Volitve bodo odločale o vrnitvi demokracije

Dogodki in ljudje, ki so bili njihovi junaki in se jih danes spominjamo, počasi tonejo v pozabo. Nanje bodo mlajše rodove počasi spominjala le še obeležja, kot je to, postavljeno Jančiju Mevžlju in Milanu Majcnu, človeku, ki je k uporu zoper okupatorja dvignil Mirnsko dolino, razdeljeno med Italijo in rajh.

Ne bo pa se moglo in ne bo se smelo v času utopiti sporočilo, ki ga tudi za danes nosijo dogodki, v katerih smo Slovenci spisali najsvetlejše strani svoje zgodovine in pokazali, da zmoremo biti gospodarji svoje usode. Takratni rod Slovencev v veliki večini ni bil pripravljen sprejeti sodbe, ki so mu jo izrekli spočetniki velike morije, s katero so zatresli same temelje človeške civilizacije. Na odločitev, s katero smo Slovenci takrat dokazali, da razumemo zahteve časa, smo pol stoletja kasneje lahko naslonili plebiscitarno odločitev, da želimo živeti v svoji državi, in obranili to odločitev. Sporočilo obeh teh dveh odločitev, s katerima je slovenski narod pokazal svojo veličino, je eno samo. In je jasno. Zavračamo podrejanje tujim nadvladam, vladavini, ki je v nasprotju s civilizacijskimi dosežki človeštva.

Razmere, v katerih živimo, zahtevajo, da znova jasno sporočimo, da se tudi danes nismo pripravljeni podrediti načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj. Razveljavljanje ustave, razgradnja pravnega sistema, odrekanje vladavini prava in veljavi človekovih pravic, večanje socialnih razlik, sramotenje države, njeno smešenje v svetu, kar vse doživljamo v času sedanje vlade, je povsem navzkriž s pričakovanji in odločitvami, s katerimi se je naša država rodila.

Res, da se to dogaja v razmerah, ko smo soočeni z nevarnostjo, ki je poprej nismo poznali. A virus in epidemija ne opravičujeta posegov v ustavo, v pravni red, v človekove pravice. Dilema ali varnost ali človekove pravice ni prava! Je prevarantska. Ob tako postavljenih alternativah na koncu namreč izgubimo oboje, tako varnost, tudi zdravje, o čemer govorijo podatki, kot pravice, zagotovljene z ustavo.

Vse bolj jasno je, da je soočanje z virusom tudi pretveza za povsem druge politične in ideološke cilje. Gre za spreminjanje naše ustavne ureditve brez mandata, ki bi to dovoljeval. Omogoča ga avtokratsko vladanje, ki zahteva podrejanje in izločanje namesto sodelovanja. Podpirajo ga poslušni, lojalni ljudje, razporejeni z brezobzirnim zasedanjem ključnih kadrovskih točk, kjer se oblikujejo in izvajajo oblastne odločitve, politične, gospodarske in socialne. Profesionalnost, strokovnost, stroka na sploh, celo zakon so pri tem drugotnega pomena. V marsičem postajamo zelo podobni državi, iz katere smo prav zaradi nasprotovanja taki oblastniški mentaliteti in praksi odšli pred 30 leti.

Dilema ali varnost ali človekove pravice ni prava! Je prevarantska. Ob tako postavljenih alternativah na koncu namreč izgubimo oboje, tako varnost, kot pravice, zagotovljene z ustavo.

Namesto upravljanja javnih zadev imamo vladanje, ki postopoma najeda demokratični ustroj države. A k sreči še vedno ostajajo ljudje, ki si upajo misliti in so dovolj pogumni, da so se pripravljeni izpostaviti. Obstajajo še vedno tudi neodvisna sodišča in tožilstva, ki varujejo načelo delitve oblasti, obstajajo neodvisni mediji, ki preverjajo delovanje oblasti, obstajajo nadzorne institucije, ki se še upirajo političnim pritiskom, in predvsem obstaja tudi močna civilna družba, ki se glasno in s protesti upira zlorabam oblasti. Za avtokratsko vladanje sta ta politična energija in zavest moteči. Ni sposobno vzpostaviti dialoga in demokratične komunikacije. Za neuspeh v soočanju z virusom se brani s pripisovanjem krivde nepokornim državljanom in s policijsko represijo. Brez prizadevanj za zaupanje ljudi! Kot da bi bilo mogoče virus in željo po svobodi in varnosti zatreti s solzivcem in vodnim topom!

