Slovo od Bloudkove Ilirije

Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.

Pred 93 leti je bilo povsem drugače. Stanko Bloudek je bil mecen, ki iz športa in športnih objektov ni črpal denarja niti dobička. Bil je inženir, izumitelj, velik športnik in športni zanesenjak, ki je nešteto ur posvetil skrbi za športne objekte in naprave ljubljanskega Športnega društva Ilirija. Bil je velika osebnost in Plavalnemu klubu Ilirija je podaril kopališče. Sam ga je načrtoval, vodil gradnjo in jo tudi financiral. V letih 1928/29 sta Bloudek in stavbenik Miro Zupan na svoje stroške Športnemu društvu Ilirija zgradila kopališče. Bloudek denarja, ki ga je vložil v gradnjo Ilirije, ni nikoli dobil povrnjenega, a je tudi naslednja leta ostal mecen različnih športnih sekcij, najpogosteje plavalnih in smučarskih. Kopališče Ilirija je v teh 90 letih postalo degradirano morda tudi zato, ker ga dolga leta niso pojmovali kot kulturni spomenik in MOL ga ni obnavljala. Navsezadnje je bilo reprezentančno pročelje vsa ta leta zakrito z reklamnimi panoji, ki so Bloudkovo stavbno strukturo popolnoma prekrili, znamenita Skakalka oziroma Plavalka, ki se pripravlja na skok v vodo, delo kiparja Franceta Goršeta, pa je s pročelja izginila že leta 2007. Še vedno je niso našli. Čisto mogoče je, da je končala v kateri izmed neuradnih talilnic kovin. Dobra novica je, da obstaja miniatura, 3D-skica kipa, po kateri se lahko naredi rekonstrukcija izvirnega kipa. In ja, pri novem arhitekturnem projektu športnega centra Ilirija, ki naj bi bil zgrajen leta 2024, nameravajo ohraniti staro pročelje kopališča in nanj na prvotno mesto namestiti kopijo Goršetove Plavalke.

Načrtovanje novega športnega parka Ilirija se je začelo že pred 20 leti. Takrat je bil izpeljan natečaj, na katerem je zmagal avstrijski arhitekt Peter Lorenz. Komisija ga je izbrala, slovenska strokovna javnost pa s projektom ni bila najbolj zadovoljna. Predvsem zaradi načrtovanega 12 metrov visokega zidu za reklame, ki bi povsem zakril pogled iz mesta proti parku. O tem smo pisali tudi v Mladini (št. 8, 21. 2. 2000). A pozneje je prvotni projekt doživel popravke. Eden izmed takratnih očitkov je bil, da bo današnjo odprto in sončno Ilirijo nadomestil nov, večidel neosončen podzemeljski bazen. O ustreznosti načrtovanega projekta so se spraševali arhitekti in krajinski arhitekti. Že takrat se je postavljalo tudi vprašanje, ali je gradnja tega megalomanskega projekta v javnem interesu, ali ustreza identiteti mesta in kulturni krajini. V vmesnem času, v teh 20 letih, pa se je identiteta Ljubljane občutno spremenila, predvsem v zadnjih letih intenzivne gradnje pod župansko taktirko Zorana Jankovića. Tako je morda vprašanje razmerja med historično identiteto Ljubljane in novim projektom Ilirije postalo povsem brezpredmetno. Kajti nasilno spreminjajo tudi druge ljubljanske historične mestne predele (Rožna dolina, Mirje, Kolezija, Kodeljevo …); nekateri od njih so bili razglašeni za območja naselbinske dediščine z vilami, enodružinskimi hišami in vrtovi ter bogato ozelenjenimi zemljišči. Kljub temu sta MOL in spomeniškovarstvena služba dovolila rušenje nekaterih značilnih starih vil iz prve polovice 20. stoletja in postavitev novih škatlastih vil blokov oziroma kakorkoli že ta neoliberalni predatorski objekt, ki ne upošteva okoljskih gabaritov, sploh imenujejo. Pa vendar mesto je matrica prebivalstva, z njim se ne sme gospodariti le z vidika parcialnih interesov. Nekoč sta se tega zavedali obe, urbanistična in arhitekturna stroka, ki sta oblasti in investitorjem gledali pod prste. Že takrat so se zavedali, »da razsvetljena misel skuša nadzorovati kapital tako, da mu vsiljuje pravila. A kapital zahteva, da ga sprejmemo kot racionalno dejstvo.« Na to cinično ugotovitev, ki bi lahko vodila nadaljnje razmisleke o vplivu kapitala na urbanizem slovenskih mest in podeželja, torej na to, na kakšen način obvladati nenasitni kapital, so v naši deželici hitro pozabili. Kakorkoli, kopališče Ilirija je vmes postalo del nepremične kulturne dediščine RS, vpisan pod številko 5621. Tudi zaradi tega, ne zgolj zaradi utemeljenih pripomb krajinskih arhitektov, so bili potrebni nekateri popravki in spremembe pri projektu, ki so ga načrtovali v arhitekturnem studiu Lorenz.

