Kaznovanje

Prejšnji petek so se, kot že veliko petkov prej, v Ljubljani zbrali kolesarji. To počnejo že leto in pol, praktično od trenutka, ko je bila marca lani ustoličena Janševa vlada. Tokrat se je manifestacija začela na Trgu republike s spominom na upor v Marezigah, kjer so se pred 100 leti Primorci spopadli s skvadristi. Ti so na dan volitev, maja 1921, prišli v slovensko vas izzvat nerede, vnel se je spopad, v njem je umrlo več ljudi. Upor v Marezigah in barikade, ki so jih isti dan postavili domačini v Ospu, pomenijo prvi resni spopad s porajajočim se italijanskim fašizmom.

Tudi petkovi protesti so bili namenjeni »zavračanju fašizma, neonacizma in janšizma«. V petek je sprevod po govorih in kulturnem programu s Trga republike zavil na Tivolsko cesto in se ustavil pred stavbo, kjer domuje Slovenska tiskovna agencija. Ta že več kot 250 dni opravlja javno službo brez denarja, ki bi ji ga morala za njihovo delo nakazati vlada. A ji ga ne, namenoma krši zakonodajo, namenoma ruši, razgrajuje, uničuje STA. Povsem jasno je, zakaj to počne. Ko bo STA politično dokončno podrejena, bo vlada lažje širila propagando. Enake načrte ima vlada z RTV Slovenija.

Ko so protestniki prišli do zgradbe na Tivolski ulici, jih je nagovorila Sandra Bašić Hrvatin, visokošolska profesorica, strokovnjakinja za medije, aktivistka, ki je prepričana, da je v nedostojnih časih nedostojno, če ostaneš tiho. Sandra Bašić Hrvatin redno protestira tudi zato, ker ne sprejema, da nenormalno postaja normalno. Profesorica ima prav, ukrepi, ki jih sprejema vlada, niso del običajnega demokratičnega okvirja.

»Dovolj je moraliziranja tistih, ki menijo, da ni še tako hudo. Da gre za eksces, ki ga lahko umirimo z dialogom. S fašisti in nacisti ni dialoga. Proti fašizmu in nacizmu se je potrebno boriti. Dovolj je tistih lepih duš, ki živijo v strahu, da bodo omadeževali svojo lepo notranjost. Da se je možno proti zlu boriti, ne da bi si pri tem umazali roke. Ne, ni možno,« je Sandra Bašić Hrvatin dejala množici, medtem ko so v pisarnah Slovenske tiskovne agencije še gorele luči, saj so novinarji in novinarke kljub pozni petkovi uri še vedno delali. »Kot študentka sem s ponosom nosila priponko proti zloglasnemu členu 133. kazenskega zakonika Jugoslavije. Gre za člen, ki je kaznoval verbalni delikt. Trideset let kasneje so tisti, ki imajo polna usta antikomunizma, v resnici zadnji preživeli komunisti. Ponovno uvajanje verbalnega delikta je sklepno dejanje procesa, v katerem bi moralo biti ljudstvo tiho. To ni demokracija. To ni vladavina ljudstva. To je vladavina proti ljudstvu in brez ljudstva.«

Izvorni amandma

V petek je še veljalo, da vlada snuje vzporedno pravno državo, eno za rajo, drugo za poslance. Izvoren amandma k spremembam Zakona o javnem redu in miru je predvideval, da se tisti, ki vpijejo in se nevljudno vedejo do najvišjih predstavnikov oblasti, kaznujejo z drakonsko visoko kaznijo. Takšno vedenje bi moralo povzročiti »vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine«, pogoj za kršitev zakona pa sta tudi »kršenje ugleda«, »telesne in duševne celovitosti« teh posameznikov in dejstvo, da to vedenje zazna uradna oseba prekrškovnega organa na kraju kršitve. Zapišimo preprosteje: izvorni amandma je dajal policistom pooblastila, da sami, po lastni presoji, arbitrarno oglobijo tistega, ki zavpije »Janša je avtokrat« ali »Pahor je nesposoben« ali »Perič laže« ali karkoli drugega, kar bi lahko škodilo javnemu ugledu politika, ne da bi bil on sploh tam.

