Podcenjevanje ljudi

Dr. Milan Krek, direktor NIJZ, ki že dolgo ni šel na dopust, saj po lastnih besedah cele dneve preračunava statistične podatke o tem, kaj se dogaja z epidemijo, in tuhta, kaj nam je storiti, je tipičen primer človeka, katerega ambicije so večje od sposobnosti. Zavihtel se je na čelo osrednje državne institucije, odgovorne za javno zdravje, a se je na direktorskem položaju izkazal za nesposobnega. Razširjenost virusa in nov epidemiološki val tej grobi tezi pritrjujeta, Slovenija je že teden dni država članica Evropske unije z najslabšo epidemiološko sliko. A Krek se ne da. Pred dnevi je v intervjuju za TV Slovenija mirno rekel, da so »časi takšni, da ni časa dosti razmišljati in dosti cincati«. Ukrepe je torej treba sprejemati zdaj in takoj, četudi so nedomišljeni, nesmiselni in v nekaterih delih v neskladju s slovensko ustavo.

Pri tem se je treba spomniti na že več kot 30 let staro tezo britanskega epidemiologa Geoffreyja Rosa, ki je prepričljivo trdil, da so »preventivni ukrepi izjemnega pomena za celotno prebivalstvo, četudi kratkoročno posamezniku ponujajo zelo malo«. Preventivni ukrepi omejujejo svobodo posameznika, sam pa od njih neposredno nima koristi. Ravno zato bi morali biti dobro premišljeni, napovedani, predvidljivi, čim bolj konsenzualno sprejeti. Nič od tega se ni zgodilo v Sloveniji. Tipičen primer takšnega preventivnega ukrepa je cepljenje. Če se ljudje odrekajo svobodi, morajo natančno vedeti, zakaj to počnejo. Če bi bil Milan Krek zaskrbljen za javno zdravje, bi moral nemudoma odstopiti.

Upor

Kranjski svetnik Zoran Stevanović, predsednik politične stranke, poimenovane Državljansko gibanje Resni.ca, je bil pobudnik sredinega protesta pred državnim zborom.

Če bi bil Milan Krek zaskrbljen za javno zdravje, bi moral nemudoma odstopiti.

Tistega iz prejšnjega tedna, ki se je kasneje, ko se je zmračilo in so se protestnikom pridružili ljudje, ki so želeli napasti policijo, sprevrgel v nasilje. »Ne morete mi reči, da sem proticepilec, kako naj bi bil, če pa sem bil nekajkrat cepljen proti klopnemu meningitisu. Sem pa proticovidaš. Virusi obstajajo, tudi covidni virusi, in to v različnih mutacijah, že več kot tisoč let. Trdim pa nekaj drugega, trdim, da je epidemija covida platforma za korupcijo in manipulacijo z ljudmi,« je dejal med pogovorom. Stevanović je po lastnih besedah covid-19 že prebolel in nič hudega mu ni bilo, zato bo tudi zadnji človek na svetu, ki se bo cepil proti tej bolezni. »Nisem teoretik zarote, a obstaja globalni načrt, kapital izkorišča posameznike, vlade manipulirajo in se okoriščajo. Za milijarde evrov se je Slovenija zadolžila za odpravljanje te krize, nismo pa nič boljši od Švedske, ki ni zapirala družbe in je ljudem le priporočala, kako naj se obnašajo. Ta denar je bil na koncu porabljen za podkupovanje, namesto da bi bil vložen neposredno v zdravstvo, morali bi zvišati plače medicinskim sestram, zgraditi novo bolnišnico.« Stevanović zavrača tudi cepivo proti covid-19: če bi cepljenje delovalo, po njegovem mnenju cepljeni ljudje ne bi zboleli. Dejstvo, da je v bolnišnici bistveno več necepljenih kot cepljenih, ga ne prepriča. Tudi dejstvo, da je bilo lani v Sloveniji 3600 smrti nad siceršnjim letnim povprečjem, ga ne. Covid-19 je zanj navadna bolezen. Stevanović je bil nekoč policist, službo je zapustil v nenavadnih okoliščinah, danes pa se ukvarja s postavljanjem adrenalinskih parkov. Po svojih besedah je najprej oče in mož pa prijatelj, samostojni podjetnik, športnik, ljubitelj narave in živali. Na državnozborskih volitvah leta 2018 je kandidiral na listi SNS. V drugem radovljiškem okraju je zbral 4,5 odstotka glasov. »V politiko sem šel, ker ne maram korupcije. Res sem bil na začetku skupaj z Zmagom Jelinčičem, a sem hitro spoznal, da je stranka njegovo zasebno podjetje. Sam bi takoj razpisal predčasne volitve, sestava parlamenta bi se v trenutku spremenila, ker ta vlada nima zaupanja, uvedel bi sistem epidemioloških priporočil in dal več denarja za zdravstvo, da se bori proti pravim boleznim in pravim epidemijam, ne pa proti takšnim, kakršna je ta danes. Naša stranka bo na volitvah kandidirala, uspešni bomo, smo protisistemska stranka, ker smo proti vsem strankam v sistemu.« Ne bo sodeloval ne z levico, ne z desnico, ne z »devetdesetimi roparskimi pticami« in res nikdar »ne bo sodeloval z Janšo«. Napoveduje še, da se bo sam s svojimi podporniki redno udeleževal protestov proti covidnim ukrepom. »Nisem organizator protestov, ljudem le pravim, naj pridejo.«

