Preveč naključij

Ko je v ponedeljek voditelj oddaje 24ur zvečer Uroš Slak predstavil 14 let star posnetek pogovora enega najbližjih sodelavcev Janeza Janše, leta 2007 ministra za gospodarstvo, danes pa za okolje Andreja Vizjaka, ter predsednika uprave DZS Bojana Petana, je bilo osrednje vprašanje, ki se je postavilo v javnosti, naslednje: Je mogoče, da sta se Petan in Vizjak, ki politično veljata za velika nasprotnika, v resnici v ozadju dogovarjala in pogajala? Če sta se tako pogajala leta 2007 in 2008, ali tako ravnajo tudi danes? Nas s svojim javnim nasprotovanjem ves čas vlečejo za nos, dejansko pa skupaj delajo posle? Mar ni Petan takrat poskušal izvleči Terme Čatež iz rok države, kar mu je na koncu leta 2008 tudi uspelo? Mar ni takrat Janševa vlada nanj pritiskala zaradi časopisa Dnevnik, ki je bil takrat in je še danes v njegovi lasti?

Ko gre za denar, provizije, zaslužke, se v zadnjih letih vedno izkaže, da gromoglasni predstavniki SDS nimajo nobenih zadržkov za kakšen sumljiv dogovor, od katerega imajo koristi. Najbolj znan je seveda primer nakupa oklepnikov Patria, drug tak primer pa je prepustitev družbe Mercator Pivovarni Laško v zameno za dostop do časopisov Delo, Slovenske novice in Večer. Prav zato je objavljeni pogovor med Bojanom Petanom in Andrejem Vizjakom izjemno dragoceno razkritje. Gre namreč za še en primer korupcije, ki je ne policija ne mediji doslej niso mogli zlahka dokazati prav zato, ker je ves čas veljalo, da gre za velike nasprotnike, ki jih nikoli ni mogoče dobiti za isto mizo, kaj šele, da bi dosegli kakšen dogovor. Dogajanje v Termah Čatež, državni prevzem upravljanja družbe v letu 2007 in nato leta 2008 dejanski kapitalski prevzem Term Čatež s strani družbe DZS v lasti Bojana Petana, je ves čas veljalo za spopad med vlado Janeza Janše in Petanom, ki naj bi bil Janši in SDS trn v peti, zlasti zaradi lastništva v družbi Dnevnik, pa tudi zato, ker je bil dolga leta član LDS.

V dneh po objavi posnetka pa javnost ni dobila bistvenega odgovora o njem: namreč o čem se sploh pogovarjata Vizjak in Petan? Od česa naj bi moral plačati davke Petan? Zakaj Vizjak pravi, naj tega ne stori, da ga bo to samo veliko stalo? Kaj pomeni številka 30 oziroma 34 milijonov evrov? Mar govorita o davkih – da bi moral Petan plačati toliko davka? Kaj je torej sploh predmet pogovora?

Za razumevanje pogovora je bistvena prav številka, ki jo izreče Petan, namreč 34 milijonov evrov. Toliko je bil namreč takrat vreden delež države oziroma državne Kapitalske družbe v Termah Čatež. In tisto, o čemer se pogovarjata, je namreč nakup državnega deleža in s tem prevzem družbe Terme Čatež. Petan je na tem sestanku predstavil Vizjaku svoj načrt, da bo, ker v tistem trenutku že ima dobrih 23 odstotkov družbe (posredno pa še dobrih 10 odstotkov v povezanih družbah), v prihodnjih mesecih objavil prevzemno ponudbo za Terme Čatež.

Za razumevanje pogovora je bistvena prav številka, ki jo izreče Petan, namreč 34 milijonov evrov. Toliko je bil namreč takrat vreden delež države oziroma državne Kapitalske družbe v Termah Čatež.

