Stroka več ne skriva, da ščiti politiko

Poklukar nedolžen in čist kot solza

Da ne moremo zaupati vladajoči politiki pri vodenju pandemije, opažamo že dolgo, povsem prepričano najbrž že kakšno leto ali več – takrat se je avtoritarna oblast celo še poskušala bahati, da smo v boju proti njej najboljši v Evropi. Od takrat naprej smo samo še med zadnjimi in tega niti ne poskuša več skriti, bi tudi težko. Boj proti covidu-19 je celo opustila v polnem smislu in ga žrtvovala za svoje politične igrice, vključno z okrivljanjem opozicije, protestnikov in medijev za vse mrtve in zbolele. Strategijo boja proti pandemiji je nadomestila običajna taktika iskanja grešnih kozlov v političnih sovražnikih, kar vemo že kar nekaj časa, vse bolj pa zadnje mesece; zadostuje površna analiza nekaj diskreditacijskih tvitov predsednika vlade.

Bolj svežega datuma so vedno močnejši dokazi, kako vladi pri tem ves čas štango drži stroka. Seveda bi tudi v tej sferi razpravo o njeni odgovornosti lahko zavrteli nazaj vse do začetka mandata in spomnili na programirano politično podrejanje NIJZ, ki ni moglo steči brez sodelovanje vsaj dela epidemiologov in drugih strokovnjakov. Vendar je zdaj prišel čas za krepko in dokončno spoznanje, da je analiza soodvisnosti stroke in politične oblasti z vidika iskanja odgovornosti premalo prisotna v javnih razpravah. Vse prevečkrat se zadovoljimo s hitrimi in posplošenimi ugotovitvami o čistosti prve in umazanosti druge. Le kaj preči javno razpravo in deliberacijo o tem, v kakšni meri predstavo o brezodgovornosti prve soustvarjajo mediji?

Zadeva Janssen

Najprej k zadnjemu problemu, recimo ji smrt Katje. Nekdanji minister dr. Peter Tancig je, v zanj sicer običajnem briljantnem slogu, natančno pojasnil mehanizem strokovne »štange« političnim odločitvam v pismih bralcev tednika Mladina. Analiziral je prispevek v dnevniku POP TV, kjer smo 22. oktobra zvečer videli, kako so v predavalnici postrojili četico, kot ji je ljubkovalno rekel: Matejo Logar, vodjo svetovalne skupine za covid-19; Bojano Beović, članico svetovalne skupine za covid-19 in predsednico Zdravniške zbornice Slovenije; Tatjano Lejko Zupanc, direktorico Infekcijske klinike UKCL, in Matjaža Jereba, vodjo Oddelka intenzivne terapije na Infekcijski kliniki UKCL. Njihova nečastna naloga? Zaščititi dobro ime ministra za zdravje Janeza Poklukarja.

Opozicija je namreč zahtevala njegov odstop v »zadevi Janssen«, Forum za demokracijo pa je v dveh izjavah pokazal na hkratno odgovornost obojih, stroke ali vlade, saj je z vladnim ukrepom odločanje državljanov bilo preusmerjeno prav na to cepivo, ker se je z njim dokazilo o izpolnjevanju pogoja PCT pridobilo na dan cepljenja, celo v enem odmerku. Bi pokojna Katja še živela, če ne bi bila zavedena s tem, ko je vlada s podelitvijo dokazila tisočim cepljenih, teh je ob njej bilo 30.000, vzbudila lažen občutek, da so varni in se lahko obnašajo bolj sproščeno, zaradi česar je odgovorna tudi za razmah epidemije? Mar ni s polno strokovno podporo izpeljala naklepnega zavajanja, omogočila izdajanje strokovno neutemeljenih potrdil o cepljenosti z možnimi hudimi posledicami zaradi izpostavljanja velikega števila ljudi velikemu tveganju?

Po razkritju časopisa Dnevnik je postalo jasno, da je ukrep pripravil minister za zdravje s svojo ekipo, pri čemer je zavrgel odklonilno mnenje lastne strokovne skupine. Toda vrnimo se k prispevku na POP TV; Tancig zelo prepričljivo pokaže, da so v prazni retoriki brez vsebinskih argumentov vsi našteti pripadniki stroke »kot avtomati ponavljali, da gre za administrativen ukrep, s katerim stroka ni imela nič«. Še več, ta ukrep naj bi »olajšal določene administrativne stvari«, zaradi česar da je minister, ki ga je predlagal, po njihovem absolutno brez krivde. Izraz, ki so ga uporabili, nas dejansko spomni na šlamastiko izbrisanih, ki so obveljali za »administrativno napako«. Očitno je tovrstna ljubka terminologija postala popularno zavetišče nedolžnih. Trenutek je dejansko edinstven, kajti redko se zgodi, da na ta način stroka v podporo politiki zastavi vso svojo avtoriteto in znanje, za nameček pri tem celo poenotena, seveda v trenutku, ko se je brezvestni minister otepal zahteve, da mora odstopiti.