Oblast je izvedla politični trik. Najprej je zagrozila z ukrepom, ki se ga ne bi sramovale niti najbolj avtoritarne države, potem pa je naredila korak nazaj, a so izvorne posledice zakona ostale nespremenjene.

Ko je po nekaj dneh postalo jasno, da vlada ustvarja prvorazredne, se je sprožil pravni in politični vihar, omenjeni amandma je bil v neposrednem neskladju s pravno prakso evropskega sodišča za človekove pravice. Politiki, državni funkcionarji, nosilci oblasti, morajo imeti tršo kožo, kot jo imajo ostali državljani. V Pravni mreži za demokracijo so tako zapisali, da »zagotavljanje večje pravne zaščite najvišjih predstavnikov države s posebnim zakonom praviloma ni v skladu z duhom Evropske konvencije o človekovih pravicah«.

Tudi slovenska sodišča razmišljajo podobno. Julija letos je okrajno sodišče presodilo, da Rudi Rizman z besedami o tem, da stranka SDS »zagovarja avtoritarne ideje« in da se »financira iz tujine«, ni kršil njene pravice do dobrega imena. Sodnica je v sodbi zapisala, da je kritično predstavljanje pogledov na delovanje neke stranke dopustno in da mora biti to temeljna pravica vseh državljanov v vsaki demokratični družbi. »Če se ta pravica komurkoli omeji, ni več mogoče govoriti o demokratični ureditvi neke države, pač pa zgolj o avtoritarnosti njenega režima. (...) Politična stranka sodi med tako imenovane absolutno javne osebe, ki so dolžne trpeti največji poseg v njene osebnostne pravice.« Tako kot politične stranke so absolutne javne osebnosti tudi politiki, ministri in preostali visoki državni funkcionarji, za katere je bil napisan amandma o nedostojnem vedenju.

»Gre za povsem drugačen pogled na položaj, ki ga imajo poslanci in ministri v družbi,« je o izvornem predlogu še v ponedeljek dejal nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič. »V britanski tradiciji velja, da so v službi ljudstva. Pri nas se politični funkcionarji vse bolj predstavljajo kot gospodarji nad ljudstvom. Hočejo biti vladarji, namesto da bi razumeli, da jih je ljudstvo za omejen čas izvolilo zato, da služijo ljudstvu. Vladarjev pa seveda ne smete žaliti.«

Janševa intervencija

V torek je prišlo do sprememb. Vodje poslanskih skupin koalicije so se dogovorili, da bodo malce prilagodili svoj predlog. Po novem naj bi bilo sankcionirano vsako vpitje ali nedostojno vedenje do posameznika in skupine, ki je v Sloveniji, kadar to vedenje lahko (!) povzroča vznemirjenje, razburjanje posameznika ali skupine ali škoduje njihovemu ugledu. »Nedostojno vedenje vključno z grožnjami nasilja do sočloveka mora biti enako sankcionirano in merjeno z istimi vatli ne glede na status,« je v torek ponosno tvitnil Janez Janša. Tako naj bi politiki postali čisto navadni državljani z enakimi pravicami, kot jih ima vsak izmed nas.

Se je vlada torej odpovedala verbalnemu deliktu? Ali lahko ljudstvo znova protestira in počne, kar si želi? Ne, vladna koalicija je izvedla politični trik. Najprej je zagrozila z ukrepom, ki se ga ne bi sramovale niti najbolj avtoritarne države, potem pa je naredila korak nazaj, a so izvorne posledice zakona ostale nespremenjene.

Policisti ne bodo gledali na pomenske odtenke in kontekste, sledili bodo navodilom in oglobili ljudi. Janševa vlada želi kolesarje spraviti na drugo stran legalnosti.

