Dolenjska gre naprej!

Restavracija Dvorec Gregorčič
Šmarjeta 51
Tel.: 07 292 72 20
V restavraciji Dvorca Gregorčič kuhajo od torka do petka od 11. do 22., ob sobotah od 10. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 17. ure.

Ambient:
dvorec je popolnoma prenovljen, mize so prostorne, stoli udobni, posodje sodobno, osebje pozorno, muzika fina

Napitki:
vinska karta je zapolnjena predvsem z dolenjskimi in belokranjskimi vini, dotakne pa se tudi Štajerske in Primorske

Vegetacija:
veganom so posvetili celo precej zanimivo in bogato sekcijo v jedilnem listu; pohvalno!

Dostopnost:
parkirajte kje na glavnem trgcu v Šmarjeti, gibalno ovirane na poti do rampe čaka gruščevnato dvorišče

Fino:
solata iz belega fižola
jagnječji stejk z bobom

Ne tako fino:
tatar iz kozic
jabolko v cvičku

Fižolova solata stane 8, sekanica iz kozic in črni ješprenj 12, goveja juha 3,5, ramstek 19, jagnječji stejk 21, jabolko v cvičku 3,5, marinirano jagodičevje z limoninim sorbetom pa 5,5 evra.

»Tile algoritmi so pa vedno bolj predrzno invazivni!« je v viži o toplicah, v katerih se postane mlad in fit, ki nam jo je avtoradio predvajal na poti proti šmarješkim termam, zametke distopične personificirane prihodnosti zaznal za varstvo osebnih podatkov še posebej občutljivi inšpektor. Druge člane odprave je bolj kot to zanimalo, kakšno kuhinjo je v krasno obnovljenem dvorcu na glavnem trgu v Šmarjeti gor postavil z odlično postojanko Oštarija v Dolenjskih Toplicah že dvakrat (gl. Mladina 41/2012 in 22/2020) izpričani chef Roberto Gregorčič. In ob očesni paši po res zanimivem in liberalno-inkluzivnem (s posebnima sekcijama za vegane in pohančkarje) jedilniku se je zdelo, da je mož še dodatno zašpičil svojo lokalnim sestavinam zavezano kuharijo.

Žal se je nato kar resno zataknilo že pri prvem krožniku – ker smo ljubitelji slovenskega jezika, sicer ploskamo uporabi besede sekanica namesto tatar (delno je tudi za nas novo poimenovanje kobilica za kozico), a če se kje odločijo, da bodo sladkaste repke tega rakca stregli surove, morajo biti prepričani, da so res ultimativno frišni. No, v Dvorcu Gregorčič postreženi so bili kar kakšen dan ali tri oddaljeni od tega in (čez)robni neprijetnosti ostrega vonja ni pomagala niti sicer ljubka postavitev na krožnik. Škoda! Napakice in površnosti so se nato kar v rednih intervalih pojavljale vso večerjo – lepo pečen, sočen, na rezine narezan ramstek je bil skorajda zasut s soljo; ena polovica v cvičku mariniranega jabolka je bila skorajda še čisto surova (vsekakor pa precej bolj trda kot druga), premočno začinjeno jagodičevje naj bi bilo zgolj marinirano, a se je spremenilo v nekakšno hladno župico, v sicer odlični, krepki goveji juhi pa je ob rezancih in koščkih mesa manjkalo obljubljeno korenje.

A obrnimo raje žaromet k dobrim Gregorčičevim rečem: vsekakor velja pohvalo usmeriti na zelenjavo – uporabljajo je veliko in pripravljajo jo dobro. Pokuhan mladi bob, ki skupaj z redkvico, orehi in rožmarinom spremlja izjemen kos na hitro opečene jagnjetine, nas je prijetno presenetil že zato, ker je sploh bil – to, da je bil dober, je bil bonus; isto velja za bogato solato iz belega fižola, paradižnika, koromača, pinjol in ocvrtih rezin sladkega krompirja, pa tudi za pisano prikuho iz bučk, paradižnika in koromača, ki so jo postavili ob oni presoljeni stejk. Pohvalimo še wannabe črnorižotni ješprenj, pripravljen s koščki in tinto sipe, posebno omembo pa si zasluži pozorno in prijazno strežno osebje.

V Dvorcu Gregorčič očitno želijo zadovoljiti obiskovalstvo zelo različnih okusov in jedilnih preferenc, kar je zagotovo pohvalno; škoda le, ker pri tem prevečkrat klecnejo v izvedbi. Ker so v pogonu šele tri mesece, ker je objekt res lep in glede na izkustveno provenienco šefa pa se mi zdi kar varno zapisati, da je Dvorec Gregorčič že zdaj obiska vredna postojanka, in prognozirati, da se bo tu jedlo samo še bolje.