Etika neke odvetnice

V prispevku me je pritegnil pogled pravne stroke na okoljske in zdravstvene vplive, ki bi jih lahko imela cementarna-sosežigalnica. Izjava zaskrbljenega krajana, da se »sprosti 300.000 kubičnih metrov izpustov, obremenjenih s strupi« je izzvala odgovor pravnice, da »gre za izraz, ki ima bistveno negativen prizvok, zato ocenjujemo, da je njegova poraba v predmetnem kontekstu nedopustna. V izpustih so različne snovi, ki so vse pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, ki jih dopušča zakonodaja, in za katere je utemeljeno šteti, da so brez negativnih učinkov na zdravje.« Krajan se je le nesrečno izrazil in tega mu ni šteti za zlo. Ker sem po stroki kemik, podam še svoj pogled kemika na to temo.

Emisijski monitoring cementarne mora biti v skladu z obstoječo zakonodajo in regulativo. Sosežig odpadkov, uporabljenih kot sekundarno gorivo, zahteva, da cementna peč deluje v skladu z »najboljšo razpoložljivo tehnologijo, BAT«, in da ne presega dovoljenih emisijskih vrednosti za deset parametrov, ki so: celokupni prah, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova kislina, fluorovodikova kislina, vsota kovin Sb+As+Pb+Cr+Co+Mn+Ni+V, vsota Cd+Tl, živo srebro Hg, poliklorirani dibenzodioksini in dibenzofurani in amonijak. Cementarna je glede doseganja vseh teh emisij ena boljših in deluje v skladu s predpisanimi mejnimi vrednostmi. Toliko o emisijah cementarne, ki imajo sicer neposredni vpliv na kvaliteto zraka v bližnji okolici in s tem na imisijske koncentracije različnih onesnaževal, ki jih najdemo v zraku ali na prašnih delcih s premerom pod 10 µm in pod 2,5 µm (PM10 in PM2.5). Določanje masne koncentracije prašnih delcev pomeni, da se jih obravnava kot »enako toksične« in to ne glede na njihov izvor ali kemijsko sestavo. Seveda zračni prašni delci variirajo glede na njihovo kemijsko sestavo, njihovo topnost in reaktivnost, maso, velikost, število, njihovo obliko in površino in to v odvisnosti od njihovega izvora in atmosferskih transformacij. Vse te lastnosti imajo lahko vpliv na zdravje. Vedenje o podrobni kemijski sestavi prašnih delcev je bistveno pri določanju vplivov na zdravje, saj biološki odgovor organizma na aerosole ni vedno povezan s spojinami, ki jih je največ, temveč bolj s toksikološko pomembnimi, ki so prisotne v sledovih.

Masna koncentracija prašnih delcev se meri v sklopu Državne merilne mreže imisij za spremljanje kakovosti zunanjega zraka. V okolici cementarne na dveh reprezentančnih merilnih mestih, ki naj bi najbolje izkazovali tudi vpliv cementarne, so povprečne letne vrednosti med najnižjimi v Sloveniji in tudi pod vrednostjo, priporočeno s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in pod katero se ne pričakuje vplivov na zdravje. Stacionarni merilni točki sta bili izbrani tako, da naj bi pokrivali imisije območja cementarne glede na različne vetrne razmere, glede na »rožo vetrov«. Respirabilnih prašnih delcev PM10 na teh merilnih mestih je navadno med 10-20 µg/m3. Iz radovednosti se lahko vprašamo, kolikšen je prispevek emisij bližnje cementarne na ta rezultat in kako lahko ločimo med vplivi širšega urbanega in industrializiranega zaledja in vpliva cementarne-sosežigalnice. Po izvedeni določitvi prašnih delcev PM10 v zraku je potrebno določiti kemijsko sestavo na prašne delce adsorbiranih organskih spojin in poiskati tiste, ki po svojem izvoru pripadajo emisijam cementarne in njihovi izpusti predstavljajo določeno tveganje za okolje in zdravje ljudi. Sodobne analitske tehnike omogočajo tako določitev. Kaj se da ugotoviti iz rezultatov takšne preiskave? Večino zaznanih organskih spojin lahko pripišemo na račun onesnaženja urbane atmosfere, vplivi cementarne pa se kažejo s prisotnostjo organskih spojin z dušikom. Te spojine so nastale ob termičnih procesih razpada sečnine do amonijaka v vročih plinih cementne peči kot stranski produkti ob poteku redukcije dušikovih oksidov (NOx). Tudi pojavljanje emisij amonijaka gre predvsem na ta rovaš. Anorganski del zaznanih spojin aerosolov pripada amonijevim solem sulfaminske, žveplove, fosforjeve in vanadijeve kisline. Težava je v tem, da so amonijeve soli topne v vodi in s tem se jim biološka razpoložljivost poveča. Problematični spojini sta predvsem sulfaminska kislina in prisotnost topne oblike vanadija, saj lahko prehodne kovine s svojim katalitskim delovanjem povzročijo nastanek visoko reaktivnih oksidirajočih spojin, ki škodijo zdravju. Za bralca, ki ni ravno kemik, bodi dovolj, podrobnejše strokovne razlage pa so dosegljive (vir: DOI:10.17344/acsi.2021.6789, DOI:10.17344/ acsi.2015.1542). Ta zgodba med pravnico in zaskrbljenim krajanom je zgodba o dveh, ki se ne poslušata, saj govorita eden mimo drugega. Prvi govori o emisijah v zrak, drugi razmišlja o imisijah v zraku. Bosta našla skupni jezik?

Celotna tematika se bo ustrezno ponovila ob bodoči postavitvi »monosežigalnic« komunalnega blata ali ob »sežigalnici« za termično obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ki jih ne zbiramo ločeno. Vse sežigalnice bodo morale delovati in biti kontrolirane v skladu z najboljšo razpoložljivo tehnologijo, seveda pa tudi velja, da je podrobna kemijska sestava respiratornih prašnih delcev pomembna za toksikološko oceno vplivov na okolje in zdravje. Za oceno tveganja, ki ga predstavlja onesnaženi zrak bi morale tesno sodelovati različne stroke; od inženirske, okoljske, zdravstvene in seveda tudi pravne in še katere, saj bi se le na tak način uspešno izogibali, preprečevali in zmanjševali emisije, ki onesnažujejo zrak. Ob emisijskem monitoringu bi moral biti vedno tudi dobro zastavljen imisijski monitoring okoljskega zraka.