Poslanci so tisti, ki lahko preprečijo zdrs v nedemokratično družbo

Za ustavnost in proti zlorabi prava

Dr. Tine Hribar je filozof, v osemdesetih letih je bil pomemben član osamosvojitvenih krogov. Dr. Josip Globevnik je matematik, pred dvema letoma je dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Dr. Alenka Šelih je ugledna pravnica, nekoč je bila direktorica Inštituta za kriminologijo, znana je po zavzemanju za človekove pravice. Dr. Ivan Kreft je genetik, ambasador znanosti. Dr. Blaž Rozman je delal v Bolnišnici Petra Držaja, je raziskovalec, ki se je ukvarjal z magnetno resonanco. Milan Dekleva je pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec. Dr. Renata Salecl je filozofinja, avtorica številnih knjig, ki predava tudi na uglednih tujih fakultetah.

Vsi omenjeni so člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, člani njene komisije za človekove pravice. Gre za ugledne ljudi, mislece, akademike, ki jim je treba prisluhniti.

Vseh sedem članov te komisije je podpisalo odprto pismo poslankam in poslancem državnega zbora. To je že drugo takšno pisanje, prvo je nastalo novembra 2020 in je govorilo o podobnih stvareh. V novem pismu, naslovljenem »Za ustavnost in proti zlorabi prava« akademiki opozarjajo, da se avtokratski sistem vladanja krepi in da se poznajo tudi negativni učinki vladanja na obvladovanje epidemije. Zaradi avtokratskega načina vodenja države se zmanjšuje zaupanje ljudi v vlado, s tem pa tudi zaupanje v protivirusna zdravila.

Akademiki so zelo ostri: »Avtokratsko vladno vodenje države in posledično obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti: izvršna oblast se je v nasprotju z ustavno demokracijo povzpela tako nad zakonodajno oblast (namesto z zakoni vlada predvsem z odloki) kot nad pravosodno oblast (sodb sodišč ne upošteva), celo nad ustavno sodišče. Obenem vlada zlorablja ne le vladavino prava, ampak tudi medicino in druge stroke.« Stvari uhajajo izpod nadzora. »Oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost. Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje ustave in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega.«

Vse skupaj postaja zmedeno, stvari pa se v družbi postavljajo na glavo. Vlada po mnenju akademikov demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko pa razglaša za obliko »nove«, iliberalne demokratičnosti. »Ni nikakršne take nove ’demokracije’; taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. Avtokracija, ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem. Ki pa ga je po naši ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim ali pa tudi s tihim.«

Kaj torej storiti z državo, ki drsi v nedemokratičnost? Rešitev je preprosta, v tej državi še poznamo demokracijo, obstajajo politične stranke, pluralnost, ustava. Zato se akademiki s pismom obračajo na poslance. »Spoštovane poslanke in poslanci,« zapišejo na koncu, »iz tega zagatnega položaja, ko država vedno bolj drsi v nedemokratičnost in vlada grobo tepta človekove pravice, nas lahko reši le vaše ravnanje. Zato od vas pričakujemo, da pri odločanju pozabite na strah, osebne in strankarske interese ter glasujete v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki ste jih sprejeli. Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z ustavo določene ureditve.«

Niso edini, ki razmišljajo tako. Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan je v govoru v Šentjanžu pri Sevnici opozarjal na podobne pojave, govoril je, da epidemija ne more biti izgovor za poseganje v ustavo, spoprijemanje z virusom pa pretveza za politične in ideološke cilje. »Za tokratne volitve se je treba potruditi,« je dejal. »V demokraciji je to edina pot za zamenjavo oblasti. Vendar same volitve niso že tudi demokracija. Demokracija namreč zajema bistveno več. Zajema tudi vladavino prava pa spoštovanje ločitve treh vej oblasti, svobodo medijev, človekove pravice, spoštljiv govor, iskanje soglasja, tudi ločenost cerkve od države.«

Akademiki in nekdanji predsednik imajo prav. In prav imajo tudi tisti protestniki, ki zahtevajo volitve, politično odgovornost, okrepitev ustavne demokracije. Poslanci, ki so predstavniki ljudstva, ne pa političnih strank in interesov, bi vse to morali vedeti. Na vlado, na ministre, na predsednike strank koalicije se ni več zanašati, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek živita v svojem svetu, Janez Janša pa se bo oblasti oklepal do konca.