»Kaj se je dogajalo v torek in kdo je kriv za nasilne izgrede?«

Janša prejšnji teden res ni bil zadovoljen z odzivom policije na sredin protest, ko so protestniki želeli zaustaviti promet na severni ljubljanski obvoznici. Jezno je tvitnil, da oviranje prometa in kršenje ukrepov, povezanih s covidom, nista ustavna pravica do zbiranja. Vodstvo ljubljanske policije naj bi bilo nesposobno. Kar je sledilo, je bilo pričakovano, zamenjalo se je vodstvo ljubljanske policijske uprave, minister Hojs je napovedal strožje ukrepe in policisti so političnim ukazom sledili.

V torek, 5. oktobra, se je pred državnim zborom zbralo nekaj tisoč ljudi. Mesto je bilo prepredeno z železnimi ograjami, že na prvi pogled je bilo veliko več policistov kot po navadi. A protestniki so bili mirni. Nobenih resnih groženj policistov ni bilo. Potem so se odpravili »proti Čopovi ulici«, kot jih je pozval raper Zlatko, a jih je policija skušala zaustaviti. Kar se je dogajalo naprej, je zelo pomembno. Policija je očitno spremenila taktiko, spodbujena s strani vlade je najprej pridržala Zlatka, nato pa s solzivcem in vodnim topom poskušala razgnati množico, ki se je odpravila na sprehod po centru Ljubljane. Nobenih resnih opozoril ni bilo, nobenega nasilja demonstrantov. Policija tarč ni izbirala, plinske bombe je metala med miroljubne posameznike, stisnjene na ulicah, solzivec je doletel tudi mimoidoče in turiste, ki so bili v mestu. Le malokdo je vedel, kaj se dogaja. Del množice se je nato uspel izviti policijskim kordonom, najprej so zavili proti Tržaški ulici, nato proti Tivoliju in nazaj proti centru Ljubljane. Bolj ko se je temnilo, več je bilo policijskega nasilja. Policisti so ljudi preganjali po ulicah, kot da ti ne bi prišli izrazit ustavne pravice do mirnega zbiranja. Imeli so samo en cilj: z nasiljem so želeli razgnati demonstrante.

Ljudje so postajali jezni, zaradi solzivca, zaradi vodnega topa, zaradi policistov, ki so kričali nanje. Na križišču Tivolske in Celovške je prišlo do resnega spopada, nekateri demonstranti so skušali vdreti v prostore medijske hiše N1, razbita je bila šipa, povsod so bili policisti, povsod se je širil jedek vonj po solzivcu. Ljudje so zbegano hodili sem in tja, nastal je kaos, nasilje je izbruhnilo z obeh strani.

Nasilje, ki je v torek zajelo prestolnico, je neposredna posledica odločitve policije: brez pravega razloga je skušala razbiti množico ljudi, ki je mirno protestirala v centru Ljubljane. Je posledica odločitve vlade, ki je zaprla določena območja, s čimer je želela preprečiti zbiranje demonstrantov. Ta odločitev ni bila strokovna, že od začetka epidemije potekajo protesti, že od začetka epidemije ljudje hodijo po ulicah in zahtevajo svobodo. Ne, odločitev o nasilju je bila politična. Nasilje nad ljudmi je zaukazal Janez Janša, nalogo pa sta izvedla notranji minister Aleš Hojs in vodja policije Anton Olaj.

Medtem ko se je zdelo, da bo Ljubljano zajel ogenj, se je politična elita fotografirala na Brdu. Nasmejani Borut Pahor je odhajajoči nemški kanclerki Angeli Merkel predal odlikovanje, Janša pa je na neformalni večerji gostil evropske goste. Pričakal jih je v črni obleki, na njej je imel poleg broške s slovensko zastavo tudi znak naše samobitnosti, karantanskega panterja. Borec za resnico, Zoran Stevanović, je takoj po nagovoru protestnikov izginil. Na ljubljanskih ulicah ga ni bilo videti, policija pa je kasneje sporočila, da so ga pridržali.

»Vse to je brez veze,« je zvečer resignirano dejal mladi protestnik, ko je odhajal s Trga republike. »Nič nismo storili, oni pa na nas kar s solzivcem.« »Res je,« mu je odgovoril prijatelj, nato malo pomolčal in dodal: »Šele začelo se je, šele začelo se je.«

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>