Kranjski svetnik je v politiki od leta 2014, leta 2018 je njegova lista Zoran za Kranj dobila šest mandatov, vendar se je zdaj svetniška skupina zmanjšala za dva člana. V tem času se je zapletel v več sporov z občino. V imenu svetniške skupine je denimo naročil pohištvo za opremo svetniških prostorov, a to naj bi bilo še vedno v njegovi garaži. Prav tako je kot predstavnik občine v nadzornem svetu kranjske komunale na »skupščini v bifeju« sprožil razrešitev dotedanjega direktorja, toda sodišče je sklep o razrešitvi kasneje izničilo. Občina od njega terja tudi plačilo stroškov za odvetnika. Stevanovića namreč zaradi žalitve toži kranjski podžupan Janez Černe, kranjski borec proti korupciji pa naj bi bil po metodi nekdanjega župana Tržiča Pavla Ruparja za plačilo pravnih stroškov uporabljal občinski denar. Janez Černe je v kazenskem postopku izgubil, a naj bi bil uspešen s civilno tožbo. Zoran Stevanović je leta 2018 skupaj z Brankom Grimsom in Andrejem Šiškom sodeloval na okrogli mizi o domoljubju, sebe pa vidi kot naslednjega predsednika slovenske vlade.

Svoboda da, cepljenje ne

Toda kljub vsemu ima Stevanović v nekaterih stvareh prav, v delu, ko govori o omejevalnih ukrepih, o oblasti, ki podcenjuje državljane, ki vlada s prisilo, mu lahko prikimamo.

Nasilje na ulicah vedno koristi avtoritarni vladi.

Enako je razmišljalo veliko tistih, ki so bili v sredo, 15. septembra, pred državnim zborom, v odličnem prispevku, objavljenem na portalu Vala 202, je njihove misli povzel novinar Gorazd Rečnik. Tako je predstavil zgodbo gospe, ki je prepričana, da je končni namen vseh ukrepov prisilno cepljenje, vladni ukrepi pa so usmerjeni proti ljudem. Rečnik je pisal še o starejši Štajerki, ki je prišla na protest za svoje otroke in vnuke, ker noče, da so sužnji in poskusni zajčki, pa o gospodu, pravniku, ki trdi, da so ukrepi vlade protiustavni. Omenil je tudi študente, ki politiki ne zaupajo več, nikomur, ki je v parlamentu. Očitno se ruši družbena pogodba med oblastjo in delom ljudstva.

»Pogovarjal sem se z ljudmi z različnimi teorijami, od katerih številne gotovo ne bi prestale preverjanja dejstev, a skupno jim je bilo, da čutijo prisilo, zlaganost političnih elit in globalnega kapitala, ki stavijo na zastraševanje, celo ščuvanje in vzvode oblasti, ki so že bili videni v zgodovini. Vsekakor pa so ljudje prepričani, da ne delujejo na etični pogon.« Ljudje imajo občutek, da jih vlada podcenjuje, da vlada s prisilo, da v družbi veljajo dvojna merila, hkrati so utrujeni in imajo dovolj prisile. Zato takšen revolt.

