Zdravniki dvoživke

Zdravniki zasebniki, sicer redno zaposleni v državnih bolnišnicah in zdravstvenih domovih, so ena večjih anomalij slovenskega zdravstva. Številni med njimi, četudi imajo zagotovljene vse prednosti varne in dobro plačane javne službe, namenjajo veliko energije in časa pridobivanju dodatnega zaslužka z delom v zasebnih ambulantah in klinikah, ki delujejo na podlagi koncesij in jih plačuje javna zdravstvena blagajna. Tako se je v Sloveniji že vzpostavil vzporedni zdravstveni sistem z bistveno manj nadzora in tudi družbene odgovornosti, v katerega odtekata kader in denar, ki bi še kako prav prišla javnim bolnišnicam in zdravstvenim domovom.

Ta vzporedni sistem je impresiven. Po podatkih ZZZS je javna zdravstvena blagajna lani financirala že 1466 zasebnih zdravstvenih izvajalcev. Med njimi najdemo posamezne zdravnike samostojne podjetnike, pa tudi velike in bogate klinike – na primer celjski Nefrodial, ki je lani ustvaril več kot 15 milijonov evrov prihodkov in imel pol milijona čistega dobička. Ali pa medicinski center Medicor (15 milijonov prihodkov, skoraj 600 tisoč evrov čistega dobička leta 2020) in Kirurški sanatorij Rožna dolina (1,2 milijona dobička leta 2020), Diagnostični center Bled (430 tisoč evrov dobička), Kirurgija Bitenc (600 tisoč evrov dobička leta 2020) in Iatros (670 tisoč evrov dobička leta 2020). To so le največji.

Ta podjetja so prek koncesij priključena na financiranje iz javne zdravstvene blagajne, pomemben del njihovega kadra pa sestavljajo zdravniki »dvoživke«, ki zanje delajo honorarno, sicer pa so polno zaposleni v javnih zavodih. Številni med temi se – drugače od zasebnih izvajalcev – spoprijemajo s pomanjkanjem kadra in denarja. Kot nakazujejo ugotovitve iz nedavnega poročila računskega sodišča, pa posledic delovanja vzporednega zasebnega zdravstva in zdravnikov dvoživk ne občutijo le njihovi delodajalci, temveč tudi – in to je bistveno – pacienti.

7800 €
mesečne plače in dodatkov so v povprečju leta 2019 prejemali najbolje plačani specialisti, zaposleni v javnih bolnišnicah

165.748 €
prihodkov sta samo lani imeli podjetji specialista Matjaža Voršiča, zaposlenega v UkC Maribor

364
zdravnikov in zdravnic UkC Ljubljana ima soglasje za delo zunaj matične bolnišnice

388 mio €
je ZZZS lani izplačal koncesionarjem za zdravstvene storitve

264.732 €
je povprečni koncesionar prejel iz javne blagajne

Čakalne dobe za pregled in obravnavo pri specialistih v javnih zavodih se podaljšujejo, čeprav vlade že leta namenjajo skrajševanju teh dob ogromno denarja, zato so bolniki pogosto pripravljeni poiskati pomoč v omenjenih zasebnih ambulantah – in tam jih nemalokrat z odprtimi rokami sprejmejo prav tisti specialisti, na katere so zaman čakali v javni bolnišnici. Tako zdravniki, sedeči na dveh stolih, že dolga leta ustvarjajo lepe dodatne prihodke, izrabljajoč stiske, ki jih deloma povzročajo tudi sami, hkrati pa s sodelovanjem v tej dvotirnosti izčrpavajo javno zdravstvo. Toda če je soditi po napovedih iz druge največje bolnišnice v državi, se vsaj nekaterim izmed njih obeta konec zlatih časov.

V enem letu do novega stanovanja

Takoj moramo poudariti, da vsi specialisti, ki delajo zunaj matičnih zavodov, še zdaleč niso enaki. Kar nekaj je takšnih, ki dodatno delo opravljajo po drugih bolnišnicah, kjer pomagajo krpati kadrovske luknje – in to je gotovo pohvalno. Tudi teh ni tako malo in sistem bi se marsikje brez njih sesul sam vase. Ko govorimo o »dvoživkah«, torej mislimo na zdravnike iz javnih zavodov, ki imajo poleg tega odprte še popoldanske prakse ali pa delajo za katero od številnih bogatih zasebnih zdravstvenih podjetij.