A Terme Čatež so takrat hoteli kupiti tudi drugi investitorji, Vizjak pa je bil tisti, ki je kot zaupnik Janeza Janše in minister za gospodarstvo dejansko imel v rokah odločitev, katero prevzemno ponudbo bo država sprejela, saj je imela takrat država v svojih rokah 30-odstotni delež družbe. Zato Vizjak v pogovoru Petanu reče: »Ne boš imel garancije, če boš manj ponudil kot oni. Jaz ti ne morem dat garancije. Jaz ti pa lahko rečem, da bomo, kar se države tiče, bolj dobrohotno gledali na to kot pa na uno (drugo ponudbo, op. p.). Ker imamo za to razloge.«

Za Terme Čatež sta se torej ponujala dva kupca. Eden je bil Bojan Petan, drugi je bila skupina okoli Darija Južne, sicer že leta enega večjih lastnikov Petrola, sicer pa prijatelja Andreja Vizjaka.

A v trenutku, ko je leta 2007 potekal ta pogovor, je bil Petan stisnjen v kot, tako je veljalo v javnosti. Vojna med Janševo vlado in njim je namreč trajala že od leta 2005. Junija tega leta je nadzorni svet Term Čatež, ki ga je vodil Petan, zamenjal direktorja družbe Boruta Mokroviča. Takoj za tem so nadzorniki Petana razrešili z mesta predsednika nadzornega sveta, Gorana Brankoviča pa z mesta začasnega direktorja družbe. Prvi nadzornik je postal predstavnik državne kapitalske družbe (KAD) Mladen Stariha, novi direktor pa Mladen Kučiš, oba sta bila povezana z vlado. Petan je sicer ostal član nadzornega sveta, ni pa imel več nadzora nad družbo.

Po razkritju pogovora med Vizjakom in Petanom zdaj vemo, da ni šlo za noben spopad, ampak dogovarjanje, pogajanja. Seveda danes ni mogoče brez pričevanja udeležencev rekonstruirati, kako točno so potekali nadaljnji pogovori med vlado in Petanom, vendar pa to ne pomeni, da javnost nima dostopa do podatkov, kakšen je bil dokončni dogovor. In ta je bil dober za Petana.

Leta 2008 je namreč Petan prek družbe Delo Prodaja (samo ime jo druži z Delom, drugače gre za distribucijsko podjetje) poskušal v svoje roke prevzeti Terme Čatež, in sicer tako, da je s prevzemom odkupil delež države oziroma Kapitalske družbe. Država bi namreč prodala svojih dobrih 31 odstotkov v Termah Čatež Petanovi družbi Delo Prodaja za prav za to izdane obveznice Dela Prodaje. Petan za ta delež ne bi dal niti evra, ampak obveznice v vrednosti dobrih 30 milijonov. Te obveznice so imele dospetje 10 let, obrestna mera pa je bila izjemno nizka: euribor plus 0,6 odstotka. Z drugimi besedami: vlada bi s tem svojemu domnevnemu največjemu nasprotniku dala desetletni kredit z izjemno nizko obrestno mero in mu prepustila družbo v večinsko last. In to ponudbo je poslal Petan državni Kapitalski družbi. Vendar pa je hkrati storil nekaj drugega: vztrajal je, da bo umaknil lastne delnice družbe, da bi s tem povečal relativni delež prijateljskih lastnikov delnic (oziroma delnic, ki jih je sam nadzoroval). In prav to je tisto, kar ga Vizjak v posnetku prepričuje, da naj ne stori, naj vendar počaka, da mu bo država, očitno v skladu z njunim dogovorom, prodala delež Kapitalske družbe. A je Petan že v omenjenem pogovoru vztrajal, da bo posel izpeljal z umikom lastnih delnic, ki so bile takrat uradno v lasti podrejenih družb Marina Portorož in TPP. Terme Čatež so jih morale od njiju pridobiti. Zanje so zato nato same Terme Čatež iz kapitala in rezerv plačale 31,2 milijona evrov.

