Zardevanje in prebledevanje

Restavracija Rose (hotel Bled Rose)
Cesta svobode 8, Bled
Tel.: 04 579 6000
Pod umetnim drevjem lahko v družbi pliškotov obedujete ali večerjate vsak dan od 12. do 15. in od 18. do 22. ure.

Ambient:
prijazno zapišimo, da gre za prostorno in udobno restavracijo s precej samosvojim eklektično opremljenim interjerjem in z internetnega radia predvajano žolco na ozvočenju

Napitki:
vinska karta je pretežno sestavljena iz slovenskih prvoligašev in nekaj pričakovanih tujcev, pribitki se sučejo okrog faktorja tri; žal vin ne natakajo pri mizi, ampak jih nosijo izza šanka

Vegetacija:
med ponujenimi petimi jedmi je bila (poleg sladice) ena vegetarijanska

Dostopnost:
za rampo imajo svoje parkirišče, za gibalno ovirane so zgrajene klančine

Fino:
krema zelene z jabolkom

Ne tako fino:
hobotnica
identična oprema za ribo in srno
izbira in cena

Pojedli smo vse, kar je bilo na voljo (pet hodov), in za to plačali 60 evrov. Če bi izbrali le tri jedi, bi plačali 18 evrov manj.

»Ne bo nam uspelo – to je Jelovica!« je legendarni oglaševalski slogan iz naftalina potegnil zapisnikar naše tokratne odprave, ko smo obstali pred parkiriščno rampo nekdanjega blejskega hotela Jelovica. Ker ta zdaj ni več Jelovica, ampak Bled Rose, tudi ni bilo več razloga, da nam ne bi uspelo: polni pričakovanj smo zapeljali pod dvignjeno zapornico in se nekaj trenutkov kasneje znašli na nekakšnem instagramskem poligonu, ki bi ga še najlažje opisali kot mešanico vrtca, polnega raznih tudi predimenzioniranih plišastih živali in prodajalne umetnega cvetja, zelenja in drevja z vmesnimi oblazinjenimi stoli v sladolednih barvnih odtenkih.

No, o interjernih okusih na tem mestu ne bomo razpravljali, o košti pač. In že smo pri prvi besedi naslova: nekoga bi morala obliti resna rdečica, ker v takem hotelu (štiri zvezdice, prvoligaška turistična destinacija) za petkovo večerjo ne zmore ponuditi več kot pet jedi, tistemu – verjetno je to glavni kuhar –, ki je sklenil, da bo file generične bele ribe in kos srne obložil s popolnoma enakimi dodatki (omaka iz belega vina, opečen – a skoraj surov – pastinak, krema iz rdečega zelja in malo gorčičnih zrn), pa bi tudi moralo biti vsaj malo nerodno. Toliko o zardevanju, prebledevanje se je zgodilo na drugi strani: ko račun za skromno odmerjene porcije (primer: s spiriranim belim fižolom in paradižnikovo omako postrežena ne ravno velika lovka hobotnice je bila celo še prerezana na pol – a je kljub temu ostala gumasto žvečljiva) petih jedi znaša 60 evrov, pač ne more biti drugače. Verjetno prav zato cene menija ne napišejo na precej neugleden A5-print, ki ga gost dobi na mizo.

Seveda se je na onih petih krožnikih našlo tudi kaj, kar nam je bilo všeč: rep jadranskega škampa je bil mojstrsko znožkan v pravokotno rezino karpača in krema gomolja zelene je bila v kombinaciji z na maslom sotiranimi kockami kiselkastega jabolka krasna (žal se je neznano kam izgubila juha iz stebelne zelene, ki naj bi bila del tega krožnika), prav tako težko kaj resnega (razen to, da gre za klasični primerek aktualne slovenske slaščičarske generike) zamerimo sladici, sestavljeni iz jurkinega sorbeta, nekega drobljenca ter moussa iz bele in biskvita iz temne čokolade.

Težava restavracije Rose je v nejasni identiteti: promovira se kot restavracija, katere kuharija temelji na lokalnih sestavinah – pa je večina jedi morskih; pravijo, da bodo goste razvajali z doživetji – pa jim ponudijo borih pet jedi; vabijo na dovršene gurmanske stvaritve – pa še tistih ubogih pet jedi ne zmorejo postreči brez napak. Veliki pozlačeni krožniki, livrirani natakarji, instagramabilne interjerne intervencije in influencerska klientela pač ne morejo prekriti (oziroma ga samo še bolj poudarijo) občutka, da gre tukaj predvsem za delanje denarja: ponuditi čim manj za čim več in upati, da se to ne bo preveč opazilo.