Za boljšo predstavo o načinu poslovanja zdravnikov dvoživk in posledicah tega za pacientke in paciente postrezimo z dvema konkretnima primeroma. Prvi je zgodba starejše gospe iz okolice Maribora, ki že več kot dve leti čaka na operacijo hrbtenice. Ko je slišala, da je država spet namenila znatna dodatna sredstva za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu – samo lani je ministrstvo za zdravje z dvema razpisoma izvajalcem razdelilo dodatnih 14 milijonov evrov, letos še dodatnih 20 milijonov – in da naj bi se zato v mariborskem kliničnem centru sprostila čakalna doba za njen poseg, se je skušala v bolnišnici dogovoriti za operacijo. »Pa so mi kljub temu dejali, da bi lahko na vrsto prišla šele enkrat marca – jaz pa na poseg čakam že od leta 2019 in bolečine so vse hujše. Sicer naj bi v mariborski bolnišnici takšne posege izvajali enkrat na teden, kar bi po moji logiki moralo zadostovati, da bi hitro prišla na vrsto. A so mi rekli, da se termini vedno znova prestavljajo zaradi drugih nepričakovanih in nujnih primerov, na primer nesreč.«

V Sloveniji že lahko govorimo o dveh vzporednih zdravstvenih sistemih, enem za revne in drugem za premožne.

Gospa se je zato odločila, da bo pomoč poiskala pri zasebnikih. Poklicala je v Zdravstveni zavod Zdravje, ki je v lasti enega najbogatejših zdravnikov podjetnikov Marka Bitenca; tam so ji pojasnili, da bi v zavodu lahko nemudoma opravili preliminarne preiskave, že štirinajst dni zatem pa bi jo operirali v Bitenčevi kirurški kliniki na Golniku, ki seveda ima koncesijo. Pri tem je bistven podatek, da za to kliniko honorarno dela tudi kirurg Matjaž Voršič – ta je sicer zaposlen v UKC Maribor in je bil tam prvotno predviden za operaterja naše sogovornice. »Drugače povedano: če bi šla po redni poti in čakala, da zdravnik opravi delo, za katero je zaposlen, bi morala na operacijo skupaj čakati skoraj dve leti in pol. Če bi šla k Voršiču prek zasebnika, bi bila bolečin rešena v manj kot mesecu dni.« Če se danes naročite na operacijo zatrditve hrbtenice, boste po uradnih podatkih v mariborski bolnišnici nanjo čakali do konca aprila 2022. V Kirurgiji Bitenc boste na vrsti v enem tednu.

Prav Voršič je zadnje leto postal svojevrsten simbol zdravnikov dvoživk. Pozornost javnosti je pritegnil, ko je med lanskim zimskim valom epidemije v Slovenijo zanesel južnoafriški sev koronavirusa, s katerim se je okužil med delom na zasebnih klinikah v Namibiji – za katero ni imel dovoljenja delodajalca, torej UKC Maribor. Zato pa mu je ta že pred časom izdal soglasje za pogodbeno delo pri kar petih različnih plačnikih v Sloveniji, kakopak tudi pri Kirurgiji Bitenc. Dodatni zaslužki, ki jih vsako leto nakopiči s tem, so res visoki; samo lani, ko je bila vsa Slovenija zaprta in so morale bolnišnice zaradi epidemije na veliko odpovedovati posege, je Voršič prek svojega podjetja Spondylus in kot samostojni podjetnik skupaj ustvaril 166 tisoč evrov dodatnih prihodkov, poleg redne plače. To je v Mariboru že dovolj za spodobno stanovanje. Nič slabše ni šlo podjetnemu kirurgu v preteklosti, v zadnjih šestih letih njegovi podjetji nista nikoli ustvarili manj kot 132 tisoč evrov prihodkov na leto, največ, 230 tisoč evrov, sta jih imeli leta 2017.