Nesorazmerni ukrepi

Psihologija množic je zanimiva stvar, množica vedno okrepi čustva, stopnjuje veselje, jezo, zaostri tudi strah, razočaranje. Ljudje ne razumejo vladnih potez. Vlada je 23. avgusta odpravila brezplačno testiranje, ki je poleg cepljenja najboljši način za zajezitev epidemije. Namen vlade je seveda bil, da z odpravo brezplačnega testiranja ljudi prisili, da se gredo cepit. Nato je na hitro, brez prave razprave, zaostrila še pogoj PCT. Od prejšnje srede so skoraj vse stvari dosegljive le za tiste, ki ga izpolnjujejo. Prisila je, če gre sklepati po naraščanju števila cepljenih, delovala, a to za zdaj ne bo bistveno ustavilo širjenja virusa.

»Potrebujemo testiranje, takšen T, ki je enostavno in brezplačno dostopen vsem,« je o prisili vlade na portalu N1 zapisal epidemiolog Mario Fafangel. »Dostopnosti do testa, do storitev, do zdravstva ne smemo ograditi s plačilnim zidom. Takšni pristopi ranijo vedno najranljivejše. Širijo vrzel neenakosti.« V veliko evropskih državah so hitri testi še vedno brezplačni. Recimo v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Avstriji, Nemčiji, politiki napovedujejo, da bodo prej ko slej postali plačljivi, a za zdaj niso. V Sloveniji so razen za nekaj izjem plačljivi že od 23. avgusta, dnevnih testiranj pa je v povprečju manj, kot jih je bilo spomladi, ko je bilo število okuženih približno enako, kakor je danes.

Hkrati je vlada uvedla obvezno cepljenje, ki naj bi od 1. oktobra veljalo za vse zaposlene v ožji državni upravi. Ljudje, kakšnih 30 tisoč jih je, naj bi s cepljenjem dajali zgled drugim. Na prvi pogled je to seveda pohvalno, tisti, ki so v službi državljanov, se žrtvujejo zanje, a bistveno bolj smiselno bi bilo, da bi se ta sklep uvedel za posameznike, ki imajo neposredni stik z ogroženimi skupinami ali bolnimi. Torej za zaposlene v domovih za starejše ali za tiste, ki delajo v zdravstvu. Tudi v tem primeru je jasno, zakaj se je vlada odločila, da se bodo obvezno cepili ljudje v državni upravi, njihov zaposlovalec je namreč Republika Slovenija in zaposleni bi lahko z izmikanjem cepljenju kršili obveznosti iz delovnega razmerja.

Zoran Stevanović je leta 2018 skupaj z Brankom Grimsom in Andrejem Šiškom sodeloval na okrogli mizi o domoljubju, sebe pa vidi kot naslednjega predsednika slovenske vlade.

Pri tem vladnem odloku se izrisujeta dve pomembni vprašanji, ki razkrivata naravo Janševe oblasti. Prvo vprašanje je spoštovanje pravne države. V ustavi namreč piše, da nikogar ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vladni odlok o obveznem cepljenju za točno določeno kategorijo zaposlenih ni zakon, ni sprejet v parlamentu, ni prestal poslanskega glasovanja. »Gotovo bi bilo ustavno pravilneje, če bi se obvezno cepljenje določalo z zakonom, sprejetim v parlamentu. Ustavno ni vprašljiva le prepoved prisilnega zdravljenja, lahko bi se pogovarjali tudi o kršenju pravice do ustavno zagotovljene svobode dela. Predvsem pa s pravnega vidika ni jasno, zakaj je vlada sprejela odlok, zakaj ni raje spremenila zakona o nalezljivih boleznih,« pravi ustavni pravnik dr. Samo Bardutzky. Ta zakon jasno določa, da se morajo osebe, ki zbolijo za točno določeno boleznijo, zdraviti v skladu s pravilnikom. V zakonu so te bolezni natančno naštete. »Glede na prakso ustavnega sodišča vsebinsko ne bi bilo težko določiti obveznega cepljenja. Treba pa je seveda dodati, da obvezno cepljenje ni enako prisilnemu cepljenju, nihče nikogar ne bo prisilno cepil ali lovil z injekcijami in podobno,« še pravi Bardutzky. Vlada še vedno pripravlja spremembe zakona o nalezljivih boleznih, po neuradnem predlogu, ki je še v usklajevanju med poslanskimi skupinami, je med boleznimi, ki omogočajo »splošne in posebne ukrepe«, zapisan tudi covid-19, a ga v 22. členu, ki določa bolezni, za katere velja obvezno cepljenje, ni. Po nekaterih pravnih interpretacijah že sedanji veljavni zakon omogoča, da bi minister za zdravje z letnim programom obveznega cepljenja uvedel tudi obvezno cepljenje proti covid-19, toda ta odločitev je bolj politično vprašanje kot pa strokovno in pravno.

