Pekel. In kar traja.

Ko se je 63-letni Jože Kosem prebudil iz spanja, se je njegova mora šele začela. Bil je strt in povsem brez moči, komajda se je lahko premaknil, počutil se je, kakor da bi ga kdo pretlačil v čežano – toda kdo? In kdaj? Ni se mogel spomniti, misli so se mu razbile v tisoče črepinj, ki so se mu zapičile v možganovino; glavobol je bil neznosen. S težavo je razprl veke, zlepljene od dolgega spanca, in se skozi slepečo svetlobo bledikastih luči trudil, da bi izostril nejasne obrise okoli sebe. Ležal je na bolniški postelji, priklopljen na množico aparatov, ki so spremljali in podpirali njegove življenjske funkcije; okoli njega so stali zdravniki in medicinske sestre, vsi odeti v futuristične skafandre. Skušal je spregovoriti, pa je iz sebe spravil zgolj nemočno klokotanje; hotel je dvigniti roko, pa ni zmogel.

Zaradi posledic okužbe s covid-19 je bil v bolnišnico sprejet konec novembra 2020. Okužbo je prebolel, ne da bi se je sploh zavedal – nekega dne po kosilu pa ga je začela boleti glava, zato se je ulegel. V uri in pol mu je, kot pravi sam, »v glavi vse zastalo«. Naslednjih štirih mesecev se ne spominja, vsaj ne v tej realnosti. Pač pa se spomni blodenj in mor, ki jih je doživljal med umetno komo. Posebej mu je ostalo v spominu videnje, v katerem je srečal prijatelja, ki je umrl nekaj mesecev prej; z besedami »zate tukaj še ni prostora« ga je pokojnik nagnal nazaj v življenje.

Ko se je Jože Kosem 10. marca 2021 končno zbudil v bolniški postelji, je bil nebogljen kot novorojenček. Ni mogel hoditi, sedeti, stati, govoriti; ležal je v plenicah in nikomur ni mogel povedati, kako je z njim. Kasneje je izvedel, da je med komo preživel zastoj srca, hudo sepso krvi, dializo in čez 40 stopinj vročine; vsaj dvakrat je bil na pragu smrti. Izgubil je 28 kilogramov. »Ko sem videl, kako je z menoj, sem zdravnikom rekel, naj me pokončajo z injekcijo – sicer se bom sam.«

Jože Kosem je okužbo s covid-19 prebolel, ne da bi sploh vedel zanjo. Nekega dne po kosilu pa ga je začela boleti glava. Naslednjih štirih mesecev se ne spomni, preživel jih je v umetni komi.

Ko je bil zadosti pri močeh, je nadaljeval zdravljenje v Univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo Soča (URI), kjer se je na novo učil najosnovnejših opravil. Po zaslugi jeklene volje je lepo napredoval, toda pot do okrevanja je še dolga. Zaradi večmesečnega ležanja v komi ima »zaklenjene komolce«, zaradi česar lahko roke dvigne samo do višine ust. Kar pomeni, da sicer lahko samostojno jé, spet lahko celo vozi avto, pri opravilih, kot sta britje in oblačenje, pa mu mora pomagati žena. Boji se, da bo tako do konca življenja; zdravniki so mu povedali, da mu nemara lahko pomaga le zahtevna operacija, toda nihče mu ne jamči ničesar. »In zato imam težave s psiho,« pove odkrito. »Ne vidim perspektive, samo razmišljam in razmišljam in mi gre na jok.«

Sence samih sebe

Jože Kosem je eden v množici Slovencev in Slovenk, ki se še mesece po okužbi s koronavirusom borijo z njenimi posledicami. Samo v URI Soča se je od izbruha bolezni zdravilo več kot 110 tovrstnih bolnikov, zasedene so vse postelje, novi pacienti pa še kar prihajajo in marsikdo bo moral še počakati na rehabilitacijo. Nekateri se zdravijo po zdraviliščih, nekaj bolnikov s poškodbami centralnega živčevja pa imajo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. V Sočo so napoteni le najhuje prizadeti posamezniki, ki so bili v komi dlje časa; mnogi imajo hudo poškodovana pljuča in povsem atrofirane mišice, v povprečju izgubijo okoli petino telesne teže. Čaka jih mesec ali dva dolga in izjemno naporna rehabilitacija, med katero jih spremljajo zdravniki in medicinske sestre, fizioterapevtke jim pomagajo krepiti mišice in motoriko, delovni terapevti jih učijo oblačenja, hranjenja, hoje …, socialne delavke jim pomagajo pri integraciji, ekipa kliničnih psihologov in psihologinj pa skrbi za njihovo duševno zdravje.

