Dežela s pomanjkanjem sočutja

Danska je 10. septembra odpravila vse ukrepe, omejitve javnega življenja, povezane z epidemijo. Covid-19 na Danskem ne predstavlja več pravega tveganja za javno zdravje, ukrepi veljajo samo za tiste, ki pridejo na Dansko. V državo se je vrnilo življenje, zmago nad epidemijo je praznovalo več kot 50.000 ljudi na koncertu danskega postpunk banda The Minds Of 99. Koncert bi moral biti že lani, a ga, logično, ni bilo. »Zdaj smo tukaj leto dni pozneje,« je navdušeno množico med koncertom nagovoril frontman skupine Niels Brandt, »to je jebeno ponovno odprtje Danske … najlepša hvala, ker ste tukaj. To nam pomeni vse in prekleto smo vas pogrešali!« Koncert v Kopenhagnu je potekal brez omejitev, na način, kot so takšni koncerti potekali nekoč, brez mask, brez testov.

Kako je Danski uspelo? Zakaj tam polnijo stadione, Slovenija pa se zapira?

Na Danskem se epidemija umirja, število okuženih konstantno pada že od avgusta dalje, različica delta na to nima vpliva. V Sloveniji je prav nasprotno, število primerov skokovito raste že nekaj tednov zapored in po številu novoodkritih okužb je prva v Evropi. Pravi razlog za to razliko je enostaven. Danska je med evropskimi državami med najbolj precepljenimi, z dvema odmerkoma je na Danskem cepljenih slabih 75 % populacije, v Evropi sta boljši le Malta in Portugalska. Na drugi strani je v Sloveniji polnocepljenih le okoli 45 % vseh ljudi. Po tem kazalniku smo na repu evropskih držav, v družbi Madžarske, Estonije, Latvije, Slovaške, Hrvaške, Romunije, Bolgarije. Od držav Vzhodne Evrope so le Poljska, Češka in Litva z dvojnim odmerkom uspele cepiti več kot polovico svoje populacije, pa še to le za las. Kot da bi se med vzhodom in zahodom znova spustila železna zavesa.

Michael Bang Petersen je profesor političnih znanosti na univerzi v Aarhusu, v drugem največjem mestu na Danskem. Kot raziskovalec preučuje, kako ljudje dojemajo politiko, kakšen vpliv ima ta nanje. V času epidemije je bil eden izmed svetovalcev danske vlade, ki jo vodi socialdemokratka Mette Frederikse. »Stopnjo sprejemanja cepiva, na Danskem ali kjerkoli drugje, najbolje napovemo s pomočjo stopnje zaupanja, ki jo javnost goji do upravljanja pandemije s strani avtoritet. To zaupanje je bilo na Danskem neverjetno visoko in stabilno,« je Petersen zapisal na dan, ko je Danska odprla družbo. V tem primeru je ta avtoriteta oblast, znanost, avtoriteta so strokovnjaki, zdravniki, ministri, politiki, ljudje, ki se ukvarjajo z epidemiološkimi vprašanji in hkrati vodijo družbo. Velja tudi nasprotno, pomanjkanje zaupanja v cepiva je neposredno povezano s pomanjkanjem zaupanja v oblast in znanost. Eden izmed pomembnih gradnikov zaupanja, tako Petersen, je transparentna komunikacija o negativnih lastnostih cepiv. Vse to morda zmanjšuje sprejemljivost cepiv, a hkrati povečuje zaupanje. Resnica, četudi neprijetna, je najboljša zaščita pred širjenjem virusa in dezinformacij.

Petersen je v daljši objavi na Twitterju izpostavil tri dejavnike, ki vplivajo na to, kako javnost sprejema epidemiološke ukrepe. Prvi je oblikovanje ideje »skupnega projekta«, cilja, zaveze, prepričanja, da se epidemija dotika vsakega izmed nas, celotne skupnosti. Drugi je »izogibanje polarizaciji«, torej iskanju krivcev, kazanju s prstom, obsojanju – tako kot je pomembno vključujoče delovanje oblasti, je s tega stališča pomembno tudi delovanje opozicije. In tretji je »zmanjševanje bremen omejitev«: te omejitve morajo biti logične, smiselne, splošno sprejete kot potrebne in pravične.

