Nihče, niti vladar ni nad zakonom

Predstavljajte si, da se prijavite na razpis za službo v nekem srednje velikem slovenskem mestu, denimo na delovno mesto v kulturni ustanovi. Opravite razgovore, priložite vso dokumentacijo, napišete vizijo razvoja, po dolgem izbirnem postopku pa vas obvestijo, da ste sprejeti. Čaka vas nova služba, nova stopnica v karieri. Stvari pa se zapletejo. Od nekod se pojavi župan, ki nima nikakršne vloge pri izbirnem postopku, na koncu bi se moral z izbiro le seznaniti, a vas ne mara. Tako ostanete brez službe, v občinskem glasilu pa se iznenada pojavi nov razpis za isto delovno mesto. A ker stvari v tej državi delujejo po nekih pravnih pravilih, vsaj tako mislite, se zaradi županove samovolje zatečete na sodišče, ki vam pritrdi. Župan bi se moral seznaniti z izvorno izbiro, ne pa da je stekel nov razpisni postopek. In kaj potem stori ta samovoljni lokalni oblastnik? Na odločitev sodišča se požvižga in reče, da je pač ne more izvršiti. Oprostite, a žal ne gre, zunaj je nov razpis, morda pa bo še eden, tako pač je.

Natančno takšna zgodba se že leto dni dogaja kandidatoma za evropska tožilca, Tanji Frank Eler in Mateju Oštirju, ki ju je državnotožilski svet izbral in potem ministrstvo za pravosodje predlagalo za predstavnika Slovenije v evropskem javnem tožilstvu, neodvisnem organu, pristojnem za pregon kaznivih dejanj, ki škodujejo proračunu in finančnim interesom Evropske unije. Izbrana kandidata sta zmotila Janeza Janšo, vlada se najprej mesece ni želela seznaniti z izbiro, potem pa je samovoljno objavila nov razpis za ti dve tožilski mesti. V vmesnem času je zaradi samovolje, kršenja zakonodaje odstopila ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič, upravno sodišče pa je na koncu presodilo, da mora vlada prvi postopek izpeljati do konca in da ga ne sme, kar tako, brez obrazložitve, razglasiti za neuspešnega in brez pravnih učinkov. Zakon predvideva, da izbor evropskih delegiranih tožilcev opravi državnotožilski svet, pripravi listo kandidatov, ministrstvo za pravosodje pa predlog posreduje vladi, s katerim se ta seznani. Državnotožilski svet je strokoven in (v nasprotju z vlado) politično neodvisen organ, prav tako pa noben predpis vladi ne podeljuje pristojnosti za presojo odločitev državnotožilskega sveta, saj naj bi bila neodvisnost evropskih delegiranih tožilcev »nedvomna«. Natančno to neodvisnost je lahko doseči samo tako, da imenovanje tožilcev ni izpostavljeno politični presoji. Tožilstvo ni del vlade, ampak je organizirano kot samostojni državni organ.

Pojem pravne države pomeni, da se dokončne odločitve sodišč, pa naj ti bodo všeč ali ne, spoštujejo. Ne, to ni drugačen pogled na pravno državo, vlada s svojimi odločitvami pelje Slovenijo v brezpravje.

Janševa vlada se ne da, kljub enotnim strokovnim obsodbam teh dejanj, kljub enotnim izjavam o kršitvi vladavine prava – o tem so v zadnjih mesecih govorili različni pravniki, tako Matej Avbelj kot Ciril Ribičič – vlada zavrača izvršitev sodne odločbe in napoveduje še en, torej že tretji poziv za imenovanje dveh evropskih tožilcev. Glavni vladni argument, češ da je sodba upravnega sodišča neizvršljiva, saj je zunaj nov razpis, je neprepričljiv, saj je drugi postopek zaradi odločitve sodišča postal pravno nerelevanten.