Med slednjimi je klinična psihologinja dr. Katja Dular, ki dobro ve, kolikšna je cena napornega in dolgotrajnega zdravljenja po hudi okužbi s koronavirusom. »Velik del pacientov, ki so bili po več mesecev v umetni komi, trpi za posttravmatskimi stresnimi motnjami. Številni kažejo znake tesnobe in depresije, poročajo o motnjah spanja in koncentracije, govorijo o žalosti in obupu ... Značilni sta tudi upočasnjeno razmišljanje in delovanje, ki kažeta na prizadetost možganov. Zaboli me, ko mi človek z visokimi intelektualnimi sposobnostmi, direktor uspešnega podjetja, reče, da je po eni uri reševanja miselnega testa čisto izžet in da ne zmore več.« Najmlajši med pacienti, ki so doslej potrebovali rehabilitacijo v Soči, zaradi posledic okužbe s covid-19 in dolgotrajne intenzivne nege, ima 36 let.

Tovrstne težave so lahko zelo dolgotrajne. Kot pravi psihologinja, posamezni bolniki iz Soče tudi devet mesecev po prvotni okužbi s covid-19 še vedno poročajo o utrujenosti in motnjah pozornosti. Če te težave vodijo v resnejše zaplete, kot je depresija, pa je okrevanje lahko resnično težavno in dolgotrajno. Natančno kako dolgo, še ne ve nihče. A kot je v članku o pregledu znanstvenih študij na tem področju zapisala skupina strokovnjakinj URI Soča, »longitudinalne raziskave na preteklih koronavirusih kažejo, da razpoloženjske motnje lahko vztrajajo tudi več let«.

Ko govorimo o dolgoročnih posledicah koronavirusne bolezni, je torej treba ločiti med njenimi neposrednimi in posrednimi učinki. Med prve spada široka paleta simptomov, ki med drugim obsegajo kronično utrujenost, pomanjkanje sape, vnetje srčne mišice, krvne strdke, odpoved ledvic, izgubo vonja in okusa, diabetes, izpadanje las in vrsto nevroloških težav. Ti zapleti lahko pomembno znižajo kakovost posameznikovega življenja, soočanje z njimi pa pogosto vodi v psihološke stiske. Pri bolnikih s hudim potekom bolezni, ki so se zdravili na intenzivni negi, kot na primer Jože Kosem, so možnosti za pojav teh stisk bistveno večje.

Kot boste lahko prebrali v nadaljevanju, pa pred njimi še zdaleč niso varni niti tisti, ki so prvi naval koronavirusa na videz prenesli brez hujših posledic.

Opustošenje v možganih

Prišel je namreč že čas, da na covid-19 nehamo gledati samo kot okužbo, ki prizadene predvsem pljuča – ali celo kot na nekakšno gripo. Vse več študij tako imenovanega dolgotrajnega covida jasno kaže, kako uničujoč je vpliv koronavirusne bolezni na človekov živčni sistem. Virus je namreč tako agresiven, da lahko vdre neposredno v centralno živčevje, v možgane prodre bodisi skozi vnete in posledično bolj prepustne žile v glavi bodisi skozi nos. In ko se korona razširi po možganih in hrbtenjači, lahko povzroči pravo opustošenje. Drugi način, na katerega prizadene centralno živčevje, pa je poškodba možganov zaradi pomanjkanja kisika, ki jo povzroča dihalna stiska ob odpovedi pljuč.

Seznam možnih posledic, ki jih tako povzroča koronavirusna bolezen, je srhljiv – na njem so med drugim akutno vnetje možganov, epileptični napadi, možnosti razvoja Alzheimerjeve bolezni in demence, kap, Guillain-Barréjev sindrom (omrtvičenost okončin) ... Največkrat pa se dolgotrajni covid kaže kot »možganska megla« – motnje pozornosti in spomina, besednega izražanja in miselne fleksibilnosti. Del bolnikov s temi težavami se v Sloveniji zdravi na Nevrološki kliniki ljubljanskega kliničnega centra. Klinična psihologinja dr. Ana Ožura Brečko iz službe za nevrorehabilitacijo potrjuje, da tudi na omenjeni kliniki »opažamo porast v številu napotenih bolnikov po preboleli bolezni covid-19 s psihičnimi motnjami – anksioznostjo in depresivnostjo, paničnimi napadi, motnjami spanja, posttravmatsko stresno motnjo –, s kognitivnimi motnjami in kognitivno utrudljivostjo, kar jih ovira pri delu«.