»Nihče ne ve, koliko v resnici delajo«

Drugi primer, ki ponazarja delovanje dvoživk, je pripoved ženske iz Maribora, ki je nedavno rodila prvega otroka. Njena izbrana ginekologinja je zdravnica Branka Žegura Andrić, zaposlena v mariborskem kliničnem centru, kjer ima tudi ambulanto. Toda omenjena pacientka je med nosečnostjo zaman iskala njeno pomoč: »Ves ta čas je sploh nisem videla, četudi sem imela preglede skoraj vsak mesec. Vedno me je sprejela neka druga zdravnica; na vprašanje, kje je moja izbrana ginekologinja, so mi vedno znova odgovorili le, da je odsotna. Sčasoma sem nehala spraševati.« Tudi po porodu se položaj ni bistveno spremenil, kadarkoli gre na pregled – nanj mora praviloma čakati po več mesecev – Branke Žegura Andrić ni v ambulanti v UKC Maribor.

Zagotovo bi naša sogovornica imela več sreče, če bi zdravnico iskala na naslovu zasebnega Medicinskega centra Fontana, s katerim sodeluje uslužbenka mariborske bolnišnice Branka Žegura Andrić, domnevno v prostem času. Z minimalnimi čakalnimi dobami izvaja široko paleto pregledov in preiskav; za posamezno storitev je po ceniku treba odšteti od 15 evrov (toliko stane test za potrditev nosečnosti) do 150 evrov (vstavitev materničnega vložka IUD). Natančno kolikšen delež teh zneskov gre omenjeni ginekologinji, je seveda poslovna skrivnost. Prav tako ni znano, koliko dodatnega zaslužka zdravnici prinese takšno delo; poleg redne zaposlitve v UKC ima odprt popoldanski s. p., ki pa glede na dostopne podatke iz javnih registrov ne poroča o svojih bilancah. Enako velja za njena kolega, nevrologa Vlada Savanovića in ortopeda Matjaža Merca, rekorderja iz mariborske bolnišnice, ki si delita prvo mesto po številu izdanih dovoljenj za delo pri drugih delodajalcih. Savanoviću in Mercu je vodstvo UKC Maribor doslej ob redni zaposlitvi odobrilo po šest dodatnih angažmajev. Tudi za njun popoldanski s. p. boste v pristojnih registrih zaman iskali podatke o prilivih.

V UKC Ljubljana ima dovoljenje za dodatno delo 364 zdravnikov, v UKC Maribor pa 136. Rekorderji poleg redne službe opravljajo še pogodbeno delo za pet ali šest drugih delodajalcev.

Pri tem seveda vsi zdravniki dvoživke od bolnišnic, v katerih so zaposleni, prejemajo redno plačo, pa tudi ustrezne dodatke. Višina teh izplačil je, ker gre za osebne podatke, javnosti nedostopna, zagotovo pa so ti zneski bistveno višji od prihodkov večine bralcev in bralk Mladine. Začetna plača zdravnika specialista znaša dobrih 1300 evrov neto – toda Matjaž Voršič seveda ni začetnik, temveč ugleden in iskan zdravnik, eno prvih imen mariborske kirurgije. Zdravniki so že sicer med največjimi zaslužkarji v javnem sektorju; že pred dvema letoma je bila po poročanju Dela tretjina zdravnikov v najvišjem plačnem razredu, med tisoč najbolje plačanimi javnimi uslužbenci pa je bilo 427 zdravnikov specialistov, ki so v povprečju na mesec od javnih zavodov prejemali po 7800 evrov plače. Dejansko so plače zdravnikov že davno prebile plafon javnega sektorja, to pa je tudi razlog, da njihov sindikat Fides redno zahteva izločitev zdravnikov iz enotnega plačnega sistema.

Da je mera polna, ima precej zdravnikov poleg pogodb o zaposlitvi pri istih bolnišnicah sklenjene še podjemne pogodbe za dodatno opravljeno delo; kot je v omenjeni reviziji opozorilo računsko sodišče, so se ti izdatki v zadnjih letih »izrazito povečevali, v letu 2013 so znašali 14.915.346 evrov, v letu 2018 pa že 22.690.321 evrov«. Povečini gre za plačila za dodatno delo pri programih skrajševanja čakalnih dob. Te pa se, kot kažeta opisana primera, nemara deloma podaljšujejo tudi zato, ker vsaj nekateri zdravniki ne opravljajo dela, za katero so plačani po osnovnih pogodbah o zaposlitvi. Hkrati pa za dodaten denar skrajšujejo čakalne dobe, ki jih tako ustvarjajo.

