Družba nadzora

Vlada želi s stalnim avdio- in videonadzorom na zalogo nadzirati dogajanje na ulicah in trgih ter s tehnologijo prepoznave obrazov identificirati »neznane osebe«

Popolnoma jasno je, da tehnološki razvoj, algoritmi, piškotki, prepoznava obrazov, snemanje, analiziranje, strojno učenje, nagla rast različnih zbirk osebnih podatkov ožijo polje svobode, ožijo polje spoštovanja človekovih pravic, zasebnosti. Ravno zaradi tega so zahodne demokracije, ne pa recimo Kitajska, zelo stroge pri spoštovanju informacijske zasebnosti. Kar ni izrecno dovoljeno, je prepovedano. Veliko podatkov pomeni veliko moči in ta moč se tudi v demokratičnih družbah, spomnite se Edwarda Snowdna in ameriškega zakona o domovinski varnosti, lahko zlorabi.

Aleš Hojs, minister za notranje zadeve, po izobrazbi ni pravnik. Ne razume pomena pravne države, ravnotežja oblasti, zanj so ustavni sodniki politični delavci, pravne omejitve pa nepotrebne motnje in odvečna birokracija. Ministrstvo za notranje zadeve, ki si želi učinkovitejšega in boljšega pregona kaznivih dejanj, je junija pripravilo zakon, s katerim bodo določena nova pooblastila policije. Namen zakona je »učinkovitejše delovanje policije pri opravljanju nalog«, pa tudi izboljšanje »mehanizmov nadzora nad njenim delom«. Zveni prepričljivo, a vsi nad spremembami niso navdušeni.

Urad informacijske pooblaščenke je 1. septembra izdal uničujoče mnenje o predlaganih spremembah. Po mnenju Mojce Prelesnik predlog zakona »vsebuje številne zaskrbljujoče, nejasne in skopo utemeljene predloge glede bistvenega širjenja policijskih pooblastil in resnih posegov v ustavno varovano pravico do zasebnosti ter varstva osebnih podatkov«. Hkrati predlogi ne vsebujejo niti »zahtevanih ocen učinkov predvidenih dejanj obdelave na varstvo osebnih podatkov«. Predlagana razširitev policijskih pooblastil naj bi torej pomenila »neutemeljene posege v zasebnost brez ustreznih zakonskih varovalk za pravice posameznika«.

Ministrstvo za notranje zadeve denimo predlaga, da bi »policija na območju kritične infrastrukture in na varnostno tveganem območju uporabljala stacionarna tehnična sredstva za video in avdio snemanje, in sicer z namenom preprečevanja in dokazovanja prekrškov ter kaznivih dejanj«. Gre torej za zakonsko možnost permanentnega snemanja trgov, ulic, vladnih stavb, ploščadi pred parlamentom, ministrstev, vseh tistih mest, za katera policija presodi, da je tam to potrebno. Zdaj velja drugačna ureditev. Policija dogajanje na Trgu republike snema samo med protestom in ne vedno, podnevi in ponoči. Informacijska pooblaščenka je o tem ukrepu zapisala, da gre za »poseg v temeljne ustavne pravice posameznika na zalogo«. Zakaj? Policija bi snemala območja, kjer se zbira veliko ljudi, redno in stalno, brez obvestila, dodatnih pogojev. S tem bi čezmerno posegla v pravico do zasebnosti, pravico do druženja in tajnosti komunikacij. Vohunila bi vnaprej.

Kršitve zasebnosti in možnosti zlorabe se tukaj ne nehajo. Predlagana sprememba identifikacijskega postopka policiji omogoča, da »neznano osebo« identificira ne samo, če gre za storilce kaznivih dejanj in prekrškov, ampak tudi širše, pri vsakem neznanem posamezniku v okviru opravljanja nekih policijskih nalog. »Sprejetje take določbe bi policiji omogočalo, da v primerih različnih oblik javnega zbiranja, protestov, ki so predmet inšpekcijskih postopkov pri IP, posnetke shodov zakonito analizira s tehnologijo avtomatizirane prepoznave obrazov z uporabo digitalnih tehnologij (angl. face recognition) in s pomočjo te tehnologije prepoznava ne samo storilce prekrškov, ampak tudi vse druge ’neznane osebe’, kar bi potencialno omogočalo zlorabo tako zbranih podatkov v nezakonite, celo politične namene,« so o tej možnosti zapisali v uradu informacijske pooblaščenke. Brez dvoma so eden od razlogov za širjenje policijskih pooblastil kolesarski protesti. Ker država protestnikov ne more utišati, bi rada z njimi obračunala z uporabo policije.

Omenimo vsaj še eno sporno določbo, povezano z vprašanjem tajnosti biometričnih podatkov. Ministrstvo predlaga, naj bi policisti pri ugotavljanju identitete zajemali biometrične podatke. Ti so lahko fizične, fiziološke, vedenjske značilnosti posameznika, način hoje, način govorjenja in podobno. To zajemanje biometričnih podatkov ni z ničimer omejeno, zanj tudi niso določeni kaki pogoji, ampak se o tem prosto odločijo policisti. »Policist bi lahko v vsakem posameznem policijskem postopku ugotavljanja identitete prosto izbiral in presojal, katere biometrične podatke bo zbiral in zahteval od posameznika, kar ni dopustno,« so denimo zapisali pri informacijski pooblaščenki in dodali, da ni nikjer jasne obrazložitve, zakaj naj bi policisti to sploh počeli. Pripomb informacijske pooblaščenke na predlagani zakon je še veliko več, za vse pa velja, da razlogi za razširitev policijskih pooblastil niso jasno razloženi, niti niso jasno omejeni. Kot da bi kdo načrtno skušal kršiti pravne norme in človekove pravice … Oblasti sta informacijska pooblaščenka in njeno dosledno zavzemanje za pravno državo trn v peti. Stranka SNS zahteva njeno razrešitev, Janez Janša trdi, da ruši prizadevanja za ustavitev epidemije, za Aleša Hojsa pa povzroča destrukcijo.

Ni težko ugotoviti, kaj si zaradi tega mnenja o njej mislijo pri policiji.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>