V Sloveniji imamo že več primerov otrok, pri katerih je koronavirus povzročil hudo vnetje notranjih organov, ki se v skrajnem primeru lahko konča s smrtjo. Nekateri izmed teh otrok so se zdravili na intenzivni negi.

Kot pravi, so raziskave pokazale, da je vsak tretji pacient po preboleli okužbi s koronavirusom navajal eno od naslednjih težav: utrujenost, motnje spomina in pozornosti ter nespečnost. Tisti, ki so bili hospitalizirani, pa so še pol leta kasneje trpeli za motnjami razpoloženja, predvsem tesnobnostjo in depresivnostjo. A zmotno bi bilo verjeti, da dolgotrajni covid prizadene le bolnike, pri katerih bolezen izbruhne najsiloviteje. Kot opozarja Ana Ožura Brečko, se tovrstne težave »v manjši meri pojavljajo tudi pri lažje prizadetih pacientih, predvsem na področju pozornosti, koncentracije in izvršilnih sposobnosti, čustveno procesiranje pa je bilo ohranjeno. Tako so se kazalci vnetja povezovali s kognitivno upočasnjenostjo tudi pri bolnikih, ki so preboleli blago okužbo.«

Otroci še zdaleč niso neranljivi

In tako pridemo do populacije, za katero večina ljudi verjame, da je pred koronavirusom povsem varna: otrok. V javnosti je še vedno trdno zakoreninjeno prepričanje, da virus najmlajšim praktično ne more do živega in da ne morejo razviti simptomov, ki bi vodili v hospitalizacijo ali celo smrt. To prepričanje je zgrešeno, v resnici covid-19 pri otrocih lahko povzroči huda vnetja, ki vodijo v vrsto nepredvidljivih avtoimunskih obolenj. Telo se namreč na vdor virusa lahko odzove s silovito in množično aktivacijo dobršnega dela imunskih celic, ki začnejo nato napadati zdrave celice in organe.

Najpogostejše in tudi najnevarnejše med obolenji, ki se razvijejo iz tega, je večorganski vnetni sindrom (MIS-C), ki otrokom povzroča znatno trpljenje. Bolnik je utrujen, razvije visoko vročino, ki je ni mogoče zbiti, sledijo glavobol, bolečine v prsih ali trebuhu in bruhanje, pri nekaterih tudi driska, pritisk lahko znatno pade. Izpuščaji, predvsem rdečica na dlaneh in po podplatih, in pordela očesna veznica so nato jasen znak, da se je vnetje razširilo po telesu; prizadeti so lahko srce, pljuča, ledvice, možgani, prebavila, koža, oči ... Zato mora biti otrok nujno sprejet v bolnišnico, kjer najprej opravijo teste krvi, slikanje z rentgenom, EKG in ultrazvok prebavil, zdravniki predpišejo zdravila za umirjanje vnetja, v večini primerov mali bolniki dobijo tudi infuzijo. Povprečno v bolnišnici preživijo po dva tedna.

Če otrok ni deležen ustreznega (bolnišničnega) zdravljenja, so posledice lahko usodne; raziskava kanadskih, ameriških in britanskih pediatrov pod vodstvom Centra za globalno zdravje otrok pri otroški bolnišnici v Torontu je pokazala, da je stopnja smrtnosti približno 3,5-odstotna. Kot je februarja na novinarski konferenci povedal dr. Tadej Avčin z oddelka za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana: »Ko pride do prizadetosti srca, otroci postanejo izrazito utrujeni, ta prizadetost lahko razmeroma naglo napreduje, lahko pride do življenje ogrožajočega srčnega ritma ali težkega popuščanja srca.« In kar je najpomembneje – sindrom MIS-C se lahko razvije tudi pri otrocih, pri katerih je predhodna okužba s covid-19 potekala povsem brez simptomov.