O teh milijonih evrov in plačilu davka na to transakcijo se pogovarjata Vizjak in Petan, na tej točki Petana Vizjak prepričuje, da mu tega ni treba storiti, ker da imajo očitno že sklenjen nek drugačen dogovor: »Jaz ti dam pa besedo. Kooperativnost dela skupščine, pa seveda nadzornega sveta. Moji bodo delali tako, kot se bomo zmenili na nadzornem svetu. Vsak nekaj dobi.« Petan in Vizjak sta torej v tem trenutku že dogovorjena, da bodo Terme Čatež prešle v last Petana – le Petanu se bolj mudi in hoče to izpeljati čim prej, z nakupom delnic ostalih velikih lastnikov in z umikom lastnih delnic. Da ta dogovor obstaja, je razvidno tudi iz naslednjega Vizjakovega stavka: »Jaz ti ponujam ... bi rekel, mogoče, neko vmesno obdobje, kjer bomo imeli vsi malo »facesavinga« in ne bomo »ratili«, ker je to brez veze. Ni nobenega ... ti boš tako ali tako enkrat imel ta Kadov delež in boš lahko takoj poklical nadzorni svet in naredil, kar boš hotel.«

Ne vemo, kako so potekali nadaljnji pogovori med vladno stranjo in Petanom. Vemo pa, da je leta 2008 Petanu čudežno uspelo prevzeti nazaj Terme Čatež, ne da bi se razmerja med deleži državne in njegove strani spremenila. Veljalo je, da mu je s poslovno spretnostjo uspelo zmagati – in to čeprav moč države v strukturi lastništva ni bila nič manjša. Kaj se je torej zgodilo? Je Petan »dobro voljo vlade« poplačal kako drugače?

Razloge za tako nenavadno ravnanje države oziroma Vizjaka so morda čisto po naključju odkrili leta 2013 finski kriminalisti, ki so preiskovali korupcijo v primeru Patria. In to vemo v Sloveniji že od leta 2014.

Petan in Vizjak sta torej v tem trenutku že dogovorjena, da bodo Terme Čatež prešle v last Petana – le Petanu se bolj mudi in hoče to izpeljati čim prej, z nakupom delnic ostalih velikih lastnikov in z umikom lastnih delnic.

Januarja tega leta so finski kriminalisti še zadnjič pred slovensko razsodbo v zadevi Patria prišli v Slovenijo. Med njimi je bil tudi glavni finski inšpektor, vodja preiskave o Patrii, Kaj Erik Björkqvist. S kolegi iz Slovenije, med drugim tudi s tožilcem Boštjanom Lamešičem, pomočnikom slovenskega glavnega tožilca v tej zadevi, Andreja Ferlinca, so se sestali nekaj deset metrov stran od notranjega ministrstva, na drugi strani Slovenske ceste, v baru Holidays Pub. Björkqvist je pred sestankom slovenskim kolegom izročil še zadnje podatke – dokumente –, shranjene na zgoščenki. Nato so šli v bar. A niso obsedeli v miru – tožilcu Lamešiču je namreč izpod mize, torej izpod nog omenjenih gospodov, nekdo ukradel aktovko. Z dvema mobilnima telefonoma, z iPadom in zapiski iz zadeve Patria.

Omenjeni incident gotovo ni izboljšal slike, ki so si jo Finci v preteklih letih že ustvarili o Sloveniji. Vendar se drama s tem še ni končala. Aprila 2014, kot so nam takrat sporočili iz ljubljanske policijske uprave, se je namreč aktovka z vso vsebino, z iPadom, obema telefonoma in tožilčevimi zapiski, čudežno vrnila. Neka gospa jo je našla za Bežigradom ob Dunajski cesti in jo dostavila policiji. Aktovka je prišla nazaj brez vsakršnih sledi, ki bi policiste privedle k storilcem. Kot da se je ne bi nihče dotaknil.

