V mrtvem teku

Bral sem Lorencija, bral Jurija. Misli obeh spoštujem, toda Jurijevo pisanje me je tokrat malo negativno presenetilo, čeprav je navedel nekaj, vsaj na prvi pogled, tehtnih argumentov. Očitno o pandemiji in cepljenju ali ne cepljenju potrebujemo umirjeno in argumentirano debato, kajti znašli smo se v shizofreni situaciji. Naj povem, da sem zagovornik cepljenja. Sem naravoslovec, pred nekaj leti mi je Slovenska znanstvena fundacija podelila celo naziv komunikator znanosti. Pa ne da bi se s tem hvalil, ampak v skladu s tem nazivom, ki me tudi nekoliko obvezuje, skušam predvsem skeptike prepričati o koristnosti cepljenja. Toda najprej nekaj o dejstvih, o tistem, kar vemo. Vemo, da virus SARS-CoV-2 obstaja in da povzroča bolezen covid-19. Vemo, kar je zapisal že sam g. Juri, da okužbo z virusom nekateri preživijo skoraj brez, drugi z blagimi simptomi, tretji hudo zbolijo in nekateri celo umrejo (v Sloveniji do zdaj že čez 4.500). Vemo kako se virus prenaša, kakšna je njegova kužnost, da v populaciji mutira in da se različni sevi prav po kužnosti lahko zelo razlikujejo.

Danes imamo na razpolago cepiva, ki jih še leto nazaj nismo imeli. Cepiva so različna: vektorska, na osnovi mRNA in tudi klasična (predvsem kitajska). Proizvajalcev cepiv je kar nekaj, pri nas so na razpolago vsa tista cepiva, ki jih je odobrila EMA in so prešla vse štiri faze predpisanih testiranj. O cepivih sicer še vedno ne vemo vsega, vemo pa, da so različno učinkovita, a nas vsa dovolj dobro ščitijo pred boleznijo pa tudi, da lahko imajo neželene učinke, vsi ti učinki pa se pojavljajo le pri zelo majhnem številu cepljenih, tako kot tudi sicer velja za vsa do zdaj znana cepiva proti drugim boleznim. Torej, proti virusu in bolezni imamo precej učinkovito orožje, vendar mu polovica prebivalcev ne zaupa in se ga boji. Posledično je precepljenost v Sloveniji ena najmanjših v Evropi in zato smo neprestano soočeni in prisiljeni upoštevati neljube in sporne ukrepe (npr. PCT), ki imajo v našem okolju tudi to neprijetno lastnost, da mutirajo kot sam virus, skratka, da so vsak dan drugačni. Naše ravnanje glede cepljenja je specifično in bi ga lahko razdelili v tri glavne predale. V prvem smo vsi tisti, ki cepljenje sprejemamo, priznavamo njegove koristi za javno zdravje, in se, kljub zavedanju, da ne nudi popolne zaščite ter da obstaja določeno tveganje, cepimo. V drugem predalu so tisti (in teh je zelo veliko), ki cepljenju sicer ne nasprotujejo, so pa do njega zelo skeptični, ker novim cepivom ne zaupajo, se bojijo stranskih in zapoznelih učinkov, so kritični do ukrepov, ki naj bi po obvoznici ljudi silili v cepljenje in se nasploh zavzemajo za osebno svobodo in človekove pravice. Skratka pravijo, da razmišljajo s svojo glavo. V tretji predal pa spadajo ortodoksni anticepilci, ki v vsem vidijo zaroto, npr. farmacevtske industrije, raznih kabal in multinacionalk, trdijo, da virusa ni, da cepljenje povzroča hude bolezni itd.

