Upor ljudstva

Protesta, ki je potekal prejšnjo sredo, 29. septembra v Ljubljani, se je udeležila nenavadna, velika množica ljudi. In bili so zelo različni. Mladi, starejši, jezni, razočarani. Imeli so dovolj vsega, ukrepov, vlade, epidemije, odrekanja, poniževanja. Ljudi je bilo res veliko, njihova jeza je bila brezmejna.

Protestnica, ki se z imenom ni želela izpostaviti – danes ni tak čas, da bi nastopal s svojim imenom –, pravi, da je na začetku epidemije sledila navodilom oblasti, zaupala jim je. »Prve tedne koronske krize sem preživela v strahu za življenje, svoje in svojih najbližjih. Sprejela sem ukrepe in omejitve, ki nam jih je nova situacija naložila. Prostovoljno sem žrtvovala del svoje svobode. Kot vsi. Trudila sem se pomagati ljudem, bila sem doma, se izogibala stikom, komunicirala prek spleta. Nakupovala sem hrano za daljši čas, tako za svoje gospodinjstvo kot za starejšo sosedo. Delala sem od doma, vsak dan kuhala, pekla kruh, učila otroke matematiko, naravoslovje, glasbo. Skrbela za stiske svojih otrok, starejših prijateljev, sorodnikov, ob tem pa skušala ohraniti lastno fizično in čustveno zdravje. Prispevala sem po najboljših močeh, za družbo in v upanju, da bo nekoč bolje za vse.«

Potem se je v njej nekaj prelomilo. Prelomni trenutek je bil, ko je država začela zaračunavati hitre teste, ona pa se zaradi različnih razlogov ni cepila. »Prosim? Kako, zakaj,« se sprašuje, »ne, ni težava v plačilu, težava je v tem, da me je država čez noč izločila iz družbe, družbe, v kateri sem plačevala davke, prispevala za javno zdravstvo, rodila otroke, se šolala, diplomirala, ji zaupala. Represija se je stopnjevala. Tisti, ki so imeli ’polna usta’ besed o solidarnosti, ko so pozivali na cepljenje, so zdaj pozabili nanjo. Začela se je delitev na pridne, ubogljive državljane – in nesolidne, izobčence.«

Zato je bila v sredo, 29. septembra, na ulici. Morala je ven, pravi. »Nisem vedela, kdaj so protesti, še manj, kdo jih organizira. To ni bilo pomembno. Vedela sem samo, da moram tja, na ulico, izraziti svoje mnenje, mirno in dostojanstveno. Ko sem s Šubičeve prihajala na Trg republike, sem okoli sebe videla pisano množico ljudi. Nasmejana gospa mi je zrla v oči. Nasmihali sva se druga drugi, čeprav se nisva poznali. Med ljudmi sem začutila odločnost, jasnost, odločenost, da se mora nekaj spremeniti. Ni bilo jeze, ni bilo sovraštva, bil je občutek iskrenega Dovolj je.«

Drug na drugega ne smemo gledati kot na bedake, kot na zaslepljence. Poskušajmo storiti, kar je le mogoče, da skupni prostor dialoga in argumentiranja obstane. To bi lahko vsaj nekoliko razelektrilo družbo.

Kdo so ljudje, ki so se zgrnili okoli Zorana Stevanovića, borca za resnico, kranjskega mestnega svetnika, ki ljudi preko Facebooka poziva na proteste? Gre za proticepilce? Neodgovorne posameznike? Ljudi, pri katerih se čuti epidemiološka utrujenost? So na ulicah nasprotniki vlade ali tudi ljudje, ki do zdaj niso bili politično aktivni? Kaj sporoča njihov upor?

»Sredini protestniki so nedvomno heterogena množica, zato nosijo v sebi vso dvoumnost, ambivalentnost, mešanico reakcionarnega besa, splošnega nezadovoljstva, želje po drugačni prihodnosti,« o tej množici razmišlja filozofinja Alenka Zupančič. »V Sloveniji se dogaja nekaj takega kot ’the perfect storm’. Brutalni cunami aktualne vlade je zaostril in prinesel na dan vsa protislovja in nezadovoljstva slovenske družbe, ki jih običajni odtoki ne požirajo več. Vse skupaj se je izostrilo in zaostrilo okoli ’ukrepov’ in ’pogojev’ glede covida.«

