Življenje ob vodi

Ni treba posebej razlagati, kako pomembna je voda za življenje, niti tega, da je bila bližina vodnih virov vedno pomemben dejavnik pri nastanku človeških naselij. Poleg utilitarne funkcije naravnih vodotokov in hkrati stalne potencialne nevarnosti v obliki poplav se vse bolj zavedamo tudi ambientalne vloge, ki jo ima lahko voda v urbanem okolju. Z gradnjo vodovodnih in kanalizacijskih omrežij smo vodo v naseljih skrili v podzemne cevi. Dlje je ostala aktualna njena vloga v transportu in industriji, a se je tudi ta s tehnološkim razvojem in spremembami industrijske proizvodnje sčasoma manjšala. Nevarnost poplav smo dolgo reševali z invazivnim gradbenim urejanjem vodotokov, na primer z betonskimi koriti in preusmeritvami strug, dokler se ni pokazalo, da so pri hujših povodnjih taki ukrepi povsem neučinkoviti. Dandanes zaradi umikanja industrije in pristanišč z rečnih ali morskih obrežij nastajajo čudoviti novi mestni predeli s svojstvenim čarom. Drugod pa z bolj sonaravnimi poplavnimi ureditvami ob rekah in potokih nastajajo nova parkovna oziroma rekreacijska območja.

Preobražanje pristanišč in drugih obvodnih industrijskih območij v evropskih mestih poteka že več desetletij, gre pravzaprav za enega od najpogostejših načinov urbane prenove ter zgoščevanja oziroma notranje rasti mest. Ledino so orali v Londonu, kjer so že v času gospodarskega prestrukturiranja v obdobju Margaret Thatcher začela nastajati nova stanovanjska naselja London Docklands in poslovno središče Canary Wharf. S predelavo ene od zadnjih starodobnih termoelektrarn v umetniško galerijo Tate Modern pa so tudi v mestnem središču sprostili še zadnji del dotlej industrijskega obrežja Temze in vzpostavili daljšo obrečno promenado ter jo dopolnili še z novo mestno hišo, futuristično »milenijsko« brvjo proti katedrali sv. Pavla ter zabaviščnim kolesom London Eye. A naštete urbane spremembe so bile deležne odločnih kritik, da gre za pretežno komercialne projekte, namenjene predvsem premožnejšim slojem, korporacijam in turistom. Zato se zdi, da so nekaj let kasneje londonske oblasti ta zgodovinski dolg delavskemu sloju skušale poravnati s še enim projektom revitalizacije, z Olimpijskim parkom za olimpijske igre leta 2012. Zanj so izbrale degradirano območje v porečju rečice Lee, enega od pritokov Temze, kjer je za propadlo kemično industrijo ostalo hudo opustošenje. Potrebna je bila obsežna ekološka sanacija, s katero so ponovno vzpostavili naravne oblike vodotoka z možnostjo za razvoj rastlinskih in živalskih habitatov, celotno območje pa naj bi po igrah uporabljali za rekreacijo in športne dejavnosti prebivalcev gospodarsko prikrajšanega Vzhodnega Londona. Razprava, ali se ta namen dejansko uresničuje, sicer še poteka. Za rekreativne namene so v Londonu predelali tudi nekatere kanale, na primer Regent’s Canal, ki prečka tako rekoč vse mesto. Ker poteka pod ravnijo ulic, ustvarja svojstven mikroambient in tako med sprehodom po mirni poti, ki so jo včasih uporabljali za vleko tovornih barž, nad seboj le slutimo vrvež velemesta.

Podobnega prestrukturiranja pristanišč so se lotili v Amsterdamu, Hamburgu, Københavnu in še marsikje. In čeprav se zdi, da prednjačijo severnoevropska mesta, so se pristanišč in obrežnih industrijskih območij znebili tudi v Barceloni, kjer so uredili obalo vse od mestnega središča do izteka avenije Diagonal. Nastali so nove mestne plaže, marine, trgi in športna igrišča, vsi povezani s široko potjo za sprehajanje in kolesarjenje. Razvojni projekti, ki so jih začeli izvajati pred olimpijskimi igrami leta 1992, so v mesto privabljali vedno več turistov, v zaledju obmorskih ureditev so zrasle luksuzne stanovanjske gradnje, to pa je vodilo v gentrifikacijo in težave, povezane z njo. Zdi se, da so bile nekatere ureditve predimenzionirane in so ostale prazne, k temu je pripomogla tudi huda gospodarska kriza, ki je zdesetkala špansko nepremičninsko panogo.

Tudi Lizbona je bila s pasom industrijskih objektov in pristanišč ter z železniško progo dolgo povsem odrezana od obale. Do reke Tejo je segel le monumentalni trg Praça do Comércio, ob katerem ima sedež veliko portugalskih političnih ustanov. Mimo trga so speljali obalno avenijo, nato pa postopoma uredili nabrežja, tako so z rekreacijskim pasom povezali več starejših znamenitosti, na primer Padrão dos Descobrimentos (spomenik pomorskim odkritjem) ter srednjeveški obrambni stolp Belem. Zgradili pa so tudi nove, na primer Muzej umetnosti, arhitekture in tehnologije in Muzej kraljevih kočij, nekaj muzejev, galerij in tudi gostinskih obratov pa so umestili v posamezne ohranjene historične stavbe, tako da se ob obali stalno prepletata stara in nova arhitektura. Večji odsek obale zunaj središča Lizbone so celostno uredili ob svetovni razstavi Expo ’98, čeprav se ta, kot je to za območja svetovnih razstav pogosto, le počasi preobraža v »pravo« mesto.