Klic zasebništva

Podjetni zdravniki imajo torej na voljo več virov prihodkov: redno službo, dodatke za dežurstva, v epidemiji še covidne dodatke pa podjemne pogodbe za dodatno delo v matični bolnišnici in končno prihodke, ki jih zaslužijo z delom za zasebne izvajalce. Ali je mogoče zbrano opravljati vse te izredno odgovorne, nemalokrat življenjsko pomembne naloge? In še, ali lahko verjamemo, da vse to delo ne vpliva na obravnavo bolnikov in čakalne dobe v bolnišnicah? V resnici namreč nihče ne ve natančno, koliko dvoživke zaradi dela za zasebnike zanemarjajo obveznosti v javnih zavodih. Ali kot je zapisalo računsko sodišče: »Noben deležnik namreč ne ugotavlja, koliko efektivnih ur zdravniškega dela na mesec opravi posamezni zdravnik v okviru različnih oblik izvajanja zdravniške službe in pri različnih izvajalcih v mreži javne zdravstvene službe (kot na primer na podlagi pogodbe o zaposlitvi, podjemnih oziroma drugih pogodb civilnega prava ali na podlagi izstavljenih računov za opravljeno zdravstveno storitev).«

A opisana primera ginekologinje Žegura Andrićeve in kirurga Voršiča vsekakor nakazujeta, da se zaradi podjetniške dejavnosti podaljšujejo čakalne dobe za njune storitve. Krog je sklenjen, več honorarnega dela specialistov pri zasebnikih pomeni manj dela v javni ambulanti in s tem daljše čakalne dobe ter spet več poslovnih priložnosti za podjetne dvoživke in njihove mecene.

In ker je javno zdravstvo vse bolj obremenjeno, nakopičeni zaostanki pa vse večji, se sočasno krepi zasebništvo – kot je opozorilo računsko sodišče, je število zdravnikov v mreži zasebne zdravstvene službe (zdravniki brez koncesije) leta 2019 v primerjavi z letom 2008 zraslo kar za 114 odstotkov, število zdravnikov v zasebnem sektorju s koncesijo pa je v tem obdobju zraslo za 10 odstotkov. To je logično, marsikateri zdravnik računa, da bo s postranskimi dejavnostmi poleg redne službe zaslužil dovolj, da gre na svoje in postane zasebnik, ki lahko po mili volji razporeja delovni čas in ustvarjeni dobiček ter si izbira paciente. »Ocenjujemo, da je koncesija za nekatere zdravnike specialiste privlačnejša oblika za opravljanje zdravniške službe v primerjavi z zaposlitvijo zdravnika v javnem zdravstvenem zavodu,« so zapisali revizorji računskega sodišča.

Za bogate ni čakalnih dob

Po podatkih ZZZS deluje v državi 1466 zasebnih zdravstvenih izvajalcev s koncesijami, ki imajo sklenjene pogodbe z javno zdravstveno blagajno; ta jim je samo lani izplačala več kot 388 milijonov evrov oziroma skoraj 15 odstotkov sredstev, ki jih je ZZZS namenil za plačilo zdravstvenih storitev. Toda zdravstvenim podjetnikom, kot sta Meta Zorc, lastnica Medicorja, in Marko Bitenc, to ni dovolj. Številni izmed njih so v zadnjih letih našli dodatne finančne vire – zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki spadajo med največje dobičkarje zaradi čakalnih dob v javnem zdravstvu; največje med njimi že zadnjih nekaj let strankam ponujajo posebna zavarovanja, s katerimi si je mogoče zagotoviti hiter dostop do specialista in zaobiti dolge vrste v javnih zavodih. »Zavarovanci Specialistov z asistenco, ki ob bolezni ali nezgodi koristijo zdravstvene storitve iz tega zavarovanja, se v aktivno življenje vrnejo povprečno 3 mesece prej kot tisti, ki zavarovanja Specialisti z asistenco nimajo.« Tako pri Generaliju oglašujejo svojo storitev; mesečna premija znaša od sedem evrov za otroke do 18 evrov za zavarovance, starejše od 86 let. »Kadar je zdravje na preizkušnji, si vsakdo izmed nas želi imeti takojšen dostop do ustreznega zdravljenja. Z zavarovanjem Specialisti+ ima vaše zdravstveno stanje vedno prednost,« pa o paketu za preskakovanje čakalnih vrst pravijo pri Triglavu, kjer mesečna premija znaša 15 evrov.