Vlada s svojimi dejanji, kot so zapisali pri vrhovnem državnem tožilstvu, »neposredno in očitno krši določila 2. člena o načelu pravne države in prvi odstavek 23. člena ustave o pravici do učinkovitega sodnega varstva«. A za take detajle, malenkosti, pravne spore se vlada, koalicija in poslanci, ki jo podpirajo, ne zmenijo. Pa četudi so predsednik vlade in njegovi ministri javno prisegli, »da bodo spoštovali ustavni red«.

Zgodba o tožilcih ni edina, oblast deluje podobno tudi v drugih primerih. Recimo pri vprašanju STA, kjer kljub temu da zakon natančno določa, da se za opravljanje javne službe agenciji nameni denar iz proračuna države, teh sredstev ni. Enako delujejo tudi pri poskusih prevzema RTV. Tam je vlada kljub temu, da je vnaprej vedela, da je to nezakonito, imenovala nova člana nadzornega sveta. Formalnopravno sta to funkcijo opravljala sicer samo en dan, saj je sklep vlade o imenovanju po dveh dneh s sodbo odpravilo sodišče, a to je bilo dovolj, da sta na nezakonit način imenovana nadzornika »izvolila« novega predsednika nadzornega sveta RTV Slovenija Janeza Čadeža. Če bi generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha resnično skrbela zakonitost dela, bi sprejel odločitev sodišča, sklep o novem predsedniku nadzornega sveta bi bil razveljavljen, na spletnih straneh nacionalnega medija pa kot člani nadzornega sveta ne bi bili navedeni posamezniki, katerih imenovanja je sodišče s sodbo razglasilo za nezakonite.

V tej zgodbi ne gre le za užaljenega vladarja, v ozadju je veliko več. Kaj moti samovoljne avtokrate? Moti jih vse to, kar v demokraciji omejuje absolutno moč.

Razpad prava

Kaj torej storiti v državi, kjer izvršilna veja oblasti ne spoštuje odločitev sodišč? Pravo je tisto, ki oblikuje družbeno okolje, v dobrem in slabem določa pravila delovanja skupnosti, in če so ta pravila porušena, država pada v brezpravje. V slovenskem pravnem sistemu pravzaprav ne obstajajo jasne določbe, kaj se zgodi, če vlada ne spoštuje sodnih odločitev. Demokratični pravni sistem česa takšnega ni predvidel. »Zdaj se kaže popolna nemoč prava, pravnikov, tožilcev, odvetnikov, ko nekdo ne spoštuje zakonov, sodnih odločb,« je o razpadanju pravne države za časopis Svet24 dejala odvetnica Nataša Pirc Musar. »Vsi gledamo, kaj bi lahko naredili, a v določenih segmentih imamo zvezane roke, ker je preprosto nepojmljivo, da nekdo ne spoštuje ustroja pravne države na način, kot se nam dogaja zdaj.«

Najenostavnejša, najpriročnejša pot je ustavna obtožba. Državni zbor lahko predsednika vlade in njegove ministre pred ustavnim sodiščem obtoži kršitev ustave in zakonov, storjenih pri opravljanju funkcij, ustavno sodišče pa lahko z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči o odvzemu funkcij. Gre za politično pot, ki pa je v sedanjih parlamentarnih razmerjih manj verjetna. V parlamentarnem postopku je tudi zaradi sprenevedanja pri imenovanju tožilcev vložena interpelacija zoper anemičnega ministra za pravosodje Marjana Dikaučiča, vendar so tudi možnosti za uspeh interpelacije minimalne.

Po slovenski ustavi sicer velja načelo delitve oblasti, in ker izvršilna oblast ne spoštuje odločitev pravosodne veje oblasti, bi morala državo zaščititi zakonodajna veja oblasti, parlament, poslanci. A je ne, vodijo jih drugačni interesi. Vse to izmotavanje je lepo vidno pri sprenevedavih in jecljajočih izmikanjih predsednika NSi Mateja Tonina, ki poskuša braniti vlado. Takisto počne tudi predsednik SMC Zdravko Počivalšek, ki pravi, da pri njem minister za pravosodje »uživa vse zaupanje«.