Pravica do izbire ne pomeni pravice do škodovanja skupnosti, svoboda ni nikoli absolutna, ne pomeni, da lahko vsakdo dela, kar želi.

Vse to naj bi na Danskem potekalo zelo uspešno. »Zaustavljanje okužb je oblika kolektivnega dejanja,« je zapisal Petersen. »Kadar je tveganje za bolezen zelo razširjeno, morajo ljudje nekaj storiti za druge. Pri tem je ključnega pomena vodenje. Danska vlada je pomen distanciranja predstavila kot ’moralni projekt’, ki je dobil visoko podporo v javnosti. Seveda se sklicevanje na moralo lahko maščuje, pripelje lahko do sramotenja, do konfliktov, tudi o tem se je razpravljalo na Danskem. A na splošno je bilo sramotenja malo, večina je upoštevala nasvete oblasti in ni nadzorovala drugih.« Rezultat vsega tega dogajanja je bilo oblikovanje zavezništva med oblastjo in državljani – tudi ko je oblast uvajala nove omejitve, recimo množična testiranja in covidna potrdila, te niso bile razumljene kot oblika nadzora. »Pozitivna dinamika medsebojnega zaupanja je pripomogla, da je Danska danes tam, kjer je. Bo odprava vseh omejitev uspela? Kdo ve, lahko se pojavijo nove različice virusa. Vendar sem z vedenjskega vidika glede prihodnosti optimističen. Tudi v novem valu bi moralo biti medsebojno zaupanje dovolj visoko. In za konec: pandemija za vsako družbo predstavlja težko krizo, tudi na Danskem so bili protesti, bile so ostre razprave, bile so napačne odločitve. Na Twitterju bi lahko veliko pisali o tem, kaj vse je šlo narobe. A če gre v času krize vse dobro, je to kljub stvarem, ki bodo neizogibno šle narobe.«

Nesposobna oblast

Tako Danska, Slovenija je njen protipol. Vse, kar bi pri nas lahko šlo prav, je šlo narobe. In to že od samega začetka.

Je bilo cepljenje predstavljeno kot skupni projekt, pomemben za vse? Ne, kampanja za cepljenje je bila vodena amatersko, cepljenje je bilo nekaj časa slabo organizirano, dolgo se ni vedelo, katera cepiva so dobra, katera malo manj, stroka raje ni govorila o tveganjih, kdor je okleval, je bil ožigosan. Hkrati se je ves čas epidemije pojavljala polarizacija. Začelo se je že lanskega marca, ko je nova Janševa vlada za težave okrivila predhodnike in se na hitro znebila tistih strokovnjakov, ki so jih opozarjali na napake. Svojo vlogo je pri polarizaciji odigrala opozicija, pa šolski sindikat, ki dolgo ni nedvoumno podprl nošenja mask in cepljenja. Največja odgovornost za polarizacijo je seveda na strani tistega, ki ima največ moči, torej na strani vlade in njenega premiera. Še največ napak pa je bilo storjenih pri občutku smiselnosti in pravičnosti epidemioloških omejitev. V tej vladi sedi minister, ki je kršil vladne odloke o omejevanju gibanja na občine, v tej vladi sedi državni sekretar, ki pridiga o tem, kako nevarna je Hrvaška, četudi sam dopustuje v njej, ta vlada je zapirala šole in dopustila, da se je virus širil po gospodarstvu, ta vlada je na podlagi neustavnih predpisov kaznovala množico, ki je protestirala na Trgu republike. Nobene empatije ne premore, nobenega medsebojnega zaupanja ni znala ali ni želela vzpostaviti. V resnici nam vladajo nesposobni politični zarotniki, ki so neposredno krivi za to, kar prinaša jesen. Ni kriv le Janša, krive so vse politične stranke, vsi poslanci, ki podpirajo vlado.