Z zbranim denarjem vam zavarovalnice po potrebi plačajo obisk pri specialistu v kateri izmed številnih zasebnih ambulant, sanatorijev in klinik, ki so vključeni v njihove partnerske mreže. Med njimi najdemo vse velike zasebne klinike: Kirurgijo Bitenc, Fontano, Medicor, Diagnostični center Bled, Sanatorij Rožna dolina, Specialistično kliniko Dvorec Lanovž, MD Medicino, Barsos, Clarus ...

Pomemben del zdravniškega kadra teh gospodarskih družb sestavljajo izdatno honorirane dvoživke, sicer zaposlene v javnih zavodih. Med 51 zdravniki zasebne klinike MD Medicina, ki zagotavlja storitve iz ortopedije, splošne medicine, ginekologije, kardiologije, endokrinologije, fizioterapije, nevrokirurgije, nevrologije, otorinolaringologije, oftalmologije in urologije, jih skoraj polovica, 25, prihaja iz javnih bolnišnic, daleč največ iz UKC Ljubljana. Na celjski kliniki Lanovž je med 22 navedenimi zdravniki po dostopnih podatkih 11 zaposlenih v javnih zavodih, večina jih prihaja iz bližnje splošne bolnišnice. Največji in najbogatejši med zasebniki si sicer že lahko privoščijo, da vzgajajo, specializirajo in tudi zaposlijo lastne zdravnike, toda niti pri njih ne gre brez izkušenih specialistov iz javnih zavodov. V Bitenčevem podjetju Zdravje je med 34 zdravniki in zdravnicami 11 honorarnih sodelavcev iz javnega sektorja, v Sanatoriju Rožna dolina pa 11 od 37. Povedano preprosteje: ta podjetja, z njimi pa celoten vzporedni zdravstveni sistem, so življenjsko odvisna od dvoživk.

Marsikomu se utegne na prvi pogled zdeti praktično, celo dobrodošlo, da lahko za 15 evrov na mesec kadarkoli pride do specialista. Toda ta specialist že od bolnišnice, v kateri je zaposlen, prejema polno plačo in več dodatkov iz javne blagajne, financirane s prispevki obveznega zdravstvenega zavarovanja. V resnici gre torej za iluzijo – dobršen del zdravnikov in zdravnic, pri katerih se znajdemo, kadar obiščemo zasebno kliniko, bi moral biti že v izhodišču na voljo vsem državljanom in državljankam, ki plačujemo obvezno zavarovanje javni blagajni ZZZS. Vendar niso. Tako se izvaja pospešena privatizacija sistema, saj se hkrati slabi javno zdravstvo, denar in kader pa preusmerjata v vzporedni sistem, ki ga postavljajo omenjene zavarovalnice.

Pri tem zagovorniki privatizacije – omenjene zavarovalnice in zdravniška združenja – trdijo, da je ta vzporedna ureditev nujni korektiv nedoraslemu javnemu sistemu; po njihovem mnenju se čakalne dobe daljšajo, ker ZZZS državnim bolnišnicam in s tem njihovim kadrom ne plačuje za opravljeno delo. Resnica je, da ima javna blagajna za zdaj zadosti denarja in da ga rade volje razdeli med tiste, ki si to zaslužijo. Kot opozarjajo pri ZZZS, so slovenske bolnišnice na primer leta 2019 opravile le 93 odstotkov načrtovanih operacij kile in žolčnih kamnov, čeprav jim je bila država pripravljena plačati tudi 115-odstotno realizacijo. Enako je z operacijami hrbtenice, kot je tista, na katero še vedno čaka naša sogovornica z začetka članka; tudi tu je bil ZZZS pripravljen plačati 115 odstotkov osnovnega načrta, pa so bolnišnice oziroma njihovi kirurgi zmogli opraviti 98 odstotkov. Skratka, nobene prave potrebe ni, da v teh primerih zdravnikom dvoživkam plačujemo za delo pri zasebnikih, ko pa glede na podatke vsaj nekateri od njih ne opravijo niti svojih temeljnih nalog v javnih zavodih.

