Ostalina preteklosti

Pojdimo za hip nekaj desetletij v preteklost, v čas, ko je bil sedanji premier še mlad. Dejstva, da je kritika nevarna, se je zavedala tudi komunistična partija v socialistični Jugoslaviji, torej v državi z nedemokratičnim sistemom. Kazenski zakonik Jugoslavije (in Slovenije) je v svojem 133. členu, ljudsko poimenovanem verbalni delikt, predvideval, da se tisti, ki s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, ki skratka poziva k odporu proti odločitvi oblasti ali »ki s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere«, kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Ta člen kazenskega zakonika se v Sloveniji skorajda ni uporabljal – v svinčenih časih so se uporabljali drugi, recimo tisti o ogrožanju državne varnosti in oni o izdaji vojaške skrivnosti –, a je kljub temu imel pravno veljavo. Obstajal je kot realna grožnja, omogočal je zapiranje ljudi zaradi zapisanih ali izrečenih besed. V osemdesetih letih je bilo v vsej Jugoslaviji na podlagi tega člena obtoženih 19 Slovencev in, zgolj za primerjavo, 505 Albancev. 133. člen je imel očiten politični predznak. Verbalnemu deliktu so v tistem času nekateri rekli »delikt mišljenja«. Oblast pa ga je uporabljala, kot si je zaželela, na podlagi njega so preganjali pankerje in tudi intelektualce, ki so zagovarjali nacionalistične ideje.

Eden izmed zadnjih Slovencev, ki je bil po tem členu obsojen zaradi domnevnega širjenja sovražne propagande, je bil vojak Tomo Bogataj, ki mu je leta 1988 vojaško sodišče v Sarajevu izreklo zaporno kazen enega leta. Govoril naj bi o odcepitvi, o prihajajočem koncu socializma, a se je kasneje izkazalo, da je šlo za insceniran proces, javno pa je bila razkrinkana veriga provokatorjev.

V osemdesetih, v času odpiranja družbe, je zahteva po razveljavitvi 133. člena postala ena od simbolnih točk zahtev po demokratizaciji. Tako je bilo v Sloveniji, podobno pa je bilo tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Najprej so odpravo zahtevali posamezniki, društva, kasneje so temu vsaj v Sloveniji prisluhnili tudi oblast in njeni družbenopolitični poganjki. Tako so denimo na dveh okroglih mizah, naslovljenih kot »Socializem in represija«, ki so ju sredi osemdesetih sklicali pri ZSMS, zahtevali takojšno pomilostitev vseh političnih zapornikov, ki so bili obsojeni zaradi kršitve 133. člena, peticiji s to zahtevo pa se je pridružilo več kot 1600 oseb.

Sredi osemdesetih je bila svoboda res že v zraku, a ne povsem dosegljiva. Januarja 1986 je bila zaplenjena Mladina, ker je objavila komentar Tomaža Mastnaka o tem, kaj vse je narobe z Brankom Mikulićem, tedanjim kandidatom za predsednika zveznega izvršnega sveta. Mastnak je bil takrat obtožen »žalitve uradne osebnosti«. Formalnopravno ga socialistična oblast ni preganjala na podlagi 133. člena kazenskega zakonika, a vsebinsko je šlo za enako dejanje, ki ga želi s spremembo zakona o javnem redu in miru inkriminirati sedanja vladna koalicija. Zapišimo konkretneje: Mastnak je bil leta 1986 obtožen zaradi javne kritike oblasti in tudi Janševa vlada bi oglobila vse tiste, ki se nedostojno vedejo in oblastnikom povzročajo škodo. Verbalni delikt se je v času socializma uporabljal kot sredstvo političnega pregona, enak političen namen pa ima koalicijski predlog o kaznovanju nedostojnega vedenja (do najvišjih predstavnikov oblasti).

Neznosnost 133. člena je v času prebujanja demokracije prepoznal tudi mlad političen mislec, progresiven mladinec Janez Janša. »Prvi pogoj za delovanje družbenih gibanj v socializmu je pravna država,« je zapisal v enem izmed esejev. »Podcenjujoč odnos socializma do prava kot meščanske kategorije oziroma teza, da nobeno pravo ni čisto, razredno neopredeljeno se izkorišča za ideološko podlago zakonodaje, predvsem kazenske, ki pod krinko boja proti razrednemu sovražniku omejuje temeljne človeške in državljanske pravice in svoboščine (verbalni delikt),« je Janša razmišljal v eseju o novih družbenih gibanjih, objavljenem leta 1986. Takrat so pač, prosto po Janši, kaznovali vse tiste, ki so povedali kakšen političen vic in jih je potem nekdo ovadil. »Ljudje, ki so za mir pripravljeni žrtvovati vse, gnijejo po naših zaporih toliko časa kot večkratni morilci. Imamo člen 133. kazenskega zakona, ki s svojo vsebino prav vzpodbuja vse potencialne denunciatorje, da sprostijo svoje strasti, prijavijo ’dejanski’ ali izmišljeni verbalni delikt ter po možnosti priplezajo še kakšno stopničko višje v svoji karieri,« je Janša zapisal v nekem drugem eseju. Janša je nekoč nasprotoval verbalnemu deliktu, danes ga uvaja.

Zahteve po dokončni ukinitvi verbalnega delikta je po krškem kongresu leta 1986 prevzela ZSMS, čisto pred dokončnim razpadom Jugoslavije pa je odklonilno stališče proti verbalnemu deliktu sprejela tudi Zveza komunistov Slovenije. Člen o verbalnem deliktu na koncu ni bil nikoli spremenjen, prej je izginila Jugoslavija, v slovenskem pravnem redu pa ni nikoli obstajal. No, vsaj doslej ne.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>