Egoistična oblast

Stvari so skrajno resne. V bolnišnicah je več kot 1100 ljudi, v intenzivnih oddelkih 250. Tako visokih številk še nismo imeli, a ker se epidemija ne umirja, bodo te številke rasle.

»Pred zlomom smo,« opozarjajo direktorji slovenskih bolnišnic. »Ne moremo več, nadur niti ne štejemo.« V bolnišnice na pomoč prihajajo dijaki, študenti, vojaki, na intenzivne enote razporejajo zdravnike z drugih oddelkov, sestre iz zdravstvenih domov, celo koncesionarji naj bi v prve bojne linije poslali nekaj svojega kadra. Država išče postelje za intenzivno nego in se sprašuje, kako pomagati ljudem, kaj storiti, ko bo zmanjkalo zdravstvenega osebja, medicinske opreme, prostora. Bodo pacienti nameščeni po hodnikih? Bodo vdihovali kisik v avtomobilih, parkiranih pred bolnicami? Bodo zavračali ljudi, ki jim ne bodo več mogli pomagati? »Prehajamo na maksimum obravnav, ki jih zmoremo, da je standard obravnave še minimalno zadovoljiv,« je v torek grozeče dejal minister za zdravje Janez Poklukar.

Za epidemiološko statistiko, iskanjem postelj in medicinskih sester se skriva veliko žalostnih človeških usod, zgodb pacientov, pa tudi zgodb zdravstvenega osebja. »Lani je bilo moralno lažje. Družba nas je slišala, vsakodnevno smo dobivali sporočila o tem, da nas ljudje cenijo, prosili so nas, naj vztrajamo, zelo javno so izražali podporo. Zdaj pa je, kot da naše vojne ne vidi nihče,« je v sobotnem Večeru zapisala Alenka Strdin Košir, specialistka interne in intenzivne medicine in vodja covid oddelka v Mariboru. »V stiski smo ostali sami. Preostanek družbe živi mirno naprej, kot da se nič ne dogaja. Poleg tega pa se nam vse skupaj zdi tako zelo nepotrebno. Saj smo vendar imeli učinkovit način, da se ne bi zgodilo – samo zadostno bi morali precepiti prebivalstvo.«

Kaj je v tem času storila država? Je poleti izobrazila dodatne ljudi, ki bi znali delati v enotah intenzivne terapije? Je zaposlila nove medicinske sestre? Je zgradila posebne covidne bolnišnice? Je pripravila načrt, kako pomagati ljudem, če bo jeseni epidemija znova podivjala? Ni, še vedno je veliko improviziranja, še več kazanja s prstom. To bi bilo razumljivo, če bi šlo za prve mesece epidemije, a ker ne gre, sta za pomanjkanje zdravstvenega in drugega osebja, za težave, s katerimi se spopadajo v bolnišnicah, kriva ministrstvo za zdravje in vlada. Vse, kar se nam dogaja, je bilo predvidljivo. Kako pa boj zoper epidemijo vodi vlada? Vtis, da ji je za človeške usode vseeno, da je ne vodi empatija, pač pa preračunljivost, ima kar nekaj realnih podlag. Še vedno se njena vrhuška bolj ukvarja s kadrovanjem v gospodarstvu kot pa z vprašanjem, kako zajeziti širjenje virusa.

Pozabljena EU

Lahko bi bilo drugače. Slovenija je del Evropske unije, ena izmed njihovih institucij pa se ukvarja s kriznim upravljanjem. Vodi jo evropski komisar Janez Lenarčič, sicer Slovenec.

Janševa vlada predstavnikov evropske komisije, ki so kritični do njegove vlade, noče prositi za pomoč.

