ali tako pod stresom zaradi izrednih razmer, v katerih že drugo leto zapored poteka pouk. In tu ga je ravnatelj po mojem mnenju najbolj polomil,« pove župan Debelak. Ki pa ne more storiti nič; čeprav je inšpektorat za šolstvo že dvakrat predlagal Žurejevo razrešitev, ga svet šole ne želi vreči iz službe, neuradno zato, ker ima kar nekaj svetnikov enake poglede na svet, cepiva in epidemijo kot ravnatelj. To so torej tisti »redki med občani, ki to imenujejo junaštvo«. Župan zavzdihne: »Žal je sistem takšen, kot pač je. Občina kot ustanoviteljica mora dati denar, pri vodenju šole pa nima prave besede.«

Mnogi v Preboldu, zlasti starejši, odgovore na nemir in tesnobo, ki ju zbuja naraščajoča kompleksnost življenja v sodobni družbi, iščejo v lični cerkvi svetega Pavla, ki se vzpenja lučaj od glavne ceste, malo v klanec. Precej nehvaležna naloga vodstva pri iskanju izgubljenega miru in krpanju sveže razgaljenih/ umetno ustvarjenih nasprotij je sedaj padla na pleča župnika Srečka Hrena, ki je v župni-jo prišel šele pred dobrim mesecem dni. Svoje naloge se loteva z dolžno mero spoštovanja do okolja, a tudi odločnosti. »Ne podcenjujem pomislekov, ki so utemeljeni na znanstvenih dejstvih ali pa celo na strahu in osebnem nelagodju. Niso pa mi pogodu pomisleki, ki izhajajo iz vsakokratnih družbenih vzgibov in hipnih impulzov.«

Žurejev zapik proticepilske zastave na pročelje osnovne šole po duhovnikovem mnenju sicer ni sprožil neke globlje duhovne krize, je pa ljudem vendarle dal misliti in zakrivil »krizo zdravorazumskega odločanja po znanih in znanstvenih načelih. Mnenja nosilcev družbenih in pedagoških funkcij gotovo imajo vpliv in pri kom zamajejo določena stališča; ljudje se znajdejo v dvomih, se zamajejo, nato pa vrnejo na svoja izhodišča.« Preboldski župnik trdno zaupa, da so pogoji PCT upravičeni in da jih je treba spoštovati. Njegova logika je preprosta in učinkovita – medtem ko se Peter Žurej sklicuje na pravico odločanja o lastnem telesu, Hren opozarja na odgovornost za telo sočloveka. Tudi če zaupam v svoje telo, v svoj imunski sistem – ali lahko zaupam v imunski sistem očeta in starega očeta, v iztrošena telesa ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, v obnemogla telesa stanovalcev in stanovalk po domovih za starejše ... Ali pa lažje zaupam v cepivo?

Vse skupaj je zakuhalo pismo, ki ga je Žurej že marca, torej pred več kot štirimi meseci, poslal na ministrstvo za šolstvo. Zakaj so dali to pismo v javnost? Čemu naj bi to koristilo?

Na vprašanje, kako bi sedaj s prižnice pomiril svoje dvomeče vernike, duhovnik tako za hip pomisli, nato pa spregovori z glasom izkušenega pridigarja: »Moramo se spomniti, da krščanska vera na prvo mesto postavlja ljubezen in sočutje do bližnjega. Kaj zaželimo drug drugemu za novo leto, kaj si voščimo ob rojstnih dnevih – zdravje, zdravje in še enkrat zdravje. Na to se moramo spomniti v teh negotovih časih in ostati zvesti svojim dobrim namenom, s katerimi stisnemo roko bližnjega. Moramo varovati zdravje sebe in vseh ostalih, od tega ne gre odstopati.«

Zgledi vlečejo

Kaj zmore korona, so od lanskega marca spoznavali po vsej državi, ko so se pokopališča začela polniti z žarami in grobovi skoraj 4500 žrtev epidemije. Kako pomembni so zaščitni ukrepi in kaj zmorejo cepiva, pa v Preboldu in okolici verjetno vedo bolje kot marsikje drugje. Lansko zimo je virus, ki je na veliko kosil po domovih za starejše, končno našel pot tudi v preboldski dom. Zbolelo je nekaj manj kot 30 oskrbovancev in oskrbovank – po zaslugi nečloveških naporov in požrtvovalnosti celotnega osebja, ki se je strogo držalo vseh varnostnih navodil, so širjenje okužb kmalu omejili, umrl pa ni nihče od obolelih starostnikov. Preboldski DSO je sicer enota doma v slabih 20 kilometrov oddaljenih Trbovljah, zgrbljenimi za hribi, ki ločujejo Savinjsko dolino od Zasavja; v matičnem domu je korona nekaj mesecev nazaj znova napadla 48 oskrbovancev in oskrbovank. Dva sta bila prebolevnika, ostalih 46 pa polno cepljenih. Vsi so bolezen prestali brez najmanjšega zapleta, brez vsakega simptoma.

