Terroir

Bistro Marco
Zgornja Kungota 10c
Tel.: 070 620 459
Marco je ob ponedeljkih zaprt, od torka do sobote obratuje od 10. dopoldanske do 22. večerne ure, ob nedeljah pa zaključi dve uri prej.

Ambient:
veliko je prostora že ob zunanjih mizah, v notranjosti pa tudi; sodobno & komfortno

Napitki:
natakar nam ni znal ponuditi kaj drugega kot preprosta hišna ustekleničena beli in rdeči cuvee; iz pivske pipe teče Bevogov tak, namešajo pa tudi kakšen gin & tonic

Vegetacija:
pri picah in solatah ne bo težav, sicer pa je tu na mizi predvsem meso in ribovje Dostopnost: parkirna mesta so, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pice – testo & peka
pečena rebrca sladice (razen opreme)

Ne tako fino:
generična ponudba (+ rukola)
gratinirani polži

Margerita je stala 7,5, gratinirani polži 9, tatarski biftek 16, burger marco 8,5, rebrca 13, stejk z opremo 26, sladice pa od 4,6 do 5,9 evra. Pozor: za aperitiv pojdite na bankomat, Marco je cash only!

»Nobl izgleda, a ste zihr, da je to bistro?« je bil v zgodnjem jesenskem večeru nad arhitekturo in opremo zgornjekungoškega bistroja Marco navdušen inšpektorski debitant v prestolnici sodobne štajerske kulinarike. In prav je imel: Marco zagotovo navdušuje z opremo, prostornostjo in osvetljenostjo, apetite in pričakovanja pa še povečuje to, da gre za drugi pogon Gregorja Vračka, ki le kakšnih sto metrov stran s Hišo Denk nosi edino mišelinko na vzhodnem koncu podalpja.

Začnimo s tem, kar Marco ima, in to so huge porcije. Res – odmerjene so s taveliko šeflo, ki jo drži tanajvečja roka; ena jed + sladica sta dovolj za prestavljanje pasu na naslednjo luknjo. Nadaljujmo pa s tem, česa vse Marco nima, pa bi bilo mogoče dobro, da bi imel: jedilni list, vinsko-pivsko karto in čitalnik za plačilne kartice. Prvi dve reči bi potreboval, ker smo mi o ponudbi vedeli skorajda več od (menda da čisto frišnega, kar je še eden od dokazov aktualne krize z zanesljivim gostinskim kadrom) natakarja, tretjo pa, ker celo iksarji in bumerji nismo več navajeni v žepih nositi stotakov, kadar želimo častiti večerjo in par rund.

Če razmišljamo še malo širše, pa bi bilo fino, če bi v Marcu začutili nekaj več Vračka: modela imamo namreč silno radi in v čislih, ker je poleg tehnične kuharske superiornosti eden najbolj neukročenih umov slovenske gastronomije, a tega v generični ponudbi pic, lignjev, burgerjev, stejkov in solat ni zaznati. No – ni čisto res: testu za pice (in njih izvedbi z zapečenim, lepo dvignjenim in mehkim robom) in tudi maslenim briošem se pozna mojstrska komanda, zaznati jo je tudi v čisto spodobnem hamburgerju, še bolj pa v perfektno opečenem, od pljučnega fileja odrezanem stejku in krasnem kupčku pečene paprike ter ravno prav karakterni poprovi omaki, ki sta mu bili priloženi.

Fajn se nam je tudi zdelo, da je bila lojtrca rebrc tako zmehčana, da so kosti popadale ven že ob malo ostrejšem pogledu, ampak potem je tu še kar dolg spisek ampakov: ampak zakaj je treba ob/pod/na vse jedi šopniti kup(ček) rukole; ampak kdo pravi, da je treba uboge polže gratinirati s centimetrom sira; ampak zakaj je na dili s tatarcem še zmešnjava kislih kumaric, sveže paprike, surove čebule, razkoščičenih oliv in prerezanih paradajzov? In počemu se ob vseh sladicah pojavljajo isti sladoled, crumble, kreme in okrasje, če bi pa svilnat čokoladni mousse, domačna hruškova in krasna osvežilna limonina pita z osmojeno meringo čisto lepo (oz. še lepše) stali sami zase?

Odgovor na vsa ta vprašanja gre bržkone iskati v terroirju, kjer Marco obratuje, in namenu, s katerim je bil postavljen: zdi se, da je bolj kot gostom Hiše Denk za drugi obrok namenjen lokalcem s te in one strani meje za nepretenciozno druženje, nazdravljanje, proslavljanje in dobroimetje. S čimer v resnici ni prav nič narobe, mar ne?