Umrlih partizanov ne častimo, umrle domobrance pa

Ob dnevu spomina na mrtve si je predsednik vlade privoščil, milo rečeno, predrznost, otročjo lumparijo. S polaganjem venca k spomeniku padlih domobrancev je počastil zločince, ki jih je obsodil cel svet. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na nelagodje, prisotno ob vsakokratni omembi Vojske državne varnosti (VDV) in se sprašujem, zakaj se je o VDV vedno šepetalo. Česa naj bi se sramovali, medtem ko se zločince javno poveličuje?

Ob koncu 1943 so se na celotnem območju današnje Slovenije krepile različne paravojaške formacije okupatorjevih sodelavcev, kot so bela garda, četniki, peta kolona, črna roka in druge. Vse te skupine je okupator podpiral, tudi tako, da jih je oboroževal. Hkrati so na celotnem ozemlju Slovenije nastajale inštitucije, ki so imele značaj državnih – šole, bolnišnice, gledališča. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je ocenil, da je treba ustanoviti enoto, ki bo varovala te inštitucije oziroma nastajajočo državo. Prej naštete kvizlinške enote so predstavljale nevarnost za nastajajočo državo. Zato je bila ustanovljena divizija VDV, ki je imela na celotnem ozemlju Slovenije tri brigade. Prva je bila ustanovljena 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah in je pokrivala območje Dolenjske, Bele krajine in Ljubljane, druga brigada je bila ustanovljena konec aprila na Šentviški gori za območje Primorske in Gorenjske, tretja pa avgusta za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Brigade niso delovale kot operativne enote, ampak so imeli to vlogo bataljoni, včasih posamezne čete.

Če predstavim primer tretje brigade, katere del sem bil tudi sam: njen prvi bataljon je deloval na območju Revirjev in Savinjske doline, drugi na Kozjanskem, tretji na Pohorju in četrti na Koroškem. Naloga bataljona je bila prvenstveno varovanje že obstoječih inštitucij, poleg tega pa uničevanje vseh mogočih sodelavcev okupatorja, boj proti samemu okupatorju in tudi odkrivanje tistih, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje enote in njihovo vračanje nazaj v enoto. Za sestav brigade so borci prišli iz že obstoječih štajerskega in koroškega bataljona VDV, del borcev pa sta prispevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Za sestav brigade so morali biti borci preverjeni, izurjeni, vajeni discipline, mladi in dobro oboroženi. Moram reči, da so bili borci VDV pri ostalih borcih operativnih enot spoštovani in uživali ugled.

Marca 1945 se je moj prvi bataljon znašel sredi nemške ofenzive, ki je potekala na Štajerskem in Koroškem, z nalogo čiščenja tega območja za umik sovražnih enot z Balkana. Za to nalogo je sovražnik na ta teritorij dodatno poslal štirinajsto SS divizijo Galizien, ki je štela 12 tisoč mož.

Moj bataljon je bil na položaju med Mozirsko kočo in Medvedjakom. Enajstega marca je prišel ukaz, da zasedemo položaje na Medvedjaku, katere je do tedaj zasedala Bračičeva brigada. Približno opoldne smo krenili proti vrhu Medvedjaka, ko so po nas udarili z vsem mogočim orožjem. Samo prisebnosti izurjenih borcev se lahko zahvalimo, da nismo imeli večjih žrtev, razen tega, da se bataljon ni mogel enotno umakniti. Bili smo razbiti v tri skupine. Bataljon ni bil uničen, kot je ocenil štab brigade, ampak le razbit. Vsaka od teh skupin je bojno delovala še naprej, čez 14 dni pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. Andražu pri Velenju, od koder smo čez Dobrovlje krenili v Revirje.

Drugi primer, ki opisuje lik borcev VDV, je bitka na Menini planini, ki jo je Franc Sever – Franta opisal v knjigi Past na Menini planini in je prikazan tudi v filmu Preboj. Pred 10 leti sem obiskal prijatelja, borca Šlandrove brigade Gmajnarjevega Jožeta iz Nazarij in ga vprašal, kako je bilo v tej bitki na Menini. Odgovoril mi je dobesedno takole: »Veš Tone, bilo je hudo! Snega do riti, mraz in lakota. Švabi so pritiskali. Zmanjkovalo je že municije. Ne bi zdržali še en dan. Ko pa so prišli VDV-jevci, smo jim pa dali hudiča. Prav VDV-jevci so našli prehod, da smo prišli z Menine!« Divizija je bila aktivna tudi po vojni. Skupine odpadnikov in kolaborantov, ki jim ni šlo v račun, da so vojno zgubili, so se organizirale in se vračale iz Avstrije in Italije v Slovenijo z namenom, da sabotirajo oziroma poskušajo zanetiti upor proti novi oblasti. Sam sem bil prisoten pri dveh borbah s temi skupinami v Slovenskih Goricah. V teh bojih je po vojni padlo več kot 800 borcev.

Dejstvo je, da je bila Slovenija napadena in okupirana. Dejstvo je tudi, da je okupator jasno izrazil svoj namen, da izniči slovenski narod. Svoj cilj je želel doseči na vsak način in pri tem ni izbiral med žrtvami, tudi civilnimi. Izseljevanje, taborišča, streljanje talcev ... Večji del Slovencev se je temu uprl, en del pa se je pridružil tem zločincem. Moramo reči, da je sama okupacija in njen namen zločin. Sodelovanje izdajalcev pri tem namenu pa, milo rečeno, še večji zločin. In zločin se kaznuje! Zavezniki v drugi Svetovni vojni so se dogovorili, da bodo kolaborante vrnili v njihove države in bo vsaka država sama obračunala z njimi. In to se je tudi zgodilo.

Po celi Evropi je kolaborante doletela kazen! In kje, razen v Sloveniji, se tem zločincem opravičujejo, delajo žrtve ali celo junake iz njih? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, jim polagajo vence? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, iščejo »spravo« z njimi?