»V primeru aktualne pandemije lahko pomagamo državam v obliki materialne pomoči. Gre za zdravila, osebno zaščitno opremo, ventilatorje na primer,« za Mladino svojo vlogo pojasnjuje Lenarčič. Ta mehanizem deluje na dva načina: Center za usklajevanje nujnega odziva lahko razpošlje prošnjo drugim državam, uskladi in sofinancira transport v prizadeto članico, v primeru, da tudi druge članice ne morejo pomagati, pa se lahko aktivira evropska medicinska strateška rezerva, ki je bila zaradi izkušenj z Italijo vzpostavljena lani. EU lahko ponudi še veliko več. »Poleg tega lahko pomagamo tudi pri koordinaciji napotitev zdravstvenega osebja iz drugih držav v prizadeto državo ter pri prevozu pacientov v zdravstveno oskrbo drugih držav članic, financirano iz evropskega instrumenta za nujno pomoč. Trenutno se na primer v bolnišnicah na Madžarskem, Poljskem, v Avstriji, Češki in Nemčiji zdravi več kot 60 bolnikov iz Romunije,« pojasnjuje slovenski komisar.

Primer Romunije, kjer se je zdravstveni sistem zaradi epidemije zlomil ob nekajkrat manjši obremenitvi, kot jo imamo pri nas, je zanimiv. Kaže namreč, da v Evropski uniji solidarnost še obstaja. Osem držav članic je tako Romuniji poslalo 100.000 odmerkov zdravil, 33 ventilatorjev in na tisoče kosov druge medicinske opreme. Še več pomoči je dobila Latvija. Prek mehanizma pomoči ji je Evropska unija poslala 300 ventilatorjev, skoraj milijon zaščitnih mask in 200.000 odmerkov cepiva. Obe državi sta dobili dodatne generatorje kisika iz posebnih evropskih zalog.

Evropska unija pa ne pomaga le pri medicinski opremi, lahko pomaga tudi pri razporeditvi kadra. »V tem zadnjem valu je na primer Romunija zahtevala medicinske ekipe, da bi povečala svoje zmogljivosti za zdravljenje hudo bolnih bolnikov s covid-19. Po našem posredovanju so ekipe zdravnikov iz Danske in Poljske odpotovale v Romunijo in zdaj pri zdravljenju pomagajo romunskim zdravnikom,« pojasnjuje komisar Lenarčič.

Po doslej znanih podatkih slovenska vlada Evropske unije za zdaj uradno ni zaprosila za pomoč, ne za pomoč v medicinski opremi ne za pomoč v ljudeh. Lenarčič pa ob tem pojasni, da so bile pristojne slovenske službe sicer v minulih tednih res v neformalnem stiku s Centrom za usklajevanje hitrega odziva, »vendar do sedaj uradnega zaprosila za pomoč Slovenije prek evropskega mehanizma za civilno zaščito ni bilo«.

»Možnosti za pomoč v okviru evropskega mehanizma se pospešeno zmanjšujejo.«

– Komisar Janez Lenarčič

Viri so omejeni. Medicinske opreme ni dovolj za vse, tudi v drugih državah se dvigujejo krivulje obolelih in tudi v drugih državah se spoprijemajo s pomanjkanjem osebja. »Romunija, ki je bila v zadnjih tednih prejemnica najbolj izdatne pomoči prek evropskega mehanizma civilne zaščite, je imela ’srečo v nesreči’. V kritičnem položaju se je znašla zgodaj, ko so bile razmere drugod po EU še relativno stabilne. Za Romunijo nam je tako uspelo hitro uskladiti premestitev številnih bolnikov v druge države članice, napotitev zdravstvenega osebja iz drugih držav članic v Romunijo ter poslati zajetne pošiljke medicinske opreme, zdravil, kisika.« Tako je bilo pred tedni, danes je drugače, razmere v vsej EU so slabše, manj je bolniških postelj, manj razpoložljivega zdravstvenega osebja, manj ventilatorjev, kisika, zdravil. Hkrati je prošenj za pomoč vedno več. »V teh dneh smo sprostili evropsko rezervo medicinske opreme, med njimi ventilatorje, tudi za Bolgarijo, katere zdravstveni sistem je preobremenjen zaradi izjemnega porasta okužb. Skratka, možnosti za pomoč v okviru evropskega mehanizma se pospešeno zmanjšujejo,«še pravi Lenarčič.