Poleg politične poti pa obstaja tudi pravna pot. Aleš Zalar, nekdanji minister za pravosodje, pa tudi nekdanji predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, meni, da bi lahko tožilca, ki sta bila izbrana, vložila tožbo zaradi molka organa. »Za meritorno odločitev morata zatrjevati, da jima (in ne le državi) nastaja škoda z ne odločanjem vlade (npr. da bosta prikrajšana pri višini plače). To je namreč procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča, torej da sodišče odloči o seznanitvi s predlogom državnotožilskega sveta.« Hkrati bi bilo smiselno, tako Zalar, da tožilca v tožbi zaradi molka organa predlagata sodišču, da se o izbirnem postopku povpraša tudi Sodišče Evropske unije v Luksemburgu, ki bi lahko razjasnilo pomen sistemske samostojnosti državnega tožilstva v razmerju do oblasti. »Pravzaprav je vlada s svojim ravnanjem omogočila tožilstvu, da izkoristi sijajno priložnost, da se umesti pod plašč zaščite, kakršno v Evropski uniji uživa neodvisnost sodstva od politike,« dodaja Zalar. Podobno razmišlja tudi ustavni pravnik Rajko Pirnat. »Morda omenjenima tožilcema res preostane tožba zaradi molka organa. V tem primeru bi lahko sodišče odločilo, da se je vlada vseeno seznanila z odločitvijo državnotožilskega sveta, in bi sodišče udejanjenje tega sklepa naročilo ministrstvu za pravosodje. Seveda pa se postavlja vprašanje, ali bi se ta morebitni sklep sodišča sploh upošteval. Glede na dosedanja ravnanja ministra za pravosodje je ta pomislek upravičen,« pravi.

Aleš Zalar razmišlja še o nekaterih drugih možnostih. Prva je ovadba zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. »Vzporedno s postopkom pred upravnim sodiščem bi lahko vrhovno državno tožilstvo po uradni dolžnosti preučilo, ali ne gre pri odločitvi vlade, da samovoljno ne bo izvršila pravnomočne sodbe upravnega sodišča, za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic uradnih oseb, ki so to odločitev sprejele naklepno in jo tudi objavile.« Lahko bi premislili tudi o kaznivem dejanju nevestnega dela v službi. Na vrhovnem državnem tožilstvu za dodatne komentarje o vladni samovolji niso bili na voljo, vztrajajo samo pri izjavi, da vlada kot nosilka izvršilne veja oblasti s svojim zavračanjem sodbe krši ustavo in njena načela.

Obstaja še tretja možnost, ta je v rokah evropske komisije. »Evropska komisija bi lahko začela postopek zaradi kršitve zavezujočega pogodbenega prava EU, ki se lahko nadaljuje tudi pred sodiščem EU. V luči nedavne odločitve poljskega ustavnega sodišča o podrejenosti prava EU poljski ustavi je verjetnost, da bo komisija ukrepala zoper Slovenijo, izrazitejša, saj je vsesplošni razkroj pravnega reda EU lahko začetek konca obstoja EU,« še svari Zalar. Evropska komisija je doslej že večkrat, tudi v Poročilu o vladavini prava, »izpostavila zaskrbljenost« zaradi zamud pri imenovanju tožilcev, evropska glavna tožilka Laura Kövesi pa se je prejšnji petek javno vprašala, ali je zaradi zavlačevanja Slovenije proračun EU ustrezno zaščiten. Hkrati je »priporočila vsem relevantnim deležnikom, naj zaščitijo finančne interese EU v Sloveniji z vsemi razpoložljivimi sredstvi«.