Ni čudno, da je zadnja javnomnenjska raziskava evropskega parlamenta pokazala, da je v Sloveniji samo 31 % ljudi zadovoljnih s tem, kako je vlada vodila boj proti epidemiji, kar je drugi najslabši rezultat v vsej Evropski uniji. Prav tako smo drugi najslabši pri deležu tistih, ki se strinjajo s tezo, da je cepljenje proti covid-19 državljanska dolžnost vsakega človeka. V povprečju se s to tezo v EU strinja 66 % vprašanih, največ jih je na Portugalskem (86 %), najmanj pa v Bolgariji 39 %. Pri zavračanju teze, da je cepljenje državljanska odgovornost, je takoj za njo Slovenija, kjer se samo 40 % vprašanih strinja s to trditvijo. Slovenija je država, kjer je izrazito in nadpovprečno razširjen dvom o smiselnosti cepljenja proti bolezni covid-19.

Ta dvom ni kritičen dvom, ni dvom, ki vodi v premislek in nova spoznanja, veliko tega dvoma je iracionalnega, nesmiselnega, njegove korenine izvirajo s spleta, te zbirke polresnic in raznih gurujev, ki pa je »v resnici idealni prostor za razpečevanje antielitizma, antiintelektualizma in nezaupanja v znanost – dediščin torej, ki zadevajo razsvetljensko vednost«. Odpor proti vednosti je, kot je v članku o družbenih strahovih v času epidemije, ki je izšel v reviji za umetnost in humanistiko Ars & humanitas, zapisala filozofinja Ksenija Vidmar Horvat, ustvaril neoliberalizem. »Neoliberalizem je v zadnjih štiridesetih letih okrepil načelo grobega individualizma in ideje podjetniškega jaza kot temelja posameznikovega uspeha. To pomeni, da je družbene položaje, ki izhajajo iz ekonomskih, socialnih, kulturnih in demografskih okoliščin, prevedel v merilo individualnega prizadevanja.« Če je torej ideja o liberalni državi temeljila tudi na presoji skupnega dobrega, je neoliberalizem to skupnost razstavil na posameznike, odgovorne za lasten položaj. Živimo v času, ko se fetišizira pojem svobode in izbire. »Svoje blagostanje si neoliberalni posameznik predstavlja kot rezultat uveljavljanja ’svobode’, da o svojih dejanjih odloča izven konteksta skupnega dobrega ter da pri tem uveljavlja pravico do izbire. Tako upiranje nošenju mask kot gibanja proti obveznemu cepljenju v primeru nalezljivih in smrtonosnih bolezni so v izteku te neoliberalne etike postala emblem pravice do izbire vednosti. Priča smo perverzni adaptaciji koncepta Hannah Arendt: temeljna človekova pravica do pravic je v postmilenijski javnosti postala oblika boja za pravice do lastnih pravic, ki si jih ne glede na skupno dobro odmerja vsak sam.«

Zarotniški um

Janša je nedvomno avtokratski populist, vlada s pomočjo teorij zarot, ustvarja matrico dobrega in zla, predstavlja se za borca proti elitam, za žrtev sistema. Takšna pozicija je tipična za populiste. »Populistični um se najprej obrne proti razsvetljenskim institucijam: oblast je izdajalska, šola, mediji in znanost prevarantski, multikulturalizem in človekove pravice fantazije privilegiranih, povečini akademskih elit. Pogled ’nazaj’, v idilično dobo predrazsvetljenske nedolžnosti, je obrambna reakcija, izraz občutka nepripadanja svetu, ki se je prehitro spremenil in katerega spremembe populist dojema kot napad na njegov jaz in identiteto,« je še zapisala Ksenija Vidmar Horvat. Na podoben način razmišlja veliko proticepilcev, takšnemu umovanju sveta pa dajeta legitimnost prav Janša in njegovo zarotniško mišljenje. Janša, politika, ki jo vodi, nagovor, ki ga legitimira, se je tako ujel v past, ki si jo je nastavil sam. Kako naj človek, ki v vsakem grmu vidi Milana Kučana ali pa Gregorja Golobiča, nagovori tiste, ki trdijo, da farmacija s cepivi izvaja poskuse na ljudeh?