Podobno pravi tudi njen prijatelj in filozofski kolega Mladen Dolar; seveda si želi, da bi bila jeza in gnev ljudi drugače artikulirana, a kljub temu sam teh ljudi ne podcenjuje. »Ne želim stopiti na stran tistih, ki se tej množici posmehujejo in jo psujejo. Kar smo videli na ulicah, je izraz gneva, ki res ne prinaša malo bolj dolgoročnega političnega razmisleka. A stiske ljudi, iz katerih to izrašča, so realne. Zelo je pomembno, da se proticepilski konflikt vodi na način, ki bi ohranil skupni prostor argumentacije. Drug na drugega ne smemo gledati kot na bedake, kot na zaslepljence. Poskušajmo storiti, kar je le mogoče, da skupni prostor dialoga in argumentiranja obstane. To bi lahko vsaj nekoliko razelektrilo družbo, oblast pa počne ravno nasprotno, poglablja konflikte, z vodnim topom ne gasi, ampak razplamteva požar.«

Kdo je Zoran Stevanović

Dejstva, da oblast poglablja razlike med ljudmi, naj to počne nezavedno, načrtno ali pa ji je za ljudi vseeno, se zaveda tudi Zoran Stevanović. Predsednik stranke Resni. ca je populist, morda celo zapeljivega nasmeha in opaznega stasa, ki zna postavljati prava vprašanja, zna nagovoriti množico, njegov jezik je prepričljiv, direkten. Zahteva odpravo epidemioloških ukrepov, zahteva volitve, a pri drugih družbeno relevantnih vprašanjih govori na splošno in površno, ni nekdo, ki bi politiko videl zunaj današnjega dogajanja. Ni konsistenten: javno trdi, da virus ne obstaja, a dodaja, da ima v krvi polno protitelesc, kar pomeni, da je prebolevnik. Ne nazadnje je, ko je obiskal predsedniško palačo in se srečal z Borutom Pahorjem, na vratih pokazal QR kodo. Veljavni odlok določa, da zaščitna maska ni obvezna za osebe, ki izpolnjujejo pogoje PC v okoljih, kjer so v medsebojnem stiku le cepljeni in prebolevniki. Skratka, Stevanović je bolezen, ki jo zanika, prebolel.

Ko smo ga tako povprašali, kaj si misli o davkih, je pričakovano povedal, da so v Sloveniji absolutno previsoki. »Potrebno jih je znižati, to bi nam koristilo, dobili bi tuje investicije, zaradi nižjega DDV bi se znižale cene dobrin, povečale bi se plače, kupna moč prebivalstva, in na takšen način bi se lahko potem še okrepila socialna država.«

Populisti so posamezniki, ki izkoristijo jezne množice za svoj vzpon na oblast, pri čemer pogosto na hitro obogatijo in si izboljšajo družbeni položaj.

Tako preprosto ne gre, pri tem odgovoru je res veliko stvari napačnih. V Sloveniji nimamo najvišjih davkov, nasprotno, na nekaterih področjih, recimo pri nepremičninah, jih sploh nimamo. Visoke davke imajo skandinavske države. Davki pomenijo pravičnejši način distribucije bogastva, v drugih primerih, v okoljih, kjer so davki nizki, pa prihaja do razslojevanja družbe, do vladavine premožnih elit. Kar je ravno tisto, proti čemur naj bi se Stevanović boril. Pri vprašanju davkov je torej zagovornik neoliberalne logike, ki dokazano povzroča družbene napetosti in škodi tistim, ki jih nagovarja.

Na podoben način Stevanović razmišlja tudi o zdravstvu. Trdi, da je zdravstvo v Sloveniji v rokah koruptivnih elit, prava rešitev naj bi bila privatizacija. »Zdravstvo bi moralo biti namenjeno bolniku, zato ne potrebujemo državnih ustanov. V zasebnih ustanovah bi bilo bistveno manj korupcije, ker zasebnikom ni v interesu, da ravnajo koruptivno. Če bi bilo več zasebnikov, bi bilo manj korupcije, pocenila bi se zdravstvena storitev in ta bi bila potem lahko boljša. Stvari na prostem trgu delujejo drugače, kot če so odvisne od države.«

Stevanovićeva argumentacija znova šepa. Zasebnim zdravstvenim ustanovam so v interesu predvsem dobički – s čimer ni nič narobe, živimo v kapitalizmu, a zasebne zdravstvene ustanove ne opravljajo zdravstvenih posegov, ki so bolj tvegani, zahtevnejši, manj dobičkonosni. ZDA so država, ki ima enega najbolj privatiziranih zdravstvenih sistemov na svetu, zanj namenjajo največ denarja, a je neučinkovit in nepošten, veliko ljudi si ne more privoščiti zdravljenja v bolnišnicah. Prav tako ni res, da zasebniki ne delujejo koruptivno, tudi zasebni zdravniki so samo ljudje, v dobrem in slabem. Dejansko se korupcija zgodi prav v trenutku, ko javni sistem trči ob zasebnega. To je osnova definicije korupcije.

