Letoviški komfort

Restavracija Lipa
Koroška ulica 14, Kranjska Gora
Tel.: 04 582 00 00
V Lipi lahko modrujete ob ponedeljkih in torkih od 16. do 22., od srede do nedelje pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
udobno, prostorno, veliko toplega lesa iglavcev in vsaj v zimskem paviljonu veliko naravne svetlobe

Napitki:
vinska karta je popisana s številnimi raznolikimi zanimivimi steklenicami z vseh koncev in krajev; ne ve pa se točno, kaj (in po čem) odpirajo na kozarec

Vegetacija:
nekaj brezmesnih opcij je zapisanih že v meniju, skupaj s spodbudo, da se za še več brezmesnih opcij posvetujte z osebjem

Dostopnost:
lastno parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
njoki s tartufi

Ne tako fino:
bučna juha

Kozice so stale 15, narezek BioSing 15, bučna juha (in vsaka gratinirana kapesanta) 5, mala porcija rižote 11, njoki s tartufi 18, srna s štrukljem 23, crème brûlée pa 7 evrov.

»Tole zgleda nobl kot v kakšni Crans Montani!« je etimološko podobnost med našo in švicarsko smučarsko mondenijado ob pogledu na alpski šik komfort restavracije (in hotela) Lipa začutil vodja tokratne alpske ekspedicije. Popoldansko, proti vršacem počasi padajoče sonce je lepo osvetljevalo mize v prostornem zastekljenem paviljonu, nadstropje niže so ambiciozen vtis potrjevali še vintage berkelca, razstavna vinoteka in s težkimi prti pogrnjene mize, v jedilnem listu pa cenovne postavke, ki že pri predjedeh trdno vztrajajo okoli petnajstice, pod desetko pa se spustijo le pri juhah in sladicah.

Lipa je restavracija, ki je natančno sondirala želje in potrebe svoje turistične klientele, in tako ljubljanskemu, mariborskemu, zagrebškemu in celovškemu meščanstvu v objemu gora ponuja vsaj že kakšno desetletje ali dve dobro znane in uveljavljene klasike, pri čemer ne gre zanemariti, da bi dobro polovico jedilnika – z ocvrtimi ali ožarjenimi lignji vred – zlahka stregli tudi v Portorožu. Če nimate težav s tem, da v hrustljavo ocvrto vlečeno testo ovite repke svežih kozic grizljate ob vznožju vlečnic in sedežnic, potem boste v Lipinih morskarijah uživali: gratinirane kapesante so bile z decentno odmerjeno parmezansko-drobtinsko oblogo (brez česna in debelih plasti sira topljenca ter maščobnih bazenov) lahkotno elegantne, aromatski profil limonaste rižote s kozicami pa je bil prav takšen, a je bil riž premalo skuhan, jed pa premalo sočno-kremasta, da bi nas res navdušila. Z mediteranskega konca je prišel navdih tudi za s skuto polnjene njoke, potresene s črnimi gomoljikami in na srečo brez pretiravanja z umetno aromatizirano tartufato.

Mesojedsko špuro se je zdelo najbolj smiselno začeti z izborom tankih kolutkov zvezdniških, premium in vobče presežnih salam in ocvirkov BioSing, po katerih smo padli v nekakšno cono brez teksture, vonja in okusa – kremna bučna juha s krompirjevo peno in malim štrukeljčkom je bila zdraviliško dietetična, nesoljena, nekarakterna, zlahka bi jo pogrešali, pozabili smo jo pa itak takoj, ko je nažagan nož zarezal v kos opečenega, mehkega, šolsko pripravljenega srninega hrbta s stereotipno opremo brusnic, sirovega štruklja in cvetkov cvetače in brokolija. Iz zaključnega zeh-zeh nabora panakote, sufleja, zavitka, musa, palačink in krembrule smo izbrali slednjo: lepo zahrustano karamelno skorjo so obložili s svežim sadjem, kar je bilo fajn, ni pa bilo fajn, da so jim jajca pri pripravi osnovne kreme malo pobegnila in narahlo koagulirala.

V Lipi so se namesto za raziskovanje, lokalnost in sezonskost odločili zadovoljiti pričakovanja (verjetno) zveste klientele, ki jo pravzaprav čisto razumemo: tu se ni težko dobro počutiti, komunikativno osebje obvlada posel, natakajo dobra vina in žganice ter veliko večino repertoarja tudi dobro skuhajo in lepo postrežejo. Korektno!