»Hvalabogu za cepiva! Brez njih bi bili sedaj resnično v škripcih,« nizanje podatkov sklene direktorica DSO Trbovlje Danica Hren. Energična in odločna 64-letnica se še predobro spomni lanske črne polovice leta, negotovih mesecev trepetanja za življenja svojih varovancev, pregorevanja svojih zaposlenih, da bi lahko z naklonjenostjo gledala na početje preboldskega ravnatelja. »Ljubi bog, pa če ti znanost reče, zaupaj zdravnikom – ja, komu pa boš potem zaupal! Virus je tukaj in dejstvo je, da povzroča smrtno nevarno bolezen; vsi moramo delati vse, da kot družba ne bomo več izgubljali življenj. Ampak to danes, to je čista druga mentaliteta; mi in naši otroci smo tudi brez strica Googla izpadli čisto v redu, eni pa očitno brez njega ne morejo. Jaz sem se že zdavnaj cepila – pa sem še kako živa in zdrava!«

Prav direktoričin zgled je bržkone v veliki meri zaslužen, da so danes v preboldskem in trboveljskem domu cepljeni skoraj vsi zaposleni, delež precepljenih je okoli 80 odstotkov, znatno nad državnim povprečjem za te poklicne strukture, ki je po zadnjih podatkih znašalo med 65 in 70 odstotkov. Med stanovalci obeh omenjenih domov cepiva ni prejela le peščica, v Trbovljah na primer zgolj šest od skupaj 191 starostnikov, pri čemer gre povečini za nove oskrbovance, ki jih cepljenje še čaka. Na drugi strani je po neuradnih podatkih na osnovni šoli v Preboldu menda precepljenih manj kot polovica šolnikov – ostali se ravnajo po svojem ravnatelju.

Onkraj projekcij

Kaj se torej zgodi s Preboldom, ko vzameš povečevalno steklo in si ga pogledaš od blizu – razblini se, vsaj takšen Prebold, kot ga slika v javnosti izkrivljena podoba aktualnega dogajanja. Kot je pred nekaj leti brez dlake na jeziku sporočil Slavoj Žižek travmatiziranim sirskim beguncem, ki so se z velikimi očimi odhajali utapljat v Sredozemsko morje, natikat na rezilno žico in izginjat v krempljih trgovcev z belim blagom in organi, da bi končno dosegli obljubljeno Norveško: »Norveška ne obstaja!« In tudi Prebold ne obstaja – vsaj ne kot mostišče nekakšne novodobne utopije in zametek anticepilskega osvobojenega ozemlja. In ne obstaja kot podeželsko gojišče primitivizma, ki je našel svoje utelešenje v zaupanja vrednem imunskem sistemu Petra Žureja, svoj Dogodek v njegovi mali zasebni trmi, ki naj bi prerasla v najnovejši kamenček v nacionalnem mitu o Sloveniji kot veliki zakompleksani, zapiti, samomorilski, disfunkcionalni družini. Pač pa nekje pod vznožjem Trojan obstajata lično mestece in občina, skupnost z okoli pet tisoč ljudmi, dobrimi in slabimi, pametnimi in norimi, poštenimi in nepoštenimi, oživčenim vsakim po svoje, vsakim po svoje nemočnim pred absurdi človeškega bivanja.

Vse drugo je projekcija, ki obstaja samo v naših abstrakcijah. Lahko bi rekli, Prebold je nazadnje volil levico, 70 odstotkov ljudi je zaposlenih ali samozaposlenih, povprečna plača je za 16 odstotkov nižja od državnega povprečja. Lahko bi rekli: z enim odmerkom je cepljenih 48 odstotkov občanov in občank, z vsemi pa 43 odstotkov – pa ne bi dorekli ničesar. Kajti resnica je: Prebold = Radlje ob Dravi = Puconci = Celje = Ljubljana ... Prebold je Slovenija in Slovenija je dežela različnih posameznikov, ki skušajo sobivati v iskanju skupne koristi in po možnosti opetnajstiti za dodatnih par milimetrov lastne cone udobja. Nihče ne ve zagotovo, vsakdo improvizira – in upa na najboljše.