Stevanović na enak način, torej posplošeno, netočno, a všečno, odgovarja tudi pri drugih vprašanjih. Sam nima nič proti migrantom, a ga skrbijo zaradi varnostnega tveganja. »Ne vem, zakaj bi sprejeli to breme, če pa nimamo nič z Bližnjim vzhodom, bolj me zanimajo slovenski otroci.« Slovenija je bila s svojimi vojaki v Afganistanu in Iraku, hkrati smo podprli invazijo na Irak, kar pomeni, da mora v globalnem svetu Slovenija prevzeti del odgovornosti. »Sem sicer evroskeptik,« dodaja Stevanović, »moramo biti bolj suvereni, moramo prerezati to popkovino do Bruslja in Nata, ne, nisem za izstop, samo moramo biti bolj samozavestni.« Kaj natančno to pomeni? To sicer govorijo vsi populisti, tudi slovenski, najraje pa madžarski premier Viktor Orbán.

Danes Stevanović pravi, da ni za ločevanje med ljudmi, da nas ločuje politika, se je pa še pred dobrim letom dni na družbenih omrežjih norčeval iz Romov, češ da gre za tatove, leta 2015 pa je na Facebooku objavil posnetek domnevnega nasilja sirskih migrantov na Škofjeloškem gradu. Šlo je za navaden pretep, policija je takrat zaradi kršitve javnega reda in miru zadržala človeka, ki je v Sloveniji že imel status begunca. Facebook je posnetek zaradi kršenja standardov skupnosti hitro izbrisal.

Vlada arogance ne bo opustila, stopnjevala bo policijsko represijo, kar je recept za eskalacijo konflikta, nasilja.

Glavni problem populizma je v tem, da postavlja prava vprašanja, a zanje nima odgovorov. Stevanović je kljub temu zelo samozavesten, je tisti, ki, kot pravi, govori resnico.

»Sem populist, populizem pomeni, da nekdo govori nekaj, kar je všeč široki množici; če je veliko ljudem všeč resnica, sem populist. Nasprotje populizma je politična korektnost, to pa pomeni v celofan zavito laž. Jaz nisem tak, jaz govorim resnico.«

Zoran Stevanović je bil nekoč podpredsednik Jelinčičeve SNS, a sta se razšla. Jelinčič mu zdaj očita, da je »šmrkal kokain«, Stevanović pa mu vrača, da je »odvisen od alkohola«. Veliko skupnega imata; Stevanović je mlajši in bolj spreten, skuša uporabljati malo bolj sprejemljiv politični jezik. Na vprašanje, zakaj se je vendarle nekoč včlanil v Jelinčičevo stranko, odgovarja, da je bila to »politična napaka«. Jelinčiča in Stevanovića druži še nekaj: pri obeh se pojavljajo obtožbe, da želita s pomočjo politike obogateti. Tako naj bi Stevanović v svoji hiši hranil pohištvo, kupljeno za potrebe svetniške skupine, njegova štiričlanska svetniška skupina v Kranju pa naj bi od občine dobila kar 10 telefonov. Kako si predstavlja politiko, dokazuje tudi »dogodek iz obcestnega kranjskega bara Prestiž – Labore«, kjer je Stevanović sklical ad hoc skupščino Komunale Kranj, vendar jo je kasneje, njo in njene sklepe, razveljavilo sodišče. »To je vse laž, nisem imel občinskega pohištva,« pravi na očitke. »Samo škoditi mi želijo, pri Komunali so me ovirali, ker sem hotel prekiniti s korupcijo. Mestni svetniki lahko s svetniškimi sredstvi nabavijo vse, kar potrebujejo za svoje delo. Glede telefonov pa je tako, da ne smete šteti le svetnikov naše svetniške skupine, imamo tudi PR-ovce in drugo osebje. V politiki nisem zaradi denarja, nasprotno, če se ne bi šel te politike, bi imel še več denarja. Sem samostojni podjetnik, svetovalec, dobro mi gre, lahko brez težav preživljam družino.« Po poročanju portala Necenzurirano je bil Stevanović pred leti soustanovitelj podjetja za varovanje Feniks VS, ki je končalo v stečaju.