Slovensko ustavno sodišče je že leta 2004 odločilo, da koristi, ki jih cepljenje prinaša za zdravje posameznika in širše skupnosti, presegajo morebitno škodo, ki utegne posameznikom nastati zaradi stranskih pojavov tega ukrepa. Cepljenje je zdravstveni ukrep, ki prispeva k ohranjanju zdravja posameznika in članov širše skupnosti. »Ker se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, pa se posameznik pri uveljavljanju pravice odločati o samem sebi ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (in s tem tudi za varstvo njega samega pred okužbo) poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju,« so že pred skoraj 20 leti zapisali ustavni sodniki.

Samovlada

Jasno je, zakaj želi vlada vladati z odloki. Tako ji je lažje, vladna koalicija v parlamentu nima zagotovljene večine, hkrati pa bi javna politična in pravna razprava pomenila več dela, priprav in argumentov. Gre za izgovor, vlada bi lahko v zadnjih šestih mesecih zagotovila politični konsenz, poskrbela bi za ustavno neoporečnost zakonskih rešitev in se pripravila na četrti val. Navsezadnje od nje to zahteva tudi ustavno sodišče, saj je del zakona o nalezljivih boleznih spoznalo za neustavnega. Tako, odprto, je denimo delovala francoska vlada. Slovenska je drugačna, parlament ji je odveč, epidemiološki ukrepi se še vedno sprejemajo na dopisnih in nočnih sejah in niso, to priznava tudi vodja svetovalne skupine, infektologinja Mateja Logar, strokovno usklajeni. Edino, kar dela vlada dobrega, je to, da promovira cepljenje, pa še to počne na slab, amaterski, klientelistični način.

Vse te nejasnosti, pravna šlamastika in nesorazmerni ukrepi, denimo omejevanje dostopa do bencinskih servisov, zdravnika in sodišča, sodijo med razloge, zaradi katerih jeza ljudi postaja brezmejna.

V ustavi piše, da nikogar ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vladni odlok o obveznem cepljenju za točno določeno kategorijo zaposlenih ni zakon, ni sprejet v parlamentu, ni prestal glasovanja.

Modra oblast bi to vedela vnaprej, epidemija ni od včeraj, več kot leto in pol je od tega, ko se je začela. Toliko časa je od tega, da se zaradi vseh nedoslednosti vsiljujeta samo dva strašljiva sklepa. Ali je ta vlada resnično tako nesposobna, da ne zna voditi države v času družbene krize, ali pa vse to počne nalašč, kot da bi ji bilo vseeno za ljudi, kot da bi v družbo namenoma vnašala nemir. S tega vidika je ravnanje policije, ki je dopustila, da je sredin protest prerasel v nasilje, saj iz množice ni odstranila nasilnežev z granitnimi kockami in navijaškimi baklami, logično. Nasilje na ulicah vedno koristi avtoritarni vladi.

V Sloveniji se bodo protesti nadaljevali, protesti kolesarjev, ki opozarjajo, da demokracija izginja, in protesti nasprotnikov epidemioloških ukrepov, ki jih vlada ni znala prepričati, da čas epidemije pomeni tudi čas odrekanja in prilagajanja. Med tem bo število hospitaliziranih raslo, raslo bo tudi število umrlih. Vlada, koalicijske stranke, Janez Janša, Jelko Kacin, Milan Krek, Aleš Hojs in še kdo pa bodo s prstom znova kazali na druge.