Mariborska revolucija

Kako močno se je vzporedni sistem že zažrl v javno zdravstvo, je razvidno iz velikega deleža specialistov, izšolanih in specializiranih z javnim denarjem in zaposlenih v javnih zavodih, ki služijo z dodatnim delom na podlagi podjemnih pogodb. V mreži UKC Ljubljana ima dovoljenje delodajalca za takšne dodatne angažmaje 364 zdravnikov in zdravnic; največ je radiologov (45), travmatologov (25), anesteziologov (24) in kardiologov (22). Koliko teh zdravnikov dela pri zasebnih izvajalcih, koliko pa v drugih javnih zavodih, niso razkrili. Med zdravniki, ki so zbrali največ različnih soglasij za delo pri drugem izvajalcu, je pet zaposlenih, ki imajo vsak po pet takšnih dovoljenj. »Stališče vodstva kliničnega centra – oziroma pogoj za izdajo dovoljenja za delo pri drugem delodajalcu – je, da mora zaposleni opraviti vse svoje delovne obveznosti in na oddelku, kjer je zaposlen, polno sodelovati. Pred morebitnimi spremembami za izdajo dovoljenja za delo drugje bomo tudi v kliničnem centru opravili revizijo dovoljenj,« so pojasnili v največji slovenski bolnišnici.

V UKC Maribor ima dovoljenje za delo zunaj matične ustanove 136 zdravnikov in zdravnic; pojasnili so, da ti zdravniki »v pretežni meri na podlagi izdanega soglasja opravljajo zdravstvene storitve pri Inštitutu za športno medicino Maribor, MDT & T, d. o. o., MTC Fontana, d. o. o., Mediko BMT, d. o. o., in Sava turizem, d. d.«, torej za zasebna podjetja. Prejšnje vodstvo zavoda je imelo še posebej veliko posluha za njihova podjetniška prizadevanja, čemur pa se ne moremo čuditi, saj je tudi sam donedavni generalni direktor Vojko Flis spadal med dvoživke; kot žilni kirurg je vse od leta 2009 honorarno delal v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina, skupaj z njim pa še trije mariborski zdravniki, med njimi že omenjeni Matjaž Voršič. In ko se je Flisu letos junija iztekel mandat, je novo zaposlitev našel prav v Rožni dolini, postal je kar direktor tega sanatorija, ki je sicer posredno v lasti zavarovalnic Sava in Triglav.

Po Flisovem odhodu se je v Mariboru začela kazati sprememba v dolgoletnem odnosu do dvoživk. Novega generalnega direktorja UKC Maribor Antona Crnjaca in člane sveta zavoda je hkrati minilo potrpljenje, ko je za dovoljenje za delo v tržni dejavnosti zaprosil kar strokovni direktor bolnišnice Matjaž Vogrin. Kot je poročal Večer, naj bi bilo šlo za »sodelovanje z nekaterimi zavarovalnicami, ki omogočajo svojim zavarovancem, da si sami izberejo operaterje, ter da je govor o kakšnih petih operacijah letno, ki bi jih opravil izven delovnega časa«. Predsednik sveta zavoda, nekdanji kirurg Kazimir Miksić, je dal Vogrinu jasno vedeti, da je vse prej kot navdušen nad takšnimi dodatnimi obremenitvami. Direktor Crnjac je šel še korak dlje in presodil, da so bili njegovi predhodniki (beri: Flis) preveč velikodušni s temi dovoljenji in da bo bolnišnica pod sedanjim vodstvom oklestila njihovo število. »Direktor UKC Maribor bo v svojem mandatu naredil revizijo teh pravil in pogojev ter ukrepal, če bodo ugotovljene anomalije. Sicer direktor osebno ni naklonjen delu naših zaposlenih zunaj sistema javnega zdravstva,« so za Mladino povedali v mariborski bolnišnici.

To seveda ni prvič, da se govori o omejevanju delovanja podjetnih specialistov, je pa bržkone prvič, da se glede tega strinjata generalni direktor in svet nekega tako pomembnega javnega zavoda. Če bi mariborski klinični center dejansko napravil red pri podjetniškem delovanju svojega kadra in bi mu uspelo optimizirati delovanje zdravnikov v javnem zavodu, bi bil to dobrodošel signal tudi drugim državnim bolnišnicam – predvsem UKC Ljubljana. Zatem pa sta na potezi ministrstvo za zdravje in zdravniška zbornica, ki morata po naročilu računskega sodišča ustrezno optimizirati javno zdravstveno mrežo. To bi moralo pomeniti tudi končno stopiti na rep dvoživkam.

POVEZANI ČLANKI:

• Kje so naši zdravstveni milijoni?