Da bi bolje razumeli to trditev, se je treba spomniti, zakaj je sploh prišlo do spremembe Zakona o javnem redu in miru. Po slovenskih ulicah že leto in pol krožijo kolesarji in drugi protestniki. V rokah imajo transparente, na nekaterih piše »Smrt janšizmu!«, na drugih »Lopovi, lopovi!«, na tretjih »Oblast delavcem in ne kriminalcem!«. Na zadnjih petkovih protestih je denimo množica na ves glas skandirala »Janez je fašist! Janez je fašist!«. Janša je poskušal pravno preganjati posameznike, ki so držali transparente »Smrt janšizmu, svobodo vsem«, a je okrožno državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo. Tožilci so ocenili, da to geslo nima znakov kaznivega dejanja, saj ne gre za organizirano grožnjo smrti ne Janši ne volivcem SDS, ampak je janšizem oblika politične usmeritve. Tudi postopek zoper posameznika, ki se je lani februarja zadrl »Ubi Janšo«, se ni zaključil, saj oškodovanec, v tem primeru premier, ni samostojno zahteval pregona zaradi groženj s smrtjo.

Sedaj, po novem predlogu, pa lahko namesto tožilcev o tem odločajo policisti, ki izdajajo globe za prekrške. Če se bo kdo nedostojno vedel do posameznika ali skupine in ga bo morebiti vznemiril ali škodil njegovemu ugledu, bo lahko policist po lastni presoji sprožil postopek. Tisti, ki bo nosil transparent »Smrt janšizmu!«, bo lahko oglobljen s 1000 evrov kazni. Tisti, ki bo pred planinsko kočo obtožil premiera, »da je ukradel demokracijo«, prav tako. Enako tisti, ki bo v množici siknil »Mahnič je nacist«. Policisti ne bodo gledali na pomenske odtenke in kontekste, sledili bodo navodilom in oglobili ljudi. To so počeli tudi na zadnjih petkovih demonstracijah, ko so v množici naključno izbirali ljudi, jih popisovali in jim očitali, da kršijo prometne ali kakšne druge predpise. Sedaj jim bodo očitali še, da je njihovo vedenje nedostojno. Janševa vlada želi kolesarje spraviti na drugo stran legalnosti.

V resnici je še huje. Amandma predvideva, da prekršek nedostojnega vedenja na kraju kršitve zazna policist, uradna oseba prekrškovnega organa. Policisti seveda ne hodijo na zborovanja političnih strank, kjer predsednik vlade drugim očita (in jim objektivno škoduje), da so levi fašisti. Policisti prav tako ne hodijo v parlament, kjer politiki aktivistom očitajo, da so Sorosevi plačanci. Policistov prav tako ni na Twitterju, ne berejo sporočil o lenuhih in svinjah, ne prebirajo niti portala Nove24TV. Policisti pa seveda so na ulicah, policisti so na protestih – in globe bodo policisti lahko izrekali le na dogodkih, ki jih spremljajo v živo.

Antropologinja Svetlana Slapšak je v osemdesetih letih živela v Beogradu, bila je predsednica Odbora za svobodo izražanja Društva pisateljev. Eden od osnovnih ciljev odbora je bilo nasprotovanje 133. členu, verbalnemu deliktu, in v tem času je napisala več kot 50 peticij. Nekaj izmed njih jih je podpiralo takrat preganjanega Janšo.

» Člen 133 je bil nekoč idealno orodje, usklajeno z zahtevami komunistične partije in njeno ideologijo, začel se je široko uporabljati šele po Titovi smrti, prej je imela partija druge zakonske osnove in metode. A to, kar predlaga aktualna slovenska oblast, je smešno, kaotično, pravno nedorečeno, nesmiselno, amatersko,« trdi Svetlana Slapšak. »Tisti, ki vlečejo paralele, se motijo. Novi predlog Janševe koalicije je pravno samovoljen. V starem režimu se je dokazovanje krivde začelo šele na sodišču, in država, ki je preganjala moteče elemente, je včasih na sodišču izgubila. Po Janševem predlogu si oglobljen že vnaprej. Ta predlog, ta amandma, je dodatek na seznamu resnih avtokratskih potez tega režima. To, da se kaj takega predlaga v državi, ki naj bi bila demokracija, je sploh absurd nad absurdi. Vse skupaj je še bolj smešno zdaj, ko je prišlo do popravka. Ali bom zdaj jaz oglobljena, ker se bom v javnosti kregala s svojim možem, nanj vpila in škodovala njegovemu ugledu, mimo pa bo prišel policist?«

