Seks, postpolitika in YouTube

Pretekli teden je javnost razburil posnetek Gregorja Čeglaja, ki ga je POP TV med slovensko estrado izstrelila kot sanjskega moškega. V gostovanju pri youtuberju Peru Martiću je z ocenami od ena do deset ocenjeval fotografije žensk, jih objektificiral in zasmehoval njihov videz.

Ob tem ni presenetljivo, da sta Pero Martić in Gregor Čeglaj omejenega dometa, pač pa to, kolikšno zgražanje tako imenovane civilne družbe je to povzročilo. Prišlo je celo do tako bizarne situacije, da je ena od organizacij na družbenih omrežjih začela pozivati podjetja, ki sodelujejo s Čeglajem, naj prekinejo dogovore z njim, pa čeprav so članice iste organizacije nekaj mesecev prej razglašale, da spremljajo oddajo Sanjski moški. Oddajo, katere osnovna premisa je enaka premisi spornega videa: Čeglaj je kot sanjski moški na izbiro dobil 15 deklet in izbiral je »najboljšo«. Gregor Čeglaj je le produkt POP TV in simptom sistematične vulgarizacije televizije. Četudi bi izgubil vse naročnike, v slovenski družbi zaradi tega ne bi bilo nič manj seksizma in šovinizma, samo nadomestil bi ga naslednji produkt toksičnih poptevejevskih resničnostnih oddaj. Zato se pri zadnjem ekscesu ne gre spraševati, kaj je narobe s posameznikoma, kot sta Pero Martić ali Gregor Čeglaj, pa tudi ne, kaj je s tisoči ljudi, ki to gledajo, pač pa, kakšen je sistem, ki generira njuno popularnost.

Ena najbolj priljubljenih manter intelektualnih snobov je, da ne gledajo televizije. Nemalokrat s ponosom povedo, da televizije sploh nimajo ali pa da spremljajo le nekaj butičnih intelektualnih oddaj ali art filmov javne televizije, vse drugo pa z gnusom zavračajo. S tem ni nič narobe, vsakdo se ima pravico izseliti iz svojega plemena in se odločiti za duševni mir. Nekoliko nerodno postane le, če isti ljudje, ki ne spremljajo komercialnih televizij, radijskih postaj in popularnega interneta (naredite si TikTok!), poskušajo tolmačiti družbo. Ali ko po naključju naletijo na vrh ledene gore slovenskih komercialnih medijev in to obravnavajo kot eksces, ki mu ni para – medtem ko gre le za posledico vsakodnevne slovenske medijske krajine. Ko intelektualni snobi skušajo tolmačiti družbo, večkrat rečejo, da je vsega kriv internet, kjer naj bi kdorkoli lahko rekel karkoli in naj ne bi bilo nobenih standardov več. Internet je izvolil Trumpa. Internet ustvarja proticepilce. Internet nam je dal Čeglaja. A resnica je, da je vse to obstajalo že pred internetom. Trump je bil zvezda televizijskih šovov. Prvi slovenski covid skeptik, ki je na Facebooku objavil serijo oddaj proti maskam, je bil več kot desetletje televizijski voditelj. Nacionalna televizija v jutranjem programu pogosto sega na področje vraž in kvazi znanosti (za vsako bolezen rožica rase) ter predvaja oddaje z voditeljicami igralkami, ki jim je ezoterika bližja od znanosti. »Ženski« prilogi nekdaj največjega dnevnega časopisa prav tako niso tuje vraže, še manj pa seksizmi in šovinizmi, ki jih s položaja avtoritet izrekajo kvazi terapevti ali profesorice antropologije. Komercialne radijske postaje živijo predvsem na račun vulgarnih voditeljev, ki so si identiteto zgradili na rasizmu in šovinizmu. Trumpi, proticepilci in čeglaji so se rodili iz tradicionalnih medijev in več kot desetletja njihovega odmiranja.

Da bi razumeli, kako krvava zabava je postkapitalistična televizija, nam ni treba gledati korejske serije Squid Game, ampak je dovolj Ljubezen po domače, kjer v našo zabavo in dobiček POP TV poleg nesrečnih, ponižanih, razžaljenih ter slave željnih kandidatk in kandidatov nastopata celo dva človeka z motnjami v duševnem razvoju. Na nikomer ni bolje kovati dobička kot na najšibkejših in najbolj marginaliziranih. To je oddaja, ki normalizira zalezovanje, nam kaže, da morajo ženske s hvaležnostjo sprejemati pozornost vsake vrste, sicer so nehvaležne prasice, in da je njihova vloga predvsem v tem, da moškemu kuhajo, kar mu poželi srce.

Tako Čeglaj kot Martić nista razumela, da problem njune oddaje ni bil v tem, da nista rekla, da so vse ženske lepe, ampak da ženske sploh obravnavata kot stvari, ki jih je mogoče ocenjevati od ena do deset. Ampak: kako bi lahko razumela, če je Mark Zuckerberg, najmočnejši človek interneta, svoj imperij zasnoval na tem, da so harvardski študentje lahko glasovali, o tem, katera ženska je hot in katera not (bi kresno – ne bi kresno, kot se reče na slovenskem internetu)? Kako bi lahko razumela, če vsi mediji, s katerimi sta bila v življenju v stiku, počnejo točno to? Njun pogovor je bil zaradi številnih prijav medtem izbrisan z YouTuba, ker naj bi kršil pravilnik o nadlegovanju in ustrahovanju. A internetni algoritmi tečejo dalje. Oddaje POP TV se še naprej snemajo in predvajajo. Seksizem je dovoljen vsem, le njim(a) ne. Medtem po YouTubu vznikajo prispevki podpore njunih jeznih simpatizerjev, ki imajo desettisoče ogledov. Njihova nereflektirana jeza zavzema nenavadne oblike: sovraštvo do žensk povezuje s covid zaroto. Anticepilstvo se srečuje s seksizmom – oboje v imenu tega, da so oni, navadni ljudje, sistematično in sistemsko utišani in neslišani ter da se jim godi krivica. Politični kompas se je zasukal in zahteva desnico, ki ni več Janša – ampak tudi ne razsvetljena, mila, cedeujevska desnica, o kateri so radi sanjali slovenski liberalci. Biti levičar je zmerljivka (»ti si takoj levičar, ko poveš, da Janša je, kar je«). V podtonu njihovih videov je mogoče zaslutiti rezultate prihajajočih volitev in nove obrise slovenske postpolitike.