Kako se rešiti Janše?

Se bomo rešili Janše in njegove vlade? Da bi nam uspelo, bi nam moralo biti jasneje, kot nam je, kaj je glavni problem z njim in vlado ter kaj je poglavitna grožnja, ki jo ta oblast pomeni. Poleg tega ne bomo nikamor prišli, če bomo upali na to, da bodo naše probleme rešili drugi.

Slovenija tone v brezpravje. Ni tako dolgo, ko je policija na ukaz vladajoče politike zaplinila glavno mesto in so se nam mnogim solzile oči. Komaj so se solze posušile, pa so se oči, namesto da bi se uperile v zastrupljevalce ljudstva, obrnile k Bruslju. Tisti, ki zmotno verjamejo, da je Janša genialen strateg, bi lahko v tem videli njegov genij na delu, kako spretno obrača pozornost od pravih k lažnim ali vsaj manj resnim vprašanjem. Bojim se, da je verjetnejša razlaga politična imbecilitas opozicije: njena šibkost, nemoč, tudi neumnost.

Zgodba je dobro znana. V Slovenijo je prišla na uradni obisk delegacija evropskega parlamenta, da bi preverjala stanje na področjih »svobode medijev« in »pravne države«. Janša, ki je evropske parlamentarce povabil v Slovenijo, ob obisku ni zbral poguma, da bi se z njimi srečal iz oči v oči. Ko bi jih bil potem vsaj suvereno ignoriral! Pa se je izgovarjal in si izmislil najbolj neprepričljiv izgovor, češ da ni imel časa. Vzel si ga je pa za to, da je, kot kak pobalin skrit za plotom, izstrelil nanje nekaj tvitov. Eden je govoril o »Sorosevih lutkah v evropskem parlamentu«. Kmalu mu je zmanjkalo tudi poguma, da bi stal za to izjavo, in jo je skril. Tu ni kakšne velike strategije, prej se oglašata strah in panika. To je trenutek, ko bi morala opozicija podeseteriti svoja prizadevanja, zagnati bi se morala kot lovski psi, ko zavohajo kri, pa gre namesto tega repkljat evrokratom.

Te Janševe poteze niti niso politični dogodek. Izražajo odsotnost politične drže in državništva ter pomanjkanje bontona. Ampak ta neotesanost in žaljivost nista nič hujši od tistih, ki si ju Janša in njegovi ministri privoščijo do lastnega ljudstva. Toda zdaj je prizadeta bruseljska gosposka in imamo škandal. Dokler se pljuva po ljudstvu, so vsaj v Bruslju tiho. Naslov novega škandala je postal »antisemitizem«. In zdaj poslušamo patetične izjave iz Bruslja in odmeve pri nas, kako da je Janša antisemit in da v EU ni prostora za antisemitizem. To so nesmisli.

V izrednih razmerah je suspendirano normalno delovanje zakonov. Pri nas imamo izredne razmere, ker vlada ne spoštuje zakonov in ruši ustavni red. S tem bo nadaljevala, dokler bo lahko.

Antisemiti so v prvi vrsti tisti, ki v onem Janševem tvitu vidijo antisemitizem. Ti ljudje refleksno vidijo v Sorosu juda. To je njihov spontani antisemitizem, ki ga krotijo s politično korektnostjo. Problem ni v tem, da je Soros jud. Problem je v tem, da je milijarder, ki z denarjem mimo demokratičnih mehanizmov, nelegitimno, kroji politiko po svetu in jo korumpira. To ni nobena skrivnost. O tem, da del njegovega nezasluženega dohodka (če uporabim klasični političnoekonomski pojem) najde pot tudi v evropsko politiko, od »grassroots« ravni visoko proti vrhu, so na voljo javni in uradni podatki. To ni »skrajnodesničarska teorija zarote« (četudi lahko ta dejstva desničarji in antisemiti uporabljajo v svoje namene). Hvalevredno je, da v EU, kot pravijo, ni prostora za antisemitizem. Še bolj hvalevredno bi bilo, če zasebno bogastvo in interesi ne bi imeli tolikšnega vpliva na njeno politiko.

Nesmiselno je, da te bruseljske obtožbe in izjave na slepo ponavljamo pri nas. Na Zahodu je obtožba antisemitizma eno od najučinkovitejših sredstev za likvidiranje političnih nasprotnikov vladajočega liberalizma. Spomnimo se, kako so to obtožbo zlorabili proti Corbynu. Ali je Janša antisemit, ne vem. Tisti tvit ni dokaz za to. Bolj me skrbi intenzivno prijateljevanje njegove vlade z izraelskim apartheidom. Sadove tega prijateljevanja morda že občutijo protestniki na naših ulicah. Če že ne, pa jih še bodo. Eden od velikih izraelskih izvoznih artiklov so metode in sredstva za obvladovanje množic, ki jih razvijajo na zatiranih Palestincih.