Na hitro napisani amandma je zapisan tako nedoločno, da policiji daje možnost samovolje. Morda je to njegov glavni namen. Morda pa je nejasni zakonski člen namenoma ustvarjen za to, da dopušča odprto interpretacijo in se lahko uporablja arbitrarno. Podobno je bilo nekoč tudi z verbalnim deliktom. Tam so bile zapisane besede o »rušenju oblasti delovnega razreda« in o »hudobnih namenih in neresničnem prikazovanju družbenih in političnih razmer«. Oblast, vojska, tožilstvo si jih je razlagala, kot si je pač zaželela.

Podobno kot verbalni delikt ima tudi to zakonsko dopolnilo zastraševalno moč. Ljudi želi odvrniti od kritike politikov, sankcionira kritične izjave o njihovih političnih dejanjih.

Zgolj za medklic – že izvorni členi veljavnega Zakon o javnem redu in miru omogočajo policistom, da oglobijo tiste, ki z nedostojnim vedenjem škodujejo ugledu posameznika, skupine, pa tudi uradnim osebam. Zato nekateri pravniki trdijo, da pravni razlogi za spremembe teh členov sploh ne obstajajo. »Pravno skrpucalo in nerazumevanje prekrškovnega prava,« je dejal eden izmed njih. Ker za amandma o nedostojnem vedenju ni resnih pravnih argumentov, so ti lahko le politični, razumeti jih je treba kot signal, spodbudo policistom, da bolj striktno kaznujejo protestnike.

Pravica do protesta

Iluzorno je pričakovati, da se bodo ljudje na protestih – v veliki množici so vedno prisotna tudi čustva – lepo vedli, da bodo govorili vljudno, da bodo skandirali v izborni knjižni govorici. Ne, protesti so protesti, niso čajanke, niso okrogle mize, veliko jeznih in razočaranih ljudi je na njih, mirnost in dostojanstvenost nista isto kot vljudnost. Politiki in oblastniki bi to morali dobro vedeti.

Evropsko sodišče je večkrat razsodilo, da se morajo politični funkcionarji »neizogibno in zavestno podrediti strogi kritiki njihovih besed in dejanj tako s strani novinarjev kot širše javnosti; zato morajo pokazati večjo stopnjo tolerance do kritike svojega delovanja«. Janša protestnikov ne mara, želi jih kaznovati, jim odvzeti svobodo govora. Zakonski členi o nedostojnem vedenju mu pridejo prav podobno, kot so lansko leto Orbánovim policistom prišle prav zakonske določbe o širjenju virusa, četudi so protestniki sedeli v avtomobilih in s trobljenjem protestirali proti dogajanju na Madžarskem.

»Sedaj bo res treba paziti, kaj reči na demonstracijah,« je o vsem tem dejal neki slovenski pravnik. »Policisti bi te lahko oglobili za karkoli, res bo treba paziti.«

Vsi prebivalci Slovenije bi morali imeti pravico, da kritizirajo oblast, imeti bi morali tudi pravico, da so pri tem trdi, ostri in žaljivi. Svoboda izražanja pripada vsem, ne le politikom.

Pretiravamo? Zakaj ne verjamemo Janši in njegovim dobrim namenom? Naredimo kratek miselni preizkus. Koga bi policisti kaznovali, če bi bili na Kredarici priča soočenju med protestniki in Janezom Janšo in če bi že veljal novi zakonski člen? Gotovo bi bila kaznovana Tea Jarc, saj naj bi se vedla nedostojno in neprimerno, ne pa Janša, ki jo je poslal v Polje. »Mislim, da je ta gnojnica, ki se zdaj izliva po Tei Jarc skozi različne medije in skozi različna socialna omrežja, v pomembnem delu povezana z nekimi seksizmi, ki so zdaj privreli na dan. Ukvarjamo se z obliko, kako je bilo nekaj izrečeno, ampak aktivizem ne more biti všečen. Takrat, ko aktivizem sprejema kompromise, izgubi,« je v Intervjuju na TV Slovenija o »incidentu na Kredarici« dejal dekan filozofske fakultete Roman Kuhar. »To, kar je rekla Tea Jarc ali kar je Tea Jarc vprašala predsednika vlade in kar je predsednik vlade odgovoril – tukaj je bistvena razlika in o tej bistveni razliki bi se morali pogovarjati.«