Izkoriščanje jezne množice

Zakaj v družbi, ki jo že obvladujejo populisti iz SDS, tudi vsak nov populizem pade na tako plodna tla? Razloga sta dva; prvi je vprašanje družbenih napetosti, drugi je širši. Že od Karla Marxa je jasno, da so v kapitalistični družbi strukturni razlogi za porazdelitev bogastva in ustvarjanje revščine. Vrzel med skrajno bogatimi in revnimi v zadnjih desetletjih narašča in logično je, da je pandemija ta razmerja zaostrila. Vse, prav vse, kar počne aktualna oblast z epidemijo, je narobe.

Sociolog Gorazd Kovačič, ki poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti, trdi, da je epidemija, kot vsaka druga družbena kriza, razkrinkala oblastno razumevanje politike. »Janša je zase prepričan, da je mojster kriznega upravljanja. A izkazalo se je, da je skozi leta ustvarjal krizne politične razmere, ne pa jih upravljal in razreševal. Zelo slab strateg je, epidemiološko krizo je vodil tako, da je postala nerešljiva. Že od samega začetka je mislil, da bo lahko covid izkoristil, tako da bo z ustrahovanjem utrdil svojo oblast, ni pa razumel, da oblasti ne moreš pridobiti s strašenjem in represijo. Janša ne razume pojma legitimnosti, ne razume, kako ljudje razmišljajo v pretežno liberalni družbi.« Seveda je res, da ljudje tudi v drugih državah besnijo na ulicah, res je tudi, da tudi drugje zavračajo cepljenje, a tega nasprotovanja, upora, je v Sloveniji relativno veliko. »Kaj je prava razlika med državami Zahodne Evrope, ki naj bi jim bili podobni, in Slovenijo?« se še sprašuje Kovačič. »Silovito in nesorazmerno zavračanje cepljenja je pri nas povzročeno z nekim lokalnim vzrokom in ta vzrok je lahko samo političen. Vlada je povzročila histerijo pri ljudeh z lastnimi histeričnimi ukrepi. Še več, to krizo vlada še potencira s popolnoma brezglavimi odločitvami, vrsta ljudi, ki so bili že prej labilni, pa se je odzvala na iracionalen način. Pred neznosno situacijo se branijo s tem, da zanikajo njeno realno jedro.«

Realno jedro je epidemija. Pogoj PCT je poleg cepljenja smiseln ukrep za omejevanje njenega širjenja – razen za tiste, ki so prepričani, da je epidemija covida izmišljena. Vendar pa je hkrati res, da je bil pogoj PCT v Sloveniji vpeljan z danes na jutri, je zelo rigorozen, dejansko gre za posredno vpeljavo obveznega cepljenja, pri čemer je bilo to javnosti slabo obrazloženo, skeptiki pa nemudoma potisnjeni na rob in finančno kaznovani s plačljivim testiranjem.

Natančno v to napetost, v ta megleni svet nejasnosti in zanikanja, je s svojimi rešitvami, četudi kot lažni prerok, vstopil Zoran Stevanović. A znova: ni prvi in edini populist, in ni vse, kar govori, nespametno. Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU trdi, da imajo populisti včasih tudi prav. »Donald Trump je nagovoril ljudi glede realnih problemov, del prebivalstva v ZDA je bil v resnici prizadet zaradi globalizacije, financializacije, zapiranja tovarn. A na koncu koncev je Trump le izkoristil stiske ljudi, dobrih rešitev ni ponudil. Te ’rešitve’ vsebujejo iskanje ’krivcev’, migrantov, drugih ras in izdajalcev na notranjepolitični ravni, ter zaostritev konfliktov na mednarodni ravni. Podobno deluje vsak populizem, tudi v Sloveniji. V težkih in zapletenih razmerah je pojav populistov, ljudi, ki obljubljajo preproste rešitve za kompleksne probleme, pričakovan. Populisti so posamezniki, ki izkoristijo jezne množice za svoj vzpon na oblast, pri čemer pogosto na hitro obogatijo in si izboljšajo družbeni položaj. Takšen politik bi utegnil biti tudi Stevanović.«

Ko porušimo družbeno infrastrukturo, ki deluje kot medij, posrednik med posamezniki, je vse pripravljeno za vojno vseh proti vsem. V bližnjih vidimo samo še tekmece in parazite.