Vrhovno državno tožilstvo bi lahko preučilo, ali ne gre pri odločitvi vlade, da ne bo izvršila pravnomočne sodbe sodišča, za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic uradnih oseb, ki so to odločitev sprejele naklepno.

Pravni postopek zaradi kršitev pogodbe lahko sproži evropska komisija, vprašanje pa je, ali se bo za to res odločila. Postopki pred sodiščem so dolgotrajni, verjetno pa je politični pritisk komisije za zdaj bolj učinkovito sredstvo. Slovenija, država, ki predseduje svetu EU, je edina članica, ki je k sistemu tožilskega nadzora pristopila, a še ni imenovala evropskih delegiranih tožilcev.

Pirnat je zaradi tovrstnih dejanj vlade šokiran. »Veste, res ne najdem pravih besed, vsi pravniki smo osupli,« pravi. »Vlada bi se rada prigrabila do pravice do izbire tožilcev, ki pa jih v tem primeru nima, na odločitve sodišča pa se očitno požvižga. Pojem pravne države pomeni, da se dokončne odločitve sodišč, pa naj ti bodo všeč ali ne, spoštujejo. To velja za ljudi in za institucije. Ne, to ni drugačen pogled na pravno državo, vlada s svojimi odločitvami pelje Slovenijo v brezpravje. Sam si nisem nikoli predstavljal, da se bodo v Sloveniji dogajale takšne reči. Pred 30 leti nismo ustanavljali demokratične države za to, da bomo imeli danes oblast, ki namenoma ignorira odločbe pravosodne veje oblasti.«

V začetku aprila so trije slovenski pravniki, Samo Bardutzky, Bojan Bugarič in Saša Zagorc, na nemškem pravniškem portalu Verfassungsblog objavili odmeven članek o tem, kako Janševa vlada načenja ustavnopravno ureditev Slovenije. Med drugim so zapisali, da oblast namenoma izkorišča pravne procedure ali pa celo krši lastno zakonodajo za strankarske koristi. Pri teh dejanjih se kršijo pravne norme in presegajo meje zakonitosti, cilj vlade pa je prevzeti ali pa vsaj oslabiti institucije nadzora. Njihove ugotovitve in težke besede so pol leta kasneje še bolj točne.

»Janševa vlada nas s takim pristopom vrača v obdobje zgodnjega srednjega veka. Leta 1215 je bila sprejeta Magna carta libertatum, s katero se je takratni angleški vladar prvič v zgodovini odpovedal funkciji sojenja in jo podelil sodnikom, ta pa je vzpostavila pravilo, da nihče, torej niti vladar, ni nad zakonom. Od takrat se je v Evropi razvijalo načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga je Janševa vlada najprej z neustavnimi odloki, zdaj pa še s svojo osupljivo odločitvijo, da ne bo izvršila sodne odločbe, povsem poteptala,« je o vsem tem dejal še Aleš Zalar.

V resnici pa v tej zgodbi ne gre le za užaljenega vladarja, ki zaradi osebnih razlogov ne mara izbranih tožilcev. V ozadju je veliko več. Zadaj so poskusi vzpostavitve političnega sistema, v katerem izvršilna veja oblasti, vlada, ponižuje in razgrajuje druge institucije, tiste, ki v demokratičnih družbah skrbijo za nadzor in medsebojno soodvisnost. Kaj moti samovoljne avtokrate, populiste, kakršen je danes Janez Janša? Motijo jih kritiki, mediji, opozicija, protestniki, motijo jih politično neodvisne institucije, motijo jih neodvisni sodniki in tožilci, moti jih računsko sodišče, moti jih ustavni sistem zavor in ravnovesij. Moti jih vse to, kar v demokraciji omejuje absolutno moč. Namerno nespoštovanje pravnomočnih sodnih odločb, zavestno kršenje ustave pri imenovanju tožilcev nista vladni eksces, pač pa način vladanja te oblasti. Janševa vlada izstopa iz pravnega sistema.