Vse je napačno

Vlada bi želela v letih 2021—2022 izpeljati davčno reformo, kakršne prejšnje vlade niso nikoli niti načrtovale. Žal so po mojem mnenju predlagane reforme v celoti napačne, to lahko ugotovimo že na podlagi osnovnošolskega znanja makroekonomike. Reformne poteze namreč temeljijo bodisi na napačnih teoretičnih domnevah bodisi na napačnih učinkih, ki naj bi jih z njimi dosegli.

Ljudje bodo imeli večje dohodke, plače se bodo zvišale – napačno

Spremembe spodnje dohodninske olajšave in korekcija zgornjega dohodninskega razreda, pa tudi korekcija davka na dohodek pravnih oseb spadajo med spremembe dohodninskih davkov. Ti pa ne vplivajo niti na ceno delovne sile niti na ceno kapitala. Dohodninski davki zgolj urejajo, koliko dohodkov, ki jih že »nesemo« iz podjetij in zaposlitev, namenimo za zasebno (individualno) potrošnjo in koliko za kolektivno (prek države organizirano) potrošnjo. S spremembami dohodninskih davkov zato ljudje ne bodo imeli večjih dohodkov oziroma plač, pač pa jih bodo trošili drugače kot doslej. Več dohodkov bodo lahko porabili zasebno in manj kolektivno.

Spodbujamo razvoj podjetništva in podjetnikov – napačno

Cena delovne sile je odvisna od prispevnih stopenj, cena kapitala pa od trga kapitala. Obe ceni, upoštevaje prispevne stopnje, se oblikujeta na trgih dela oziroma trgih kapitala še pred vstopom produkcijskih dejavnikov v podjetja in organizacije, kjer se zaposlijo. Sprememba prispevnih stopenj in uvedba davka na nepremičnine v proizvodnji bi vplivali na konkurenčnost podjetij in tudi ceno delovne sile (ne nujno s spremembo na bolje). Koliko bi od znižanja prispevnih stopenj imeli delavci v obliki višjih neto osebnih dohodkov in koliko lastniki podjetij v dobičkih, je namreč odvisno od elastičnosti ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Zaradi znižanja prispevnih stopenj pa bi bilo potrebno povečanje dohodninskih davkov, če bi hoteli ohraniti uravnoteženost državnega proračuna. To bi bila prava reforma.

Gospodarska rast bo večja, podjetja bodo več zaposlovala — napačno

Z znižanjem prispevnih stopenj bi se povečala konkurenčnost podjetij, omogočilo bi tudi večje zaposlovanje (delovna sila bi bila glede na kapital v produkcijskih sredstvih cenejša in bi nadomeščala produkcijska sredstva), ne bi pa to kaj dosti vplivalo na gospodarsko rast, saj nižji stroški makroekonomsko še ne vodijo sami po sebi do višje gospodarske rasti. Seveda se nič od tega ne zgodi, če spreminjamo dohodninske davke in ne prispevnih stopenj in obdavčitve kapitala v produkcijskih sredstvih.

Slovensko gospodarstvo bo privlačnejše za vstop tujega kapitala – napačno

Zaradi znižanja davkov na dohodek pravnih oseb in znižanja obdavčitve zgornjega dohodninskega razreda naj bi bilo slovensko gospodarstvo privlačnejše za vstop tujega kapitala. Ker dohodninski davki odločajo zgolj o delitvi potrošnje dohodkov, ki jih lastniki »nesejo« iz podjetij, ne vplivajo pa na stroške v podjetjih in konkurenčnost ter profitnost podjetij, to znižanje ne pospešuje vstopa tujega kapitala v slovensko gospodarstvo. Zaradi teh sprememb podjetja v tuji lasti ne bodo nič bolj konkurenčna, vplivajo pa na domicil kapitalistov, ampak Slovenija naj ne bi bila davčna oaza.

Ljudje bodo več trošili – napačno

Spremembe dohodninskih davkov spremenijo delitev dohodkov na del, ki ga potrošimo zasebno, in del, ki ga potrošimo kolektivno, potem ko dohodke že »nesemo« iz podjetij in drugih organizacij domov. V prvem trenutku se celotno povpraševanje ne zmanjša: izgubimo kolektivno povpraševanje in pridobimo zasebno povpraševanje. A poznavanje davčnih multiplikatorjev zelo jasno pravi, da se s časom efektivno povpraševanje zmanjša in s tem tudi možnost rasti. Zasebna potrošnja ima namreč nižji davčni multiplikator kot kolektivna potrošnja.

Delavci bodo na boljšem – napačno

Dohodninske spremembe bi na dva načina slabšale položaj zaposlenih. Zmanjšal bi se vir za kolektivno potrošnjo iz državnega proračuna. Če bi država želela ohraniti kolektivno potrošnjo, bi se morala zadolževati z vsemi nezaželenimi posledicami takega zadolževanja. Drugič, ker se zmanjšujejo davki na kapitalske dohodke in delovne dohodke najbogatejših, bodo jutrišnji državni sektor morali v večjem obsegu financirati delavci, če ga ne želimo zmanjšati.

Ne spodbujamo privatizacije javnega sektorja – napačno

Država bi lahko preprečila nastajanje primanjkljaja v državnem proračunu in s tem nujnost zunanjega zadolževanja tudi tako, da bi zmanjšala dejavnost javnega sektorja. Tedaj bi morala zahtevati, da se del teh storitev plača iz žepa, to pa bi z uvedbo zasebnega financiranja spodbudilo nastajanje zasebnih izvajalcev, saj se javni izvajalci po definiciji financirajo kolektivno.