Da je Stevanović brez vsebine, da ne pozna odgovorov, da zavaja ljudi, je v resnici nepomembno. Ljudje ne volijo vedno z razumom, velikokrat volijo s čustvi, še posebej takrat, ko so potisnjeni ob zid, ko se počutijo nemočne, preslišane. Na volitvah praviloma zmagujejo tisti, ki znajo ljudi nagovoriti. Filozof Peter Klepec ta fenomen pojasnjuje s primerom iz ZDA, konkretneje iz pretežno ruralnega Kansasa, pri tem pa se sklicuje na ameriškega zgodovinarja in publicista Thomasa Franka in njegovo knjigo Kaj je narobe s Kansasom? V njej se avtor sprašuje, kako je v tej ameriški zvezni državi zmagal protielitistični konservativizem, zakaj so torej volivci podprli neoliberalno politiko, ki promovira korporacije. »Zmagali so zato, ker je politična retorika namesto o ekonomskih govorila o kulturnih temah, o propadu tradicije, o propadu vrednot,« pojasnjuje Klepec. »Nekaj podobnega se dogaja pri nas. Zmeda, nejasnosti in negotovosti ustvarjajo razmere, kjer se lahko od nekod pojavi človek, ki s trdo roko preseka gordijski vozel. Ljudje so v stiski, ne morejo razumeti, da je pandemija kompleksno vprašanje, da ni lahkih rešitev. Zato hitro prisluhnejo tistim, ki rečejo, da je za vse kriva kleptomanska elita in da jo je treba zamenjati. SDS ima tudi svojo računico. Ko se ljudje enkrat naveličajo kaosa, bodo podprli kakršenkoli red že. Tudi Nemčija je bila pred letom 1933 v kaosu, menjale so se vlade, ene volitve so sledile drugim, razbesnela se je hiperinflacija, potem pa je prišel Hitler in naredil ’red’.« Ljudje imajo po letu in pol vsega dovolj, saj konca epidemije, ki so ga slavili preleti letal, ni videti. Model komunikacije po zgledu desetdnevne osamosvojitvene vojne je katastrofa, zmeda pri ukrepih in odlokih proti epidemiji pa nedopustna. »Namesto nagovarjanja ljudi v stiskah dobivamo odkrite pozive oblastnikov k trdi roki in redu. Namesto zaupanja v preventivno obnašanje ljudi na vseh nivojih oblast sama širi nezaupanje, ko išče notranje sovražnike in saboterje. Zapleta se v mednarodne prepire in škandale, ljudi doma javno zmerja z lenuhi, svinjami in mevžami, zase pa za povrh zahteva dodatno zakonsko zaščito. V isti sapi pa ohranja retoriko o prvorazrednih in drugorazrednih, o zarotah globoke države. Dodajte k temu še retoriko sovraštva družbenih omrežij, razklani parlament, kjer nobena stran nima prave večine, konflikte oblasti s sindikati, pravosodjem in ustavnim sodiščem. Je potem res čudno, da so ljudje zrevoltirani? SDS, ki je pri vsem tem glavni piroman, se zdaj sama postavlja v vlogo gasilca, rešitelja miru in reda, ki naj bi v Sloveniji obvaroval demokratično sredino pred skrajneži in nasilneži.«

Oblasti se je zgodilo ljudstvo – in tokrat se je, kot pravi Alenka Zupančič, oblasti zgodilo, prav »njeno ljudstvo«, tisto torej, ki ga je na tak ali drugačen način ustvarila, oblikovala, kultivirala po svoji meri in podobi. Sredino ljudstvo je ljudska resnica oblasti: na svojem področju, na ulici, počne natanko to, kar počne vlada z državo. »Ne upošteva pravil in zakonov, se jim posmehuje ali jih kroji po svoji meri, bevska in žali, krivi in obtožuje vsevprek, išče grešne kozle, razmišlja samo o sebi in svojih koristih, počuti se izjemno močno, ni sposobna zares slišati nikogar razen sebe in svojih prišepetovalcev. Kdor je videl nastop ministra Hojsa v Tarči, ga vedenje nekaterih najglasnejših sredinih protestnikov ne more presenetiti,« še dodaja Alenka Zupančič. »In potem sledi prav tako klasični obrat: oni bodo naredili red in varovali mirne državljane pred neredom, ki ga sami ustvarjajo.«