Podobno kot verbalni delikt ima tudi to zakonsko dopolnilo zastraševalno moč. Ljudi želi odvrniti od kritike politikov, sankcionira kritične izjave o njihovih političnih dejanjih, omejuje politični govor o javnih zadevah. Zastraševanje ni del demokratičnega procesa. Na takšen način vladajo diktatorji. Predlog ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, predlog vlade, predlog vseh koalicijskih poslancev potrjuje, da vlada ne prenese kritike. Njihove trditve, da gre le za politične signale, kaj je dostojno in kaj ne, so neprepričljive. V slovenski politiki se najbolj nedostojno obnaša ravno Aleš Hojs, čigar ministrstvo je pripravilo spremembe zakona. Žaljiv je tudi Janez Janša ali pa Uroš Urbanija. In zdaj ti s prstom kažejo na druge.

Vse skupaj je seveda paradoksalno, prava, demokratična oblast si želi kritičnih državljanov, saj jo ti opominjajo, kaj naj dela bolje. Prava, demokratična oblast bi poslušala protestnike, aktiviste, nevladne organizacije, opozicijo, poslušala bi pripombe državljanov in poskušala razumeti njihove poglede. A Janševa vlada ni takšna, v politični kritiki vidi sovražnike. Zato jih želi onemogočiti, kaznovati ali pa jih pošilja v Psihiatrično kliniko Polje. Kaj je pravi cilj tega zakona, je na parlamentarnem odboru za notranjo politiko prostodušno razkril Branko Grims. Po njegovem mnenju ne gre za omejevanje kritike, pač pa za »preprečevanje nadaljnje rasti levega fašizma, nadaljnje rasti pouličnega ustrahovanja in groženj«. Takšna evolucija je za poslanca in koalicijo, ki je pred nekaj meseci na glas razmišljala o prepovedi konkurenčne parlamentarne stranke, logična.

Vsi prebivalci Slovenije bi morali imeti pravico, da kritizirajo oblast, imeti bi morali pravico, da jo kritizirajo brez strahu pred tem, da bi njihove besede morebiti povzročile vznemirjenje, brez sankcij, brez glob, brez pravnih procesov, zagovorov na sodišču. Imeti bi morali tudi pravico, da so pri tem trdi, ostri in žaljivi. Svoboda izražanja pripada vsem, ne le politikom.

»Lahko ponarejajo zgodovino. Lahko kaznujejo tiste, ki govorijo resnico. Lahko se pajdašijo s fašisti in nacisti. Je pa nekaj, kar jim nikoli ne bo uspelo. Pokoriti naš spomin, naša srca in naš pogum,« je na koncu petkovega govora na Tivolski cesti dejala Sandra Bašić Hrvatin. Protestniki so profesorici prikimavali in ji ploskali. Nato so se odpravili dalje, proti stavbi ministrstva za kulturo. Tam jih je nagovoril novinar Erik Valenčič, ki je v Mladini popisal povezave med SDS in neonacisti.

V petek bo v Ljubljani nov protest, v vsem tem času pa bo koalicija iskala dovolj veliko poslansko podporo, saj je v torek Branko Grims, ker ni bil prepričan o uspehu celotnega zakonskega predloga, raje prekinil sejo odbora za notranje zadeve. Uprl se je poslanec SNS Dušan Šiško, ki (za zdaj) trdi, da bi morali biti poslanci še bolj zaščiteni. Ne manj, še bolj.

POVEZANI ČLANKI:

• Družba nadzora
• Ostalina preteklosti