Strokovnjaki ne bodo odhajali v tujino – napačno

Tudi če bi se z nižjimi davki v resnici zvišale plače strokovnega kadra, ki ga baje potrebuje gospodarstvo, bi bilo to zvišanje tako majhno, da se z njim plače tega kadra ne bi niti približno približale plačam v razvitih državah. Naša podjetja preprosto izgubljajo preveč pri cenah, da bi lahko izplačevala višje plače strokovnjakom. Ker niso konkurenčna na prodajnih trgih, v bistvu takega kadra niti ne potrebujejo. Če bi ga znala koristno uporabiti, bi ga lahko plačala tudi brez davčnih olajšav.

Hkrati se bosta zvišala konkurenčnost podjetij in življenjska raven prebivalstva – napačno

Znižanje davka na dohodek pravnih oseb (na dobičke) in preureditev zgornjega dohodninskega razreda nikakor ne vplivata na konkurenčnost podjetij. Sta pa ukrepa, ki radikalno povečujeta neenakost v slovenski družbi. Pri nas tako 900 tisoč zaposlenih iz dohodkov iz dela, ki obsegajo 35 odstotkov BDP, skoraj v celoti plačuje zdravstvo in pokojnine, lastniki kapitala, ki si prisvajajo več kot 30 odstotkov BDP, pa za te namene ne plačajo nič. Če bomo v prihodnje hoteli financirati širitev zdravstva, šolstva, varstva okolja in pokojnin, bomo potrebovali več denarja. Te reforme bodo morali plačati bogatejši.

Slovenija bo v svoje dobro imela nižje davke – napačno

Za odpravljanje neenakosti in zagotavljanje dodatnih proračunskih sredstev bomo morali poskrbeti s povečanimi dohodninami zgornjega razreda, višjimi davki na profitne dohodke in kapital ter dediščino in davki na bogastvo.

Višja minimalna plača ogroža gospodarstvo – napačno Minimalna plača je bolj socialna kategorija kot kategorija konkurenčnosti. Verjetno bi lahko znašala tudi 800 evrov, ne da bi gospodarstvo propadlo. Podjetij, ki je ne zdržijo, slovensko gospodarstvo ne potrebuje. Je pa temeljna kategorija odpravljanja revščine, če je kombinirana s podporami za brezposelne, minimalno in univerzalno starostno pokojnino ter pomočjo socialno izgubljenim.

Izgube zaradi nižjih davkov v državni blagajni se bodo kompenzirale z višjo rastjo, ki sledi znižanju davkov – napačno

Predlagane reforme zajemajo dohodninske davke (sem spada tudi davek na dohodek pravnih oseb – profit) in pomenijo premik sredstev iz kolektivne potrošnje (prek državnega proračuna) v zasebno potrošnjo (potrošnjo iz žepa). Ker gre torej le za zmanjšanje ene oblike potrošnje v korist druge, se celotno povpraševanje ne spremeni, zmanjšajo pa se prilivi v državni proračun, ki so vir kolektivne potrošnje. Da bi ostali nespremenjeni ali pa bi se celo povečali, bi morali biti prejemniki dohodkov agregatno celo bolj obremenjeni. Če pa upoštevamo multiplikativne učinke, ki nastanejo čez čas, se skupno povpraševanje celo zmanjša. Tako se v kratkem in daljšem času prihodki državnega proračuna zaradi nižjih dohodninskih davkov zmanjšajo.

Državni proračun ne bo prizadet zaradi prihodnje gospodarske rasti – napačno

Vlada sicer meni, da se bodo prihodki proračuna večali zaradi umirjanja pandemije in ne zaradi nižjih davkov, to pa jo vodi do sklepa, da bo oživljanje gospodarstva kompenziralo izgube zaradi nižjih davkov. Žal v tem primeru oživljanje ne bo odpravljalo primanjkljaja in potrebe po dodatnem zadolževanju države na ravni zdaj rekordnega primanjkljaja državnega proračuna. Namesto da bi gospodarsko rast izkoristili za odpravljanje primanjkljaja državnega proračuna in nujnosti zadolževanja, jo bomo uporabili za kompenziranje negativnih učinkov zniževanja davkov.

Ne bo dodatnega zadolževanja sektorja države – napačno

Nižje davke bodo vsekakor nekoč plačevali tudi naši otroci. Znižanje prihodkov državnega proračuna vodi do zadolževanja države v tujini, osiromašenja dejavnosti javnega sektorja in preoblikovanja tega v tržni sektor.

Dejavnosti javnega sektorja se ne bodo zmanjšale – napačno

Če bomo v prihodnje hoteli financirati širitev zdravstva, šolstva, varstva okolja in pokojnin, bomo potrebovali več denarja. Te reforme bodo morali plačati bogatejši. Zagotavljanje dodatnih proračunskih sredstev bomo morali doseči s povečanimi (progresivnimi) dohodninami sedanjega zgornjega razreda, višjimi davki na profitne dohodke in dediščino ter davki na bogastvo. Znižanje dohodninskih davkov pa vodi do ogrožanja sedanjega obsega dejavnosti javnega sektorja in do tega, da bodo morali zaradi nižjih davkov na kapital in reforme dohodnine za zgornji dohodninski razred dodatno breme pri financiranju države nositi prav slabše plačani delavci.

Vse je napačno

Z znižanjem dohodninskih davkov se nam ne bodo zvišale plače, z njim naša podjetja ne bodo bolj konkurenčna, povečal se bo primanjkljaj državnega proračuna, zaradi tega bo nujno zadolževanje v tujini in/ali zmanjšanje obsega storitev javnega sektorja in povečanje nabora storitev, plačanih iz žepa.