Tako skeptičnim anticepilcem kakor prepričanim anticepilcem je še najbolj skupno to, da informacije pobirajo predvsem na svetovnem spletu in jih širijo na svojih isto mislečih družbenih omrežjih. Prvi so večinoma žrtve nepreverjenih in napačnih informacij, drugi pa trdno verjamejo v dezinformacije oz. lažne novice. To sicer ni kakšna slovenska posebnost, a v teh krajih je odločitev o cepljenju ali ne cepljenju tudi posledica tega, da živimo na območju, ki je zgodovinsko gledano nekje med nekdanjo Avstro-Ogrsko in Balkanom, ta zgodovinska danost pa je usodno izoblikovala naš narodni značaj. Dvojnost v naših ravnanjih se kaže v tem, da bi po eni strani radi ubogali in imeli red ter disciplino, po drugi pa bomo naredili vse, da se bomo uprli, ukrepom izognili, jih nekako zvito obšli in še naprej živeli v kaosu, ki odgovarja vsem in nobenemu hkrati. Ob takem početju pa imamo še malo slabe vesti. Prav zato za naše ravnanje iščemo vsa možna opravičila. Pri spopadu s tovrstno narodovo psiho naravoslovna in medicinska znanost pogrneta na celi črti, saj njunih razlag o vseh znanstveno utemeljenih vidikih pandemije večina javnosti ne razume in v današnji »infodemiji« tudi ne loči, kaj je prava, preverjena informacija in kaj napačna informacija ali celo lažna novica- glej: https://www.alternator.science/sl/daljse/komuniciranje-znanosti-v-boju-z-druzabnimi-mehurcki-v-casu-pandemije/. Tako se v večini debat znajdemo v polju družbenega, predvsem psihologije množic v povezavi z mediji, informacijsko družbo in seveda politiko. Prav slednja pa je v tej deželi že ves čas pandemije tako katastrofalna, da pušča hude posledice ne samo za fizično pač pa tudi za mentalno zdravje večine prebivalcev tega našega podalpskega raja. O aroganci, cinizmu, hudobnosti, klientelizmu in koruptivnosti, predvsem pa popolni nesposobnosti njenih vladajočih predstavnikov je bilo napisanega že veliko, a še vedno premalo.

Vlada seveda zagovarja cepljenje in to je tudi edino, s čimer se je mogoče z njo pogojno celo strinjati, toda vse drugo, kar počne, je popolnoma nesprejemljivo, saj ruši zaupanje in posledično odvrača ljudi od cepljenja. Kljub temu pa bi v razumni družbi ljudje vendarle morali vedeti, da se ne odločamo za cepljenje zaradi tega, ker to od nas zahtevajo mračni tipi, kot so Janša, Hojs ali Počivalšek pa tudi ne zaradi Kreka, Kacina in podobnih komunikacijskih magov, ampak zaradi sebe in svojih bližnjih. Tako pridemo od »ad rem« tudi do »ad personam«. Spoštovani g. Juri, res je, kar pravite, zbolijo lahko tudi cepljeni, res je tudi, da tudi cepljeni lahko okužijo necepljene. Vendar je količina virusa pri cepljenih mnogo manjša kakor pri necepljenih, poleg tega imunski odgovor cepljenih virus hitreje in bolje nevtralizira, zato so tudi simptomi bolezni pri cepljenih blagi, širjenje virusa pa omejeno. Če bi bilo cepljenih več ljudi, bi bila tudi možnost za tak prenos okužbe bistveno manjša, pa že zdaj ni prav velika. Več cepljenih ljudi pomeni tudi manjše kroženje virusa, manjše repliciranje virusa in s tem tudi manj možnosti, da se virus spremeni (mutira). Če se namreč nihče ne bi cepil in bi virusu pustili prosto pot, bi se prej ali slej tudi prekužili, a verjetno mnogo pozneje, prav zato, ker bi virusu dali veliko večjo možnost, da se spreminja. Tako bi bili izpostavljeni vedno znova novim sevom virusa, podobno kot smo izpostavljeni drugim koronavirusom, ki npr. povzročajo prehlad. In prehladimo se lahko večkrat na leto. Naslednji argument, s katerim zagovarjate svoj status necepljene osebe je, da se ves čas testirate in držite preventivnih ukrepov, kot so nošenje maske, razkuževanje rok, distanca, predvsem pa verjamete v svoj imunski sistem, ki vas bo obvaroval pred okužbo. Ti preventivni ukrepi so nedvomno koristni, prepričanje o dobrem imunskem sistemu pa je nekoliko naivno in je lahko huda utvara. To je približno tako, kot če se usedete v najsodobnejši avto, opremljen z vsemi varnostnim sistemi. Ker se zanašate na njegovih sedem varnostnih blazin (npr. ekvivalent maski) in super zavorni sistem (ekv. distance) se ne pripnete in se tako vozite naokrog, ker ste prepričani, da ste odličen voznik (imam dober imunski sistem) in varnostnega pasu (cepljenja) zato ne potrebujete. Toda na cesti niste sami in drugi udeleženci v prometu imajo slabši avto, ne držijo varnostne distance, nimajo dobrih zavor in sploh niso tako dobri vozniki kakor vi. In potem se en tak zabije v vas in poletite v vetrobransko steklo ter umrete, ker vas pas ni zadržal, vreče pa so se, glede na to, da niste bili pripeti, napihnile malenkost prepozno. Ko ste se usedli v avto, ste sicer nase sprejeli tudi določeno tveganje, saj verjetno veste, da imamo vsako leto na slovenskih cestah veliko resno poškodovanih ter blizu 100 smrtnih žrtev prometa. Ampak tveganje vožnje v avtomobilu zlahka vsi sprejemamo, medtem ko mnogo manjšega tveganja, povezanega s cepljenjem, očitno ne. Rekli boste, res je, ampak cepljenje ni obvezno in ljudje imamo pravico izbire, kar je tudi v skladu z ustavo RS, ki govori o človekovih pravicah. Tako je, ampak ustava ne govori le o človekovih pravicah enega, ampak vseh.