S tega stališča so vse grožnje z represijo in aretacijami protestnikov, menjave policijskih vodij, opozorilna pisma in izredne parlamentarne seje napoved obračuna. Pa četudi je, kot vemo, nasilje vedno izraz nemoči. Represija pa je, kot je v Odmevih povedal Aleš Bučar Ručman, predavatelj na mariborski Fakulteti za varnostne vede, fetiš te oblasti. »Če drži, da stisko ljudi in njihove iracionalne odzive s svojimi norimi potezami spodbujajo vlada in njeni tviteraši, potem je nadaljnja dinamika t. i. sredinih protestnikov odvisna predvsem od potez vlade in razvoja epidemije. Epidemija bo trajala še tedne, vlada bo vztrajala z omejitvami, ljudje bodo vedno bolj razburjeni. Vlada arogance ne bo opustila, stopnjevala bo policijsko represijo, kar je recept za eskalacijo konflikta, nasilja,« o prihodnosti razmišlja Gorazd Kovačič.

Politični potencial

Stevanović ima neposredne politične cilje, želi priti v parlament. »Gnev sam po sebi ni dovolj za politiko, znati ga je treba kanalizirati, ga prevesti v politično opcijo. Njihove zdajšnje zahteve, torej proti PCT pogojem in odstop vlade, niso dovolj, ne ponujajo nobenega načrta zoper pandemijo niti ne zadevajo vzrokov. Konflikt med cepilci in proticepilci je simptom nekih veliko globljih problemov in antagonizmov,« o političnem potencialu proticepilskega gibanja razmišlja Mladen Dolar.

Volitve bodo čez nekaj mesecev. Čas zmede in epidemije koristi Stevanovićevi stranki, vprašanje je, ali je to dovolj. Kdor hoče vladati, mora pokazati veliko več od zgolj vodenja protisistemskega gibanja. A stvari so nepredvidljive, v Avstriji se je prejšnji teden v deželni parlament v Linzu uspelo prebiti proticepilski stranki MGF (Menschen-Freiheit-Grundrechte / Ljudje, svoboda, temeljne pravice). Na deželnih volitvah je v Zgornji Avstriji zbrala 6,3 % glasov.

Upor ni nekaj po definiciji levičarskega ali pa revolucionarnega, lahko je tudi globoko kontrarevolucionaren, ali pa samo hipni odraz jeze in besa, afekt nemoči.

»Stevanović je situacijsko spreten, nagovarja množico, a je njegov nagovor enoplasten. Takšen nagovor je dolgo časa, sicer z bolj ali manj uspeha, uporabljal Zmago Jelinčič, vendar je hendikepiran, saj podpira Janševo koalicijo. Populistov, kakršen je Stevanović, v resnici ne zanimajo odgovori; spretno nagovarja čustva ljudi, kaj več ne zmore,« razmišlja Samo Uhan, ki poučuje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Tak upor se v resnici zgodi zelo redko, zelo redko pridejo na ulice ljudje, ki jih politika drugače ne zanima, ki so bili do zdaj apolitični, a so začutili, da naj bi bilo nekaj narobe. Dovolj imajo, večina teh ljudi ne pozna interesov skupnosti, ne razmišljajo o tem, kaj je družba, skupnost razumejo kot zatiranje svoboščin. A Janši to vrenje, naj bodo petkovi kolesarji, protestniki proti PCT, mladi borci za pitno vodo, ne koristi.« Družba ni razdeljena na pol, s svojim načinom vladanja lahko Janša prepriča le še svoje podpornike.

