(Še) neujahani žrebec

Restavracija Gratia (hotel Maestoso)
Lipica 5
Tel.: 05 739 1696
Tako kot hotel je tudi restavracija odprta vsak dan.

Ambient:
z elementi kobilarne navdahnjena prenova hotela se odraža tudi v restavraciji: je prostorna in kljub špartanski opremi dovolj prijetna

Napitki:
vin ni veliko, a gre za s strogo selekcijo izbrano kraševsko smetano (Renčel, Fon, Sanabor) z ojačitvami iz Brd (Atelier Kramar)

Vegetacija:
prevladuje mesovje in ribovje, v vsaki kategoriji jedi pa se najde tudi kakšna zanimiva vegetarijanska

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
hobotnica z bučo
jelenov hrbet z mostardo

Ne tako fino:
sladiške ibunge

Cene predjedi se vrtijo od 10 (kraška marenda) do 15 (torteloni z gamberi in tartufi), glavnih pa od 14 (piščančji file) do 19 (opečena hobotnica) evrov.

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi,« je vodja tokratne odprave med lagodno vožnjo med idiličnimi, z belimi plotovi zamejenimi lipiškimi pašniki odrecitiral prvi vrstici psalma 23. Motiv belih latnikov smo kmalu nato uzrli še na fasadi fletno prenovljenega hotela Maestoso, motiv Davidovega zadovoljnega psalma pa nam je tudi potem še parkrat odmeval v glavi – v à la carte restavraciji Gratia se nam namreč ni godilo slabo.

Reč je zastavljena precej ambiciozno – za glavnega v kuhinji so nastavili kuharskega reprezentanta, strežbo pa vodi komunikativen model, ki je najprej iskreno povedal, da so pogon pred poletno sezono odprli malo prehitro, proti koncu pa je s simpatično improvizacijo za silo rešil tudi zadrego z že nekaj dni obolelim slaščičarjem.

Jedilni list restavracije Gratia se bere tako spektakularno, da smo – ker smo bili tam na ponedeljkovo zgodnje popoldne in ker se to v naših krajih kaj rado zgodi – kar čakali na izgovarjanje, česa vsega od zapisanega ni mogoče dobiti na krožnik. Pa nič – dobili smo čisto vse: najprej precej klasičen narezek s simpatičnimi, v bazilikinem pestu mariniranimi olivami, rezine surovega, le na robovih opečenega jelenovega hrbta je spremljala krasna, z brinjem všečno ojačana malinova mostarda, nežno dimljenega tuna pa jagodna omaka, tanke rezine kumar in pravzaprav čisto odvečen sladoled iz olivnega olja, ki ni deloval niti kot pravi sladoled niti ni imel zaznavnega oljčnega štiha.

V drugem krogu smo se najbolj navdušili nad v teranu kuhano šalotko, ki je dopolnjevala kremasto rižoto s pršutom, šparglji in premalo žafrana; z jurčki in mocarelo gratinirani in s špehom polnjeni njoki bi nam bolj sedli, če bi jih snedli po celodnevnem pojanju po gmajni, za fletne ročno oblikovane tortelone z gamberi pa naj fantje v bodoče nabavijo vsaj malo aromatične tartufe. Fino se nam je zdelo, da se glavnim krožnikom vidi, da so glavni: vse tri izbrane glavne sestavine so bile pripravljene v nulo in pospremljene z ne čisto navadnimi dodatki: hobotnica je bila lepo zmehčana in nato hrustljavo zapečena (in postrežena z všečnimi variacijami na temo buče); s kremastim pirejem, strtimi lešniki in artičokami opremljen file mangalice sočen in mehak, »na žlico« dušene telečje ličnice pa so postregli s sicer preveč reducirano, preslano omako, zato pa tudi z reprezentanta vredno zloženko iz zelene in sladkega krompirja.

Z restavracijo Gratia Lipica očitno dobiva nov razlog za obisk, in čeprav je res, da se mladi ekipi pri izvedbi zastavljenega koncepta tu in tam še kaj zatakne, bi, če bi morali izbirati med dolgčasom ziheraške preračunljivosti in energijo frišne ambicije, roko brez dvoma vedno dvignili za slednjo. Obetavno