110
pacientov je bilo zaradi posledic koronavirusne bolezni in intenzivne nege sprejetih v URI Soča

35
otrok se je doslej zdravilo na Pediatrični kliniki zaradi večorganskega vnetnega sindroma

970.000
Britancev in Britank, ki so preboleli koronavirusno bolezen, je poročalo o dolgotrajnih posledicah

9
let je povprečna starost otrok, ki so jih v ZDA zdravili zaradi večorganskega vnetnega sindroma po covid-19

Na Pediatrični kliniki so doslej zdravili 34 otrok z omenjenim sindromom; vsaj trije med njimi so potrebovali intenzivno nego. Tudi v URI Soča so zaradi posledic okužbe s covid-19 sprejeli tri otroke, enega zaradi posledic dolgotrajnega zdravljenja, dva pa zaradi dolgotrajne utrujenosti. Ti otroci so bili ob prihodu na rehabilitacijo v tako slabem stanju, da so sami komajda naredili kakšen korak.

Za čim manj uničenih življenj

Kako nevarna je lahko koronavirusna bolezen za človekovo telo in psiho in kako trdovratne so lahko njene posledice, na veliko spoznavajo tudi v tujini. V Veliki Britaniji je epidemiologom o simptomih dolgotrajnega covida, ki so se vlekli več kot štiri tedne, poročalo več kot 970.000 ljudi, ki so preboleli okužbo. Približno 643.000 oziroma 66 odstotkov jih je navajalo, da ti simptomi še vedno negativno vplivajo na njihova življenja, pri čemer je 188.000 ljudi ocenilo, da jih dolgotrajni covid »znatno ovira pri vsakdanjih opravilih«. Med najpogostejšimi simptomi so bili utrujenost (občutilo jo je 58 odstotkov vprašanih), pomanjkanje sape (42 odstotkov), bolečine v mišicah (32 odstotkov) in težave s koncentracijo (31 odstotkov).

Ker je covid-19 nov, so vsi njegovi vplivi na organizem še neznanka. ZDA tako namenjajo 470 milijonov dolarjev za večletno spremljanje posledic okužbe s koronavirusom. Tudi pri nas že potekajo dolgoročne raziskave teh vplivov.

Tudi o posledicah, ki jih koronavirusna bolezen povzroča otrokom, med zdravniki po svetu ni več dvoma. Po uradnih podatkih so samo v ZDA zabeležili 4661 primerov večorganskega vnetnega sindroma po okužbi s covid-19 pri otrocih; povprečna starost pacientov je bila devet let. Umrlo je 41 otrok. V Sloveniji k sreči še nismo zabeležili tovrstnih primerov. A strokovnjaki in strokovnjakinje pozorno spremljajo dolgoročne učinke koronavirusne bolezni. Tako v Sloveniji zdravniki in zdravnice na Pediatrični kliniki že izvajajo večletno raziskavo, v kateri bodo pozorno nadzirali kazalnike zdravja pri otrocih, ki so se zdravili zaradi večorganskega vnetnega sindroma, razvitega po okužbi s covid-19. Med drugim bodo spremljali njihove kognitivne sposobnosti, učni uspeh in kardiološko sliko. V URI Soča pa je skupina pod vodstvom docenta dr. Primoža Novaka začela z raziskovalnim projektom, s katerim želijo oceniti funkcijsko stanje pacientov po preboleli covid-19 pljučnici z odpovedjo dihanja in z okvarami perifernega živčevja ob sprejemu. V raziskavo bodo vključili 60 pacientov.

Ameriški nacionalni inštitut za zdravje je pred dvema tednoma objavil, da namenja kar 470 milijonov dolarjev za raziskave dolgotrajnega covida, v katere bo vključenih več kot 30 različnih zdravstvenih, znanstvenih in strokovnih institucij. Velika večina zdravnikov v Sloveniji in tujini se namreč dobro zaveda, da se bosta zdravstveni sistem in tudi družba kot celota s posledicami epidemije ubadala še več let.

Upati gre, da bodo izsledki dolgoročnih raziskav, opozorila zdravnikov in pričevanja bolnikov zadostovali, da bo tudi preostanek javnosti doumel, da je koronavirusna bolezen precej več kot le malo hujša gripa, kot še vedno meni marsikdo. In da bodo vsi, ki virus podcenjujejo, spoznali, da lahko za več mesecev ali let, lahko pa celo za vse življenje poškoduje tistega, ki preživi okužbo. Tudi če se je že zdelo, da jo je odnesel brez posledic. »Ne morem verjeti, da danes lahko še kdorkoli razmišlja na ta način,« je pretresen Jože Kosem. »Ko po vsem, kar sem prestal in kar še prestajam, naletim na težake, ki nimajo pojma in se norčujejo iz mene, me mine potrpljenje. Če bi neki dvomljivec izkusil samo polovico – kaj polovico, desetino! – mojega trpljenja, bi razmišljal čisto drugače.«