Lahko bi citirali statistiko in rekli: Prebold ima toliko prebivalcev, standard je takšen in takšen, ljudje na volitvah volijo tako in tako, cepljenih jih je takšen odstotek. A s tem ne bi povedali ničesar.

Kaj, koga in zakaj torej predstavlja Peter Žurej? Na misel pride začetni skeč iz filma Brianovo življenje legendarne skupine Monty Python – sveti trije kralji, goreči v čisti veri, vneti od nebeških znamenj, sredi noči uletijo v štalo v majhnem podeželskem mestecu in ugledajo prizor, ob katerem padejo na kolena: živina in jasli, ob njih pa mati, ki se v soju sveče sklanja nad komaj porojeno jokajoče dete, prav kakor je bilo prerokovano. Da babura z brki, ki se z glasom zarjavele cirkularke dere na otroka in ga neusmiljeno mlati, ne ustreza ravno podobi blage svete device, modrecev z Vzhoda ne moti; pred ubogo, nič krivo štruco položijo svoje kraljevske darove in zlovoljni ženski razglasijo, da so se prišli poklonit odrešeniku. Šele ko jih stvor nahruli, da »on pa res ni mesija, ampak samo en zelo poreden fantič«, zbegani častilci sprevidijo, da so zgrešili hlev.

Približno tako so v svojem iskanju smisla na divji strani Trojan Prebold zgrešili vsi tisti mobilizirani »mi« – Žurejevi občudovalci in tudi tisti, ki ravnatelja in podobno misleče vse povprek razglašajo za fanatike. Peter Žurej gotovo ni odrešenik. Ne more pa biti dvoma, da je v zadnjih dneh prerasel v mesijanski simbol za vse, ki verjamejo, da so znamenja resnična in da so cepiva orodje zla, ki se mu je treba postaviti po robu. Na to raven je Žureja, sicer le še enega v množici vsakokratnih nergačev, s svojo nesposobnostjo in nestrpnostjo, v resnici povzdignila kar sama sedanja oblast. Ta je namreč tista, ki je iz enega od nešteto nezadovoljnežev naredila veliko zgodbo, iz Prebolda pa pregovorno Norveško, v katero sedaj romajo nasprotniki cepljenja in vladajoče politike.

Izgubljena umetnost kompromisa

Kajti vse skupaj je zakuhalo pismo, ki ga je Žurej že marca, torej že pred več kot štirimi meseci, poslal na ministrstvo za šolstvo. Dopis, v katerem je terjal znanstvene dokaze, da koronavirus povzroča nevarno bolezen, je v javnost prišel 20. avgusta – medijem so ga, zelo očitno, posredovali prav z ministrstva za šolstvo in to z namenom, da bi očrnili ravnatelja in ga izpostavili kot posmeha vrednega klovna ter si z medijskim linčem pred šolskim letom priskrbeli legitimnost za ukrepanje proti njemu. Hoteli so pokazati, da so oni tisti, ki se trudijo, a jih ovirajo razni žureji.

Deloma je namera uspela. A del državljanov in državljank je prebral Žurejev dopis – in v njem prepoznal svoja razmišljanja, v preboldskem ravnatelju pa simbol odrešenika, za katerega se je treba boriti. In pred šolo se je zbralo dvesto ljudi iz celotne Slovenije, marsikdo je bil v Preboldu verjetno prvič v življenju; pripravili so transparente, sedli v avte in – začelo se je. Namesto da bi se že enkrat končalo.

Namesto da bi se pristojni na ministrstvu skušali s človekom pogovoriti, ga pomiriti, mu predstaviti argumente, širše posledice njegovih odločitev, iskati kompromis, skratka rešiti zadevo. To naredi resna vlada. Toda če se hraniš s konfliktom in izrednimi razmerami, jih boš pač dobil; če laž o razdvojenem narodu ponavljaš zadosti dolgo, bo postala resnica; če zadosti dolgo groziš, boš postal grožnja, in če seješ veter, boš žel vihar. Tega zavedanja Janševa vlada, njeni pomilovanja vredni komunikacijski guruji, ministrstvo za šolstvo in medijska trobila SDS, ki zdaj trgajo Žureja in njegove privržence na kosce, iz Prebolda pa delajo Butale, pač niso sposobni.

»Ko živiš v neki skupnosti, se moraš malo podrediti v skupno dobro, moraš biti pripravljen na kompromis, ne pa zgolj solirati,« pravi preboldski župan Debelak. Res je. Zakaj je bilo treba dati pismo inkognito v javnost? So na ministrstvu mislili, da bodo s tem pritisnili na učitelje? So sploh kaj mislili?