Kakšne informacije so torej Finci prinesli v Slovenijo? Na omenjeni zgoščenki so bile zabeležene poslovne transakcije javnosti neznanega podjetja Falcone s sedežem v Luksemburgu. Luksemburg je znan po finančni netransparentnosti in po varovanju bančnih podatkov, postopek pridobivanja teh podatkov pa je navadno zapleten in dolgotrajen. A Finci so se kljub temu prek mednarodnega zaprosila odločili za pridobitev teh podatkov, saj so sumili, da so bile prek podjetja Falcone izplačane podkupnine pri zadevi Patria. Finska Patria je namreč februarja 2007 nakazala prvih 30 odstotkov obljubljenih podkupnin v Avstrijo. Od tam pa je bil denar nakazan naprej, v nekatere druge države, od Liechtensteina do Tajske, kjer so se sledi izgubile. Informacij, kako naj bi denar prišel do končnega naročnika, ni bilo. Nato pa so odkrili sumljivo transakcijo prek Luksemburga, ki ni imela nobene resne poslovne podlage. DZS Bojana Petana je namreč aprila leta 2009 postala lastnica podjetja Rajka Janše, imenovanega Promart Design, specializiranega za preprodajo poslovnih daril, posel pa je bil sklenjen v Luksemburgu prek omenjenega podjetja Falcone. Finci so zato leta 2010 odšli v Luksemburg preiskovat razloge in ozadja tega nakupa. Ugotovili so, da je podjetje Falcone Rajku Janši, bratu tedanjega predsednika vlade Janeza Janše, plačalo kar 1,15 milijona evrov kupnine, pa čeprav je bilo po oceni finske policije vredno zgolj nekaj evrov.

Kdo je človek, ki je izvedel to nenavadno operacijo? Lastnik podjetja Falcone iz Luksemburga je bil član četverice JBTZ, ustanovitelj in prvi človek oglaševalske agencije Pristop ter bivši odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl. Za začetek – zakaj ni nakupa izvršil v Sloveniji, zakaj je nakup opravil v Luksemburgu? »Iz poslovnih razlogov,« nam je že leta 2014, ko smo v Mladini prvič pisali o tem, odgovoril Zavrl. In zakaj je za podjetje plačal toliko denarja? »Ni težko razumeti, če upoštevaš vse parametre: poslovne rezultate (od l. 2007 dalje), sinergije (znotraj povezanih podjetij), vertikalno integracijo (s storitvami marketinga), exit (prodajno ceno) in druge elemente, ki tvorijo nakupno odločitev,« nam je Zavrl dejal leta 2013, ko smo mu o tem poslu začeli postavljati novinarska vprašanja. Junija 2014 nam je nato na naše ponovno vprašanje poslal novo »uradno razlago«. Gre tako: »Odločitev o nakupu in kasnejši prodaji Promarta je temeljila na ekonomskih razlogih. Družba Falcone je podjetje kupila in ga kasneje prodala. Za nakup je, kolikor vem, uporabila različne vire v okviru svojega poslovanja. Kako je nakup potekal, sem pojasnil policiji v Luxembourgu, kjer sem bil zaslišan v okviru preiskave v aferi Patria.«

Toda finskih kriminalistov, ki so ga leta 2010 zaslišali, Zavrl ni prepričal. Res je Zavrl poleti 2010 ta posel pojasnil Björkqvistu, a slednji je nato vseeno obvestil Slovenijo, kot je zapisal v svojem zaključnem poročilu v zadevi Patria, ker je naletel na »nepravilnosti«, s katerimi je hotel seznaniti slovenske oblasti »zaradi možnih ukrepov«. To je storil, ker so v Luksemburgu od zaslišanih »dobili različne razlage, zakaj je bilo podjetje kupljeno, in pri tem preprosto nismo mogli razumeti pomena tega posla«. Björkqvist namreč ni zaslišal le Zavrla, ampak tudi direktorja njegovega podjetja in še nekatere druge vpletene, katerih zgodbe se niso ujemale. Primer so Finci nato zaključili in ga tudi ločili od glavne preiskave v zadevi Patria, ker sami niso mogli preiskovati poti denarja v Sloveniji. A za temi nakazili denarja Rajku Janši ni nobenega razumljivega poslovnega razloga, so menili finski kriminalisti.

Po uradni razlagi naj bi Zavrl podjetje Rajka Janše kupil in ga nato aprila 2009 prodal naprej DZS, ki jo je vodil Bojan Petan. Na DZS so nam leta 2014 pojasnili, da so kupili 90 odstotkov družbe Promart Design, ker je DZS »zelo velik prodajalec promocijskega in darilnega programa za podjetja, družba Promart Design, d. d., pa je specialist za prodajo tovrstnega promocijskega in darilnega programa, zato je bil za DZS, d. d., nakup deleža v tem podjetju poslovna priložnost, kako povečati prodajo na tem segmentu«.

Vendar ta pojasnila ne držijo. Iz predkazenskega postopka je namreč izhajalo, da je Zavrl to podjetje kupil z denarjem, ki je na različne načine prišel od DZS. In za povrh vsega podjetje dejansko tudi ni bilo prodano ali kupljeno. Podjetje Promart Design je namreč storitveno podjetje za posredovanje pri prodaji poslovnih daril. Nima strojev in nima zaposlenega kadra s specialističnim znanjem. Njegova edina vrednost je nabor kupcev – strank. Teh pa Rajko Janša ni pustil v podjetju, temveč jih je skupaj z dejavnostjo prenesel na novo podjetje Atacama. Promart je bil torej zgolj lupina.

DZS Bojana Petana je namreč aprila leta 2009 postala lastnica podjetja Rajka Janše, imenovanega Promart Design. Vredno ni bilo nič, a Petan je zanj plačal 1,15 milijona evrov.

A zadeva se tu ni končala. Oktobra 2013 je namreč Petan oziroma DZS, spet v trenutku, ko je vlado vodil Janez Janša in spet s pomočjo Zavrla, od Rajka Janše kupila tudi to drugo podjetje Atacama, za novih 1,2 milijona evrov. Skupaj je Rajko Janša, sicer nepomemben poslovnež, dobil od DZS kar dobrih 2,3 milijona evrov.

Že pred leti smo v članku, v katerem smo razkrili ta dva nenavadna nakupa podjetij brata predsednika vlade Janeza Janše, zapisali: »Zakaj naj bi DZS in Petan pomagala družini Janša, ko pa Janša navadno Petana, bivšega lokalnega funkcionarja LDS, tako rad označuje za tajkuna, ki naj bi domnevno do svojega premoženja prišel po klientelistični poti? Eden izmed možnih odgovorov je tale: V DZS so si v času izplačila kupnine Rajku Janši prizadevali za nadzor nad najpomembnejšim podjetjem v skupini, nad Termami Čatež. Te načrte jim je sprva prekrižala prva vlada Janeza Janše prek svojih paradržavnih podjetij. Časopisi iz tistega časa so polni člankov o ’vojni’ med Petanom in vlado Janeza Janše oziroma tedanjim gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom, ki naj bi deloval prek svojega kolega Darija Južne. Ta ’vojna’ se je zaostrila z avgustom 2005, ko je Petan izgubil mesto predsednika nadzornega sveta v Termah Čatež. Končala pa se je po izredni skupščini Term januarja 2008, ko so časopisi že pisali o Petanovi ’zmagi’ v vojni za Terme Čatež.«

Pogovor med Petanom in Vizjakom ni pogovor dveh mogočnikov o neplačevanju davkov. Je vse tisto, kar smo se bali, da se dejansko dogaja v Sloveniji. Izraz za to je en sam: korupcija.

POVEZANI ČLANKI:

• Transkript pogovora med Andrejem Vizjakom in Bojanom Petanom