Onstran argumenta zavezanih rok

In ravno zato po »zadevi Janssen« govoriti o razcepu med obema ni več smiselno početje, saj delujeta z roko v roki, skupaj »v dobrem in slabem«. Smo opazili že prej, pa vendar se je doslej stroka običajno skrila za »argument zavezanih rok«, češ mi predlagamo, politika se samostojno odloča, velikokrat povsem drugače. Že v takih primerih smo jo krivili sogovornosti, tokrat pa je soodgovornost prerasla v sokrivdo.

Kako groteskno je stališče, da vrh infektološke stroke »lajšanje določenih administrativnih stvari« vzame za bolj pomembno kot zdravje ljudi, tistih, ki so bili cepljeni s cepivom Janssen in verjetnih novih okuženih zaradi teh, Tancig zelo prepričljivo pokaže tudi skozi opozorilo, da podporna četica naštetih ekspertov, ki kot oblikovalci javnega mnenja vedrijo in oblačijo vsak dan v prav vseh medijih, ni niti poskušala upoštevati ali pojasniti, kakšni so bili učinki zavedenosti: da so mladi hiteli po Janssen, ker jim omogoča takojšnjo svobodo, podobno kot ni iskreno priznala svojih zgrešenih odločitev, saj ga je kasneje tudi umaknila, čeprav je vedela za možne zaplete že vnaprej, če najnižje učinkovitosti tega favoriziranega cepiva niti ne omenjamo.

Končno pa se, opozarja avtor, pojavlja tudi vprašanje usklajenosti strokovnih ekip, kajti omenjeni cvetober ekspertov je s svojim stališčem »povozil« tako posvetovalno skupino za cepljenje pri NIJZ kot NIJZ sam, ki sta večkrat priporočila, naj začne pogoj PCT veljati šele z dvotedenskim zamikom po cepljenju. Ali kot opozarja Tancig: v Franciji velja 28-dnevni rok od cepljenja s cepivom Janssen do priznane zaščite.

Zatrta deliberacija in molčeča strokovna skupnost

Toda povrnimo se k začetnemu čudenju: zakaj se v javni percepciji nič ne zgodi? Ministri ne odstopajo, strokovnjaki načeloma ostajajo »čisti«, o problemu se ne pogovarjamo, ga po možnosti niti ne zaznamo. Poklukarju se ni skrivil noben las, omenjenim tudi ne. Zakaj argumentirana opažanja končajo nekje v pismih bralcev, medtem ko se novinarji na naslovnicah zadovoljijo le s praznim poročanjem o tem, kdo je kaj povedal? Široka in kompleksna tema bi nas pripeljala do razmisleka o vlogi javne deliberacije v družbi, o nalogah ekspertov, akademske skupnosti, stroke in intelektualcev. Končali bi pri ugotovitvi, da smo nezrela demokracija, ki je po zaslugi medijev, iščočih dnevno in hipno zadovoljitev v instantnih informacijah, po možnosti senzacionalnih, postala preplitka za mišljenje in kritičnost, pa tudi za državljansko kontrolo oblasti. Avtoritarni režim je domače medije v njihovi siceršnji avtokastriranosti ujel še bolj nepripravljene za velike izzive, ki jih čakajo pri zaščiti javnega interesa in dobrobiti državljanov, ko se rušijo demokratični temelji države.

Mediji niso edini krivci, so pa poglaviten. Seveda je ob anemični politiki že dolgo nazaj zaspala tudi strokovna javnost. Zdravniška cehovska združenja in ustanove, ki skrbijo za javno zdravje, bi morale ob ravnanju ministra Poklukarja glasno artikulirati svoje kritično stališče. Tudi zaradi tega, ker ga niso ali so ga celo zaščitile, smo ujetniki dvojne agonije: nemočno zremo v okrutne posledice pandemije in hkrati demontaže države.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**