Samo Uhan je profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dela tudi na Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, kjer že od leta 1968 sistematično izvajajo raziskavo Slovensko javno mnenje; ta med drugim preučuje tudi vrednote, ki jih delijo prebivalci Slovenije.

»Cepljenje naj bi bil solidaren akt, a kako naj bo to solidaren akt, če živimo v svetu, kjer družba, kot je nekoč dejala Margaret Thatcher, ne obstaja?«

»Necepljeni se danes paradoksalno vidijo kot uporniki, uporniki proti sistemu, uporniki proti multinacionalkam. Zavzemajo pozicije, ki bi jih pričakovali od drugih, od ljudi, ki imajo več simbolnega in kulturnega kapitala, ki so bolj izobraženi. V resnici ne gre za upor,« pojasnjuje Uhan. Kdo so torej tisti, ki zavračajo znanost? »Theodor Adorno je pisal o rigidnosti duha, o ljudeh, ki niso elastični, ki niso fleksibilni, ki vztrajajo pri lastnem mnenju, pa četudi to izvira iz numerologije ali astrologije. V resnici bi lahko govorili tudi o avtoritarnem sindromu posameznikov, ki verjamejo v dogme, ki ne razvijejo kritične refleksije, ki ne znajo reflektirati samih sebe in okoliškega sveta. Ali kot je nekoč dejal ameriški pisatelj Charles Bukowski: problem sveta je v tem, da so pametni ljudje polni dvomov, medtem pa so neumni polni samozavesti.«

Kdor govori o cepljenju, mora hkrati govoriti tudi o solidarnosti, občutku za skupnost, za druge, ki so ga med epidemijo uspeli razviti na Danskem. Je ta vrednota solidarnosti še vedno razširjena tudi v Sloveniji in kaj ima to z zavračanjem cepljenja? »Trditev, da smo Slovenci solidarni, ni natančna. Raziskave Slovenskega javnega mnenja razkrivajo nekaj drugega. Slovenska populacija se lepo pokrije s t. i. ’vzhodnim pomanjkanjem sočutja’, o čemer je govoril bolgarski politolog Ivan Krastev. V Sloveniji ne zahtevamo solidarnosti, zahtevamo egalitarnost.« Ta egalitarnost ni enaka pravičnosti ali sočutju. »Ljudje predvsem branijo svoje lastne pozicije, ne zahtevajo sočutja do drugih, ampak zahtevajo sočutje do njih samih. Krivica se dogaja njim, ne drugim. Cepljenje naj bi bil solidaren akt, a kako naj bo to solidaren akt, če živimo v svetu, kjer družba, kot je nekoč dejala Margaret Thatcher, ne obstaja? Kako naj bomo solidarni, če pa se je pri nas razširil podivjani in nereflektirani individualizem, ki je namenjen zgolj branjenju lastnih pozicij? Tako je v Sloveniji in zelo podobno je v večini držav Vzhodne Evrope,« še trdi Samo Uhan.

Pa sta za slabo precepljenost populacije res kriva samo nesposobna in zarotniška vlada ter politični sistem? Sta, a ne bi smela biti izgovor. Že od razsvetljenstva dalje je jasno, da ljudje razmišljajo s svojo glavo in da so tudi moralno odgovorni za svoja dejanja. Pravica do izbire ne pomeni pravice do škodovanja skupnosti, svoboda ni nikoli absolutna, ne pomeni, da lahko vsakdo dela, kar želi. Sklicevanje na neko zunanjo avtoriteto ne bi smelo biti v ničemer povezano z osebnim razmislekom o tem, da s cepljenjem zavaruješ tako sebe kot druge, predvsem šibkejše ljudi v skupnosti. Nesposobna oblast in razpadanje občutka za skupnost nista dovolj prepričljiva argumenta za beg pred odgovornostjo. Na koncu se za cepljenje odloči vsak sam, prisila k temu prav gotovo ne bo pomagala. 

POVEZANI ČLANKI:

• Jesenski »naval« na cepilna mesta ne bo ustavil širjenja epidemije