Človekove pravice so nasploh krasna iznajdba demokratičnih ureditev, vendar postanejo v določenih primerih in situacijah (kot je tudi ta v zvezi s cepljenjem) precej neuporabne. Vaša pravica, da se ne cepite je namreč v navzkrižju z mojo pravico, da se cepim. Ustava seveda o tem direktno ne govori, govori pa o (človekovi) pravici do zdravja. Kot državljan torej pričakujem, da bo država zaščitila človekovo pravico (in s tem seveda tudi vašo in mojo) do zdravja. Za uresničitev tega cilja lahko vlada predlaga, parlament pa sprejme določene zakonsko urejene ukrepe (ne pa odlokov ali uredb, kar dela ta vlada, kljub opozorilom US). Ustavni pravniki so namreč lepo povedali in razložili, da lahko za uresničevanje pravice do zdravja, država v posebnih okoliščinah uvede tudi zakonsko utemeljeno obvezno cepljenje. V takih posebnih okoliščinah pa živimo že skoraj dve leti. In čeprav bolezen covid-19 res niso črne koze, je očitno zaradi narave virusa SARS-CoV-2 tudi ta bolezen vendarle precej resna stvar, ki nas v tej državi že poldrugo leto drži v okovih bolj ali manj neposrečenih vladnih ukrepov. Seveda v primeru covid-19 tudi sam nisem najbolj navdušen nad obveznim cepljenjem, ker pa smo kot posamezniki in družba očitno nezreli in nesposobni treznega razmišljanja, da bi na prostovoljen in odgovoren način dosegli dovolj veliko precepljenost prebivalstva, se bo tudi to očitno moralo zgoditi. Slovenci žal nismo Danci in tudi nikoli ne bomo. In čeprav smo po Valiconovi anketi iz leta 2018 skoraj najbolj zaupali znanstvenikom, jim zdaj, samo tri leta kasneje, očitno ne več. Pa tudi potrebujemo jih ne. Mi namreč vemo vse, ker vse zvemo, ko brkljamo po internetu in si izmenjujemo enaka mnenja v naših enako mislečih družbenih mehurčkih in družabnih klepetalnicah. In ker smo taki, se ves čas spopadamo s pametjo in vedno znova zmagujemo. Dokler bo tako, se nam slabo piše, ne glede na to, kako dober je naš imunski sistem.