V dobri družbi

Res veliko stvari je narobe z Evropsko unijo, začnemo lahko z gospodarsko politiko, nadaljujemo z obotavljivim premikom v zeleno, pomanjkanjem demokracije, odtujenim Brusljem ali pa z dejstvom, da v politiki, v mednarodnih odnosih prevladuje surova moč. Velike države vodijo politiko EU, njihova moč je finančna in politična. EU usmerjata Berlin in Pariz. Šele kasneje pridejo na vrsto manjše države, nekje čisto na koncu nove članice. A to ne pomeni, da je zaradi vsega zapisanega prav, da se EU razgradi, ne pomeni, da je prav, da propada, da propadajo njene pogodbe, njene vrednote, njena skupnost različnih.

V resnici pa je to pot, po kateri stopajo nekateri evropski politiki. Takšna sta Poljska in njen premier Morawiecki, ki se upira zahtevam po neodvisnosti pravne veje oblasti. Takšna je tudi Madžarska z Orbánom, takšna je Slovenija z Janšo. Politiki teh držav govorijo o suverenosti, o pravici do drugega mnenja, govorijo o Evropi narodov, tradiciji, civilizacijskih koreninah, o naravnem redu, a vodi jih partikularen politični interes – v lastnih državah se želijo prikazati za borce proti bruseljski birokraciji, ki naj bi ugrabila EU. »Evropska unija je klub,« bi o tem dejal Danilo Türk, »če ste član kluba, ravnate po klubskih pravilih. Če ne ravnate po njih, ste lahko kaznovani ali celo izključeni. EU je zaprt klub, države, ki kršijo evropska pravila, se ne morejo sprenevedati in trditi, da so suverene in lahko delajo, kar želijo.«

Konec prejšnjega tedna se je v Bruslju sestal Evropski svet, na zasedanju so govorili o Poljski in jo zgolj blagohotno opomnili, da bi bilo primerno, če bi se držala evropskih pogodb. Med zasedanjem so potekali različni bilateralni sestanki. Tam je bila tudi Marine Le Pen, vodja skrajnega Nacionalnega zbora. Le Penova želi na francoskih volitvah poraziti Emmanuela Macrona, zadnje tedne jo zaradi še skrajnejšega Érica Zemmoura sicer podpira vse manj volivcev, njeni sestanki v Bruslju pa so bili namenjeni oblikovanju nove evropske parlamentarne skupine suverenistov, ki naj bi prenovila EU. Najprej se je sestala z Morawieckim, nato z Janšo, nekaj dni pozneje pa je z vsem državniškim pompom priletela v Budimpešto, kjer je dejala, da sta Orbán in njegova Madžarska v ospredju »boja za svobodo«. No, gotovo ni mislila na svobodo medijev, kritičnega mišljenja in drugačnosti.

Orbán si že nekaj časa, še posebej po razhodu z Evropsko ljudsko stranko, prizadeva za nastanek nove desne, suverenistične alt-rightovske evropske politične skupine. Sestaja se s politiki, kakršni so Matteo Salvini, Santiago Abascal, Janez Janša, pa tudi Éric Zemmour. Orbán je po prijetnem pogovoru z Le Penovo na tiskovni konferenci EU primerjal s Sovjetsko zvezo, zahteve po spoštovanju pravne države in pogojevanje črpanja evropskih sredstev, vse to, s čimer žuga Ursula von der Leyen, pa z zahtevami nekdanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva.

V takšni družbi je torej Slovenija. V skupnost takšnih ljudi nas potiska Janez Janša. A naj igra vsaj odkrito. SDS naj zapusti EPP in naj se priključi tistim, s katerimi se strinja. Stvari bodo tako jasnejše. Janša ne bo več »državnik in gospod«, kakor ga je poimenovala njegova Demokracija, pač pa bo v družbi politikov, za katere sta demokracija in njen sistem zavor in ravnovesja zgolj oviri na poti do prevzema absolutne oblasti. Evropska poslanka Sophie in ’t Veld, ki je konec septembra obiskala Slovenijo in z obžalovanjem ugotovila, da se tukaj namenoma napadajo demokratične institucije, ima prav, ko pravi, da se dogaja »globalni boj med demokracijo in avtokracijo«. Ni več veliko časa. »Če menimo, da je EU dobra stvar, se moramo odzvati hitro. To pomeni tudi, da morajo voditelji držav prevzeti odgovornost za EU. Za zdaj ravnajo z njo kot s siroto – oni sami napadajo EU.«

Slovenija je majhna država. V EU je njen položaj bistveno boljši, kot če bi bila sama. Janša s sprenevedavo zunanjo politiko in nekritično podporo destruktivnima Poljski in Madžarski neposredno škoduje interesom Slovenije.