Peter Lorenz (1950) je avstrijski arhitekt, ki zamisli in projekte razvija s številnimi sodelavci kar v dveh studiih – dunajskem in innsbruškem –, zato nosita skupno ime Lorenzateliers. Večinoma po njegovih načrtih gradijo v Avstriji. Letos so končali projekt nove medicinske fakultete v Linzu, sicer pa je Lorenzev opus širok – od večstanovanjskih stavb do zasebnih hiš pa udeležbe na natečajih za urbanistične rešitve in izvedbe poslovnih stavb. Med zanimivejšimi je poslovna stavba ASFINAG v Innsbrucku iz leta 2009 ali pa ena prvih večkrat nagrajenih in nominiranih arhitektur, nakupovalno središče Q19 na Dunaju, ki je nastajalo v letih 1999–2005, omeniti pa moramo še zanimivo arhitekturo poslovalnice verige živilskih trgovin Mpreis v Telfsu na Tirolskem iz leta 2001. Lorenz projektira še v Nemčiji in Italiji, kjer se je udeležil kar nekaj javnih natečajev v Trstu, pa tudi v Sloveniji (npr. Darsova poslovna stavba, 2018). Pri nemški založbi Architektur Verlag je letos izšla njegova zanimiva knjiga Passion for Space (Strast do prostora) na kar 280 straneh.

Lorenzevo Športno mesto Ilirija

Na javnem mednarodnem arhitekturnem natečaju za projekt novega športnega parka Ilirija je torej leta 2000/01 zmagal Lorenzev arhitekturni studio. Že čez devet let je moral načrt prilagoditi, saj je v vmesnem času kopališče Ilirija dobilo status kulturnega spomenika, in tako je njegov studio leta 2019 pripravil nov načrt, ki je vse zahtevane programe združeval pod eno streho. Osredotočil se je na zahtevo, da se ohrani del Bloudkove stavbe, torej da bo viden historični vhod v tekmovalno plavalno dvorano z olimpijskim bazenom in tribunami za približno 1300 gledalcev. Takrat so načrtovali tudi prostore za savno, garderobe, upravne prostore, telovadnice, prostore za fitnes in prostore za vadbo šol ter za prosti čas in ljubiteljske športnike. V obrazložitvi so arhitekti zapisali, da bo historični del kopališča osrednje stičišče in sodobna sprejemna dvorana ter hkrati večnamenski prostor; del prostora bo namenjen tudi kavarni in poletni terasi za druženje, s Parkom Tivoli ga bo povezoval javni trg. Lorenz pravi, da je 20-letno čakanje na izvedbo v bistvu rodilo boljši projekt. Novi proračun – 35 milijonov evrov –, ki ga je zdaj položil na mizo župan Janković, kajti športni center je Lorenz začel snovati v času županovanja Vike Potočnik, ga delno omejuje. Ugotavlja, kako so se v 20 letih spremenili interesi in okoliščine, prišli so novi ljudje z novimi zahtevami, in kot se navadno dogaja, je moral sprejeti kar nekaj kompromisov; ti so seveda del delovnega vsakdanjika. Kljub omejenemu proračunu bo treba zgraditi veliko: tri bazene, tri vadbene dvorane, zunanje telovadišče, podzemne garaže za vsaj 300 avtomobilov. Poleg zahtevanega olimpijskega bazena bodo zgradili še bazen za vadbo, dvorane bodo namenjene rekreaciji, odbojki in košarki, posebna dvorana bo za gimnastiko, aerobiko, fitnes in borilne športe. Poudarja pomembnost energetske samooskrbe športnega parka s sončnimi celicami. In navsezadnje, v celotnem kompleksu se bo našel tudi ustrezen prostor za Muzej Stanka Bloudka. To je res najmanj, kar lahko storijo, da na tem mestu ohranijo spomin na tega izjemnega inženirja, enega prvih konstruktorjev letal in konstruktorja prve planiške skakalnice, mecena in športnega zanesenjaka.