Slovenska obala s tega vidika za zdaj ostaja polna (še) neizkoriščenih priložnosti. Največja je seveda obala med Koprom in Izolo, ki smo jo pred nekaj leti osvobodili avtomobilskega prometa. Prazno cesto so hitro zasedli sprehajalci in kolesarji, nastajajo tudi že prve obalne ureditve. Prav tako priložnost ponujajo Fornače med Piranom in Portorožem, a za zdaj ostajajo preobremenjene s parkirišči. Urbanistično prenovo bodo gotovo izpeljali še na območju nekdanje izolske ladjedelnice.

V Sloveniji, ki je zelo vodnata država, možnosti ponujajo predvsem obrežja rek v naseljih. Na novo urejena obrežja v Ljubljani z izdatno gostinsko ponudbo in najrazličnejšimi kulturnimi prireditvami so v mestno jedro ponovno privabila meščane, pa tudi množico turistov. Mestna promenada, ki je tradicionalno vodila od Prešernovega trga proti Tivoliju, zdaj dejansko poteka vzdolž Ljubljanice. Tudi sprehajalna pot je bila uspešno podaljšana do Špice. Ker pa v nadaljevanju stanovanjske hiše stojijo vse do rečnega brega, ostaja zahtevna naloga, kako pešpot podaljšati naprej proti Ljubljanskemu barju, ki ima potencial postati veliko rekreativno območje. Na drugi strani mesta, pri Fužinah in Štepanjskem naselju, so pešpoti in športne površine uredili že med gradnjo teh sosesk, a s samo reko niso bile dobro povezane, saj je bil vmes večinoma pas zelenja. Zato se v zadnjem času pojavljajo zamisli o »mestnih plažah« (marsikje te neformalno že obstajajo), nekatere ureditve so bile tudi že izvedene, na primer Park Muste. Mestna plaža je delno urejena še ob Savi, priljubljeno sprehajališče je postal Koseški bajer.

Obrežja urejajo tudi drugod po Sloveniji, čeprav se to pogosto dogaja bolj parcialno in počasi. Pustimo ob strani Bled, ki se je z urejanjem jezerske obale pač primoran ukvarjati, čeprav dela na blejski promenadi že nekaj časa stojijo. Podobno lahko rečemo za Maribor, kjer so uredili Lent, druga obrežja Drave pa so za zdaj slabo urejena. Zamujena priložnost je bilo gotovo gostovanje Evropska prestolnica kulture, saj takrat niso uresničili projektov, ki bi tudi na južno stran reke prinesli kulturni program (gledališče MAKS, Umetniška galerija Maribor) in bržkone pripomogli k razvoju okolice. Zelo velikopotezno pa so se obvodnih ureditev lotili v Velenju, kjer je ob jezeru nastala mestna plaža, ki so jo letos dopolnili še z velikim prireditvenim odrom.

Počasen tempo dogajanja in parcialnost ureditev lahko pripišemo predvsem omejenim občinskim proračunom, pa tudi lastniški razdrobljenosti. Položaj je veliko manj zapleten, kadar prestrukturiranje poteka na velikem industrijskem zemljišču, kot takrat, ko gre za več manjših, morda delno še delujočih obratov. Kadar pa ob obali stojijo stanovanjske hiše, kar je v Sloveniji zaradi črnograditeljstva precej pogosto, so tudi manjši posegi tako rekoč nemogoči.

Še ena težava, ki je v Sloveniji tako rekoč vseprisotna, je poplavna ogroženost naselij. Obenem so ureditve za varnost pred poplavami velika priložnost. Sodobno urejanje vodotokov namreč ne predvideva odvajanja vode s kanali oziroma utrjenimi strugami, ampak naj bi padavinski vodi dali dovolj možnosti za razlitje po retenzijskih površinah, s katerih nato postopoma odteče. Ker se to zgodi le občasno, so lahko te površine parkovno oblikovane in opremljene s potmi ter tudi z ustrezno, proti poplavam odporno opremo (na primer klopi za posedanje, igrala …), tako da so namenjene za oddih in rekreacijo. Ne gre torej za puste in prazne poplavne ravnice in nasipe, ampak so to lahko tudi bolj velikopotezne krajinske zasnove. Zaradi vse pogostejših poplav je po državi predvidenih veliko protipoplavnih ukrepov in upajmo, da bomo to priložnost izkoristili, tako kot smo krajinsko zelo lepo, čeprav neopazno oblikovali obrobja številnih avtocestnih odsekov.

Težko je racionalno opredeliti, od kod izvira čar vodnih elementov v mestnih prostorih. Vsekakor so prav kanali tisto, kar poleg veličastne arhitekture naredi posebna mesta, kot sta Benetke in Amsterdam. Voda je vir življenja v številnih pogledih, tudi pri oblikovanju urbanih ambientov. S segrevanjem podnebja postaja to v poleti pregretih mestnih središčih vse pomembnejše. In pravzaprav ni nujno, da gre vedno za obsežne in drage projekte – velik učinek ima že preprosta fontana na mestnem trgu ali celo samo pitnik za hitro osvežitev. Poseben izziv je iskanje ravnotežja med razvojem za potrebe lokalnega prebivalstva in za turistične in druge komercialne namene. Izid letošnjega referenduma pa je povsem jasno povedal, da je na prvem mestu vedno varovanje ekološke vloge voda.