Pamflet

V Mladini št. 45 je B. Nežmah »analiziral« stanje nepremičnin v lasti stranke SD. Kot običajno, vsebuje njegova »analiza« številne nebuloze. Kot običajno, je tudi tokrat iz njegovih primerjav razbrati, da ne primerja zgolj hrušk