Kar se dogaja v Sloveniji, bi lahko primerjali z vstajo rumenih jopičev v Franciji. Tako jih razume Mladen Dolar. »Količina gneva, ki se je nakopičila, je gotovo neposredno povezana z epidemijo in z njo povezanimi ukrepi, a ima svoje vzroke že prej in drugje. Tako je povsod po svetu. Pri nas je tega zdaj še več zaradi popolnoma neprimernega načina spopadanja z epidemijo, zaradi oblasti, ki stavi na grožnje in represijo. V boju z epidemijo bi potrebovali oblast, ki uživa spoštovanje in zaupanje, to je edino, kar bi bilo uspešno. Namesto tega imamo vlado, ki nenehno hujska, ki nenehno uveljavlja nekonsistentne ukrepe in ki vlada z dekreti. Izbruh gneva je posledica tega stanja.« Podobno razmišlja Peter Klepec, le da sredine dogodke primerja še z dogajanjem, ko so pred leti v Franciji nezadovoljni in pozabljeni mladostniki v pariških predmestjih zažigali avtomobile in smetnjake. »Bil je čas Nicolasa Sarkozyja,« pravi Peter Klepec, »tisti nemiri so bili bolj nasilni, zažigali so avtomobile, a potem so po nekaj tednih poniknili, nič političnega ni bilo v njihovih dejanjih. Do nobene revolucije ni prišlo, do nobene prave politične spremembe. Upor ni nekaj po definiciji levičarskega ali pa revolucionarnega, lahko je tudi globoko kontrarevolucionaren, ali pa samo hipen odraz jeze in besa, afekt nemoči.«

Tudi Gorazd Kovačič ni prepričan, ali bo Stevanović s svojim proticepilstvom in obsojanjem elit politično uspešen. Povedati bo moral kaj več. »Tema o elitah in korupciji je tema vseh novih obrazov,« pravi Kovačič. »Tako je govorila Državljanska lista Gregorja Viranta, podobno je govoril Miro Cerar, na nek način Marjan Šarec, češ, prihaja nekaj novega, ostali so kompromitirani, zahtevamo spremembe in podobno.« To je preprosta populistična forma, velikokrat uporabljena, včasih uspešna. Boj proti elitam, boj proti korupciji in klientelizmu je prvič uspešno uporabil prav Janez Janša, ko se je na volitvah leta 2004 zavihtel na oblast. »S potencialnim uspehom Stevanovića je podobno kot z uspehom Aleša Primca. Ta je bil izredno prepričljiv pri eni sami temi, pri referendumu o družinskem zakoniku, bil je neustavljiv. Ko je odšel na volitve, pa je pogorel, saj ni imel odgovorov na številna druga vprašanja.«

Vrnimo se na začetek, na razkroj družbe, na razkroj skupnosti. Družbene napetosti in antagonizmi so obstajali že prej, epidemija in Janševa vlada sta le povzročili, da so se vse te stvari pokrile, da je prišlo do »točke prešitja«. Smo, kjer smo.

Nasilje nad ljudmi je zaukazal Janez Janša, nalogo pa sta izvedla notranji minister Aleš Hojs in vodja policije Anton Olaj.

»Družba – ki je zmeraj nekaj več kot vsota vseh posameznikov – se razgrajuje in razpada že nekaj časa. Zaupanje v javne sisteme in njihovo delovanje je na ničli, ali pod njo. Pogosto upravičeno, saj se te sisteme že nekaj časa sistematično uničuje, kar se pozna na njihovem delovanju,« še razmišlja Alenka Zupančič. Solidarnost postaja vedno bolj prazna beseda, vsak poskuša preživeti. Ali kot je nekoč dejala Margaret Thatcher: naša dolžnost je, da najprej poskrbimo zase in nato pomagamo skrbeti še za bližnjega, s čimer je napadla vse družbene socialne mreže, želela je razgraditi skupnost. Podobno se dogaja v današnji Sloveniji. »Ko na ta način aktivno porušimo družbeno infrastrukturo, ki deluje kot medij, posrednik med posamezniki, je vse pripravljeno za vojno vseh proti vsem. V bližnjih vidimo samo še tekmece in parazite, ki živijo na naš račun in zaradi katerih mi tako slabo živimo. Razkroj družbe je idealno stanje za razmah vseh mogočih populizmov, v navezavi z avtoritarnim vzpostavljanjem reda in miru ter zaklinjanjem ’tradicionalnih vrednot’.«

V torek se je po prestolnici Slovenije vil dim. Ozračje je bilo polno solzivca. Ljudje, ki so prišli na protest, pa prestrašeni in nejeverni. Na ta dan je bilo zaradi covida hospitaliziranih 426 ljudi, na intenzivni terapiji jih je bilo 121, umrlo pa jih je 8.

Slovenija tone v politični in družbeni kaos.

POVEZANI ČLANKI:

• »Kaj se je dogajalo v torek in kdo je kriv za nasilne izgrede?«
• Jaz bi temu rekel zloraba policije«