Slovenija se je torej odločila za drugačno, bolj zapleteno pot. Namesto da bi se obrnila na Evropsko unijo, namesto da bi na pomoč poklicala komisarja Lenarčiča, se vlada z drugimi državami dogovarja sama.

»Ministrstvo za zdravje je že začelo postopek sodelovanja z vsemi tremi sosednjimi državami, se pravi Italijo, Avstrijo in Madžarsko, pa tudi z Nemčijo, kjer bomo zaprosili za eventualno pomoč pri oskrbi intenzivnih covidnih pacientov,« trdi Robert Carotta, koordinator za covidne bolniške postelje pri ministrstvu za zdravje. Tako naj bi v Slovenijo po neuradnih podatkih prišlo nekaj zdravnikov in diplomiranih medicinskih sester iz Italije, a uradnega potrdila dogovora v sredo še ni bilo.

Ko smo Lenarčiča spraševali, zakaj se je Slovenija raje odločila za bilateralne dogovore in se ognila Evropski uniji, nam je podal diplomatski odgovor. »Civilna zaščita in zdravstvo sta v pristojnosti držav članic. Slednje lahko samostojno odločajo o načrtovanju in načinih spopadanja z določenimi izzivi. Sam lahko temu zgolj dodam, da so prednosti podpore prek evropskega mehanizma civilne zaščite dobro znane pristojnim službam v Sloveniji, s katerimi imamo zelo konstruktivne delovne odnose.« Gre predvsem za hitrost in utečenost odziva EU. »Ta je optimiziran s stalnim informacijskim sistemom, ki deluje 24 ur, sedem dni v tednu, in v katerega so vključene vse pridružene države mehanizma. Tovrstna koordinacija ne le razbremeni administracijo prizadete države, temveč v skoraj realnem času uskladi izražene potrebe s ponudbami pomoči po vseh ostalih 26 državah članicah ter šestih državah izven Unije, ki so se pridružile naši mreži.«

Ni težko ugotoviti, zakaj se je Janez Janša odločil drugače. V EU ni vse idealno, prav tako je bil lanski odziv unije na epidemijo slab, se pa je evropska komisija izkazala pri naročanju cepiv. Janez Lenarčič je kot evropski komisar kritičen do slovenske vlade. Junija je tako na Brdu dejal, da »Sloveniji škodujejo tisti, ki spodkopavajo vladavino prava in neodvisnost medijev«, hkrati pa zavrnil namigovanja, da naj bi z domnevnim pogojevanjem črpanje evropskih sredstev škodil Sloveniji. Janez Janša ga je namreč obtožil, da je »želel neposredno oškodovati lastno državo«. Po Lenarčičevem zanikanju te trditve pa je premier na Twitterju zapisal, da komisar »laže«.

Zakaj se Slovenija ni obrnila na pomoč k EU? Zakaj se približujemo kolapsu zdravstvenega sistema? Kriva je Janševa zamerljivost, predstavnikov evropske komisije, ki so kritični do njegove vlade, noče prositi za pomoč.

Ljudem vse to ne pomaga. Infektologinja in vodja vladne svetovalne skupine za covid Mateja Logar ima prav, ko trdi, da je »trenutna epidemiološka slika v Sloveniji odraz ekstremnega egoizma«. Logarjeva pa znova ni povedala vsega, ne gre samo za egoizem med ljudmi, pri nas je egoistična tudi oblast.

Na ministrstvu za zdravje niso zmogli vsebinsko odgovoriti na preprosto novinarsko vprašanje: »Zakaj Slovenija ni zaprosila za pomoč EU?«