Pozorni bi zato morali biti na argumente, s katerimi je vlada na odboru za notranjo politiko državnega zbora nedavno zavrnila predlog za svoj odstop in za predčasne volitve. Zapisala je, da to ne bi z ničimer prispevalo k izboljšanju razmer v državi, češ da bi predčasne volitve izkoristili organizatorji nasilnih protestov za poslabšanje notranje varnosti in za vsesplošne nerede, kar bi narekovalo intenziviranje ukrepov javne varnosti, s tem pa tudi številnejšo in ostrejšo uporabo policijskih pooblastil. Tako stališče se zdi kot vnaprejšen alibi za nadaljevanje vladne represije, pa hkrati tudi kot napoved izrednih stanj, s katerimi je mogoče preprečiti tudi redne volitve.

Za tokratne volitve se je treba potruditi. V demokraciji je to edina pot za zamenjavo oblasti. Vendar same volitve niso že tudi demokracija. Demokracija namreč zajema bistveno več. Zajema tudi vladavino prava, pa spoštovanje ločenosti treh vej oblasti, svobodo medijev, človekove pravice, spoštljiv govor, iskanje soglasja, tudi ločenost cerkve od države.

Volitve seveda niso pomembne zgolj zaradi zamenjave vlade. Še pomembnejše je tisto po volitvah, kako bo začrtana prihodnost družbe in države. V tem je velika odgovornost sedanje opozicije, vsake stranke posebej in vseh skupaj. Prepričati morajo ljudi, da kljub tekmovanju med njimi vedo in zmorejo skupaj uresničiti drugačno prihodnost, spoštljivo in olikano. Zavedati se morajo, da to niso običajne volitve, ker ne potekajo v normalnih razmerah. Te volitve bodo odločale o vrnitvi demokracije. Nikoli ni bila alternativa tako jasna!

Naivno se je pri tem zanašati na podporo EU. Ta se ubada s skupnimi problemi. Bitko za obnovo demokracije je treba dobiti doma.

Zato je nujno sodelovanje strank, njihov skupni nastop in jasen program obnove političnega in socialnega življenja. Še bolj kot sam program sta pomembni sposobnost in volja za dinamično prilagajanje programa zahtevam za obnovo življenja po sedanji krizi. Tudi za obnovo gospodarstva, ki sicer kaže neverjetno sposobnost preživetja, resda tudi ob podpori države. Vlada poudarja svojo učinkovitost. Spregleduje dejstvo, da človek ne živi samo od kruha, da ima polno življenje tudi duhovno in etično razsežnost. Pri rušenju teh dveh razsežnosti je zares učinkovita. Uspelo ji je, da smo Slovenci danes med seboj skregani, celo sovražni. Pomembno vlogo pri ustvarjanju sovražnosti v besedi in dejanjih je odigrala vlada sama.

Čas je, da rečemo dovolj! Da se upremo takemu načinu vladanja. Da ponovno stopimo v bran demokratičnim dosežkom človeške civilizacije. Tako, kot so to storili leta 1941. Uprli so se in imeli so prav. Čez 50 let smo se znova uprli in bilo je prav. Zdaj smo pred volitvami, ko moramo tudi vedeti, kaj je prav. Čas je, da se ponovno povežemo za prihodnost.

* Objavljeno besedilo je pisna verzija govora bivšega predsednika Milana Kučana na spominski slovesnosti ob prazniku Krajevne skupnosti Šentjanž z naslovom »Nemirna Mirnska dolina in Posavje 1941«, ki je bila v nedeljo, 30. oktobra.