Po videnih načrtih in računalniških simulacijah se Lorenzev arhitekturni projekt Ilirije elegantno uleže v vzhodni vogal Tivolskega parka med Celovško in Bleiweisovo cesto. Lok enotne strehe, ki prekrije celoten program, spominja na veliko ponjavo, lebdečo na robu zelene parkovne površine. Hkrati bo 12 tisoč m2 velika streha nosila tudi sončne celice v skupni izmeri 2300 m2, ki se bodo ritmično izmenjevale s strešnimi okni; ta bodo bazenom in dvoranam zagotavljala naravno svetlobo. Steklene stene objekta arhitekturo in njene uporabnike povezujejo s parkom, pri tem bodo mimoidoči lahko opazovali dogajanje v bazenu in nekaterih dvoranah. Manjši zunanji bazen je kot kapljica, ki se izteče v naravo. Računalniška 3D-animacija prikazuje fascinantno zgradbo, ki ji ni prav veliko oporekati. V nivojih se lepo prepletata oba bazena, kompleks diagonalno seka uličica, tako imenovana Lattermanova avenija, ki ločuje predel z bazeni od dvoran in poslovnih prostorov ter deluje kot nekakšen podaljšek drevoreda in omogoča mehak prehod v Park Tivoli. Razporeditev se zdi racionalna in logična, kompleks je dejansko oblikovan kot majhno športno mestece. A za tako velik kompleks je proračun zelo omejen in le upamo lahko, da to ne bo vplivalo na izbiro vseh potrebnih materialov, pomembnih konstrukcij, kakovost steklenih površin in strojnih napeljav. Zagotovo pa je ključna načrtovana samooskrba športnega centra z energijo.

Načrti Lorenzeve arhitekture, ujete med železniško progo in Bleiweisovo cesto, nakazujejo možnost, da se kljub vsemu športni center optično, pa tudi fizično poveže s Parkom Tivoli in mestom. Pa vendar, še tako idealni načrti se morajo med izvedbo prilagajati finančnim možnostim in morebitnim presenečenjem na terenu. V Ljubljani sta strukturirana geološka sestava tal (v obroču okoli Parka Tivoli se sestava tal ponekod spreminja že na razdalji nekaj metrov), pa tudi podtalnica že kar nekajkrat neprijetno presenetili marsikaterega gradbenika in investitorja. Tako je bilo na primer pri gradnji prizidka k SNG Operi na začetku tega tisočletja pa pri gradnji Cankarjevega doma v sedemdesetih letih 20. stoletja in v 19. stoletju pri gradnji Narodnega muzeja. Kot da generacije geologov, statikov in arhitektov ne berejo starih poročil. Držimo pesti, da jim jo pri kopanju jame za podzemne garaže športnega centra Ilirija ne bo zagodla podtalnica ali pa jih presenetila sipka struktura tal.