Nesmiselno je, da si zastavljamo kot ključno vprašanje, kaj si misli o nas »EU«. Zakaj nam je toliko do tega, da bi bili všečni neki idealizirani Evropi, da bi ustrezali lastni predstavi o imaginarni evropskosti, pa da bi si zaslužili, da bi nas kdo iz Bruslja pohvalil? Realistično gledano je tam kaj malo takega, po čemer bi se veljalo zgledovati. Kaj imajo takega ti »Evropejci« danes, kar bi jim lahko zavidali? Če ljudem, ki so tudi tam na ulicah, ne bo uspelo obrniti stvari na bolje, je to družba brez prihodnosti. Ne vem, ali se ti naši občutki manjvrednosti vlečejo iz podložniškega dela naše zgodovine, ki ga povzdiguje trenutna politična elita, ali so novodobni. Objektivno gledano zanje v razmerju do »Evrope« ni razlogov. Zakaj ne moremo urediti in poravnati stvari med sabo, tudi obračunati med sabo, in si povedati, kar komu gre, ne da bi vlekli v naše spore EU in njene »vrednote«? Trenutna vlada je grozna v razmerju do Slovenije, ne do »Bruslja« ali »Evrope«.

Najbolj nesmiselno pri vsem tem je, da se zaradi žalitve evropskih veličanstev in domnevnega Janševega antisemitizma obračamo stran od ključnih problemov. Ključni problem je, da Janševa vlada ruši ustavno ureditev. Najnovejši in najbolj kričeč, ne pa edini primer za to je zloraba policije v politične namene proti protestnikom (in naključnim mimoidočim) 5. oktobra letos v Ljubljani. Mladina je te nezakonitosti dobro dokumentirala v prejšnji številki. Vladavina z uporabo policije je policijska diktatura. Republika Slovenija po ustavnih določilih ni policijska diktatura.

Vsi opozicijski voditelji so hiteli obsojati Janšo zaradi tistega tvita o »Sorosevih lutkah«. Samo želimo si lahko, da bi bili podobno zagnani in odločni pri obsojanju rušenja ustavne ureditve z zlorabo policije. Namesto tega dobimo omlednost Tanje Fajon. Ob predstavitvi osnutka volilnega programa SD se je dotaknila tudi črnega torka in izjavila: »Ne vodni top in solzivec ne cinizem in žalitve ne morejo več odplakniti volje in želje ljudi po spremembi.« Pričakovali bi politično jasno ter pravno podprto oceno tistih dogodkov, dobimo pa nekakšno gimnazijsko pesnjenje. In to je volilni program!? Si je mogoče zamisliti, da bi se stranka v volilnem programu zavezala, da se bo v danih razmerah odločno in z vsemi močmi bojevala za ohranitev ustavne ureditve ter tako zavezo konkretizirala in operacionalizirala? Njena voditeljica raje govori o tem, kako se počuti, pa o željah, pa o tem, kakšen »občutek« bi bilo treba »dati« ljudem, da bi jih volili. Bog se nas usmili!

Res je, Levica pripravlja interpelacijo notranjega ministra. To je dobro in gotovo bolje kot nič. Sam mislim, da bi bilo treba interpelacijo vložiti zoper ministra za zdravje zaradi odgovornosti za uvedbo takšnih določil za izpolnitev pogoja PCT, ki so ogrožala javno zdravje in pripeljala do smrti mlade ženske. Glede notranjega ministra pa bi bilo treba po mojem mnenju razmisliti o postopkih za ugotavljanje kazenske odgovornosti in o kazenskem pregonu. Če rušenje ustavne ureditve ni zadeva za kazenski pregon, kaj potem je?

Voditeljica evropske parlamentarne delegacije je izjavila, da v Sloveniji »javne institucije dobro delujejo«. To je izjavila po črnem torku. Zloraba policije proti ljudstvu za evroparlamentarko ni problem, tako kot ni bila za vrhovne evrokrate, ki so si delili komplimente, medtem ko je policija uporabljala bojne strupe. Kako naj to izjavo jemljemo resno? Tako govorijo politiki, ki nimajo ničesar povedati.

Če bi javne institucije pri nas dobro delovale, medijske ustanove ne bi bile pod političnimi pritiski, uredniška avtonomija medijev ne bi bila ogrožena in obisk evropskih parlamentarnih komisarjev bi nam bil prihranjen. Če bi javne institucije pri nas dobro delovale, bi bili sklepi sodišč spoštovani. Če bi javne institucije pri nas dobro delovale, ne bi prišli v položaj, v katerem vlada ruši ustavno ureditev in ni nikogar, ki bi njeno destruktivno delovanje ustavil. Če bi javne institucije pri nas dobro delovale, ne bi padli v policijsko diktaturo. Če bi javne institucije pri nas dobro delovale, ljudstvu ne bi bilo treba na ulici braniti svojih temeljnih pravic in svoboščin ter življenjskih interesov in zahtevati predčasnih volitev. V našem političnem sistemu – in tu mislim na vse njegove veje – je nekaj hudo narobe.

Dejansko živimo v izrednih razmerah. V izrednih razmerah je suspendirano normalno delovanje zakonov. Pri nas imamo izredne razmere, ker vlada ne spoštuje zakonov in ruši ustavni red. S tem bo nadaljevala, dokler bo lahko. Vojno proti ljudstvu bo še stopnjevala. Sama prestrašena bo še naprej širila strah in nas strahovala ter izrabljala zdravstveno krizo za zatiranje svobode. Ima ustavni sistem kakšne obrambne mehanizme, ki jih je še mogoče aktivirati? Kdo jih bo aktiviral? Kaj bo naredila opozicija, dokler še lahko kaj naredi? Ali pa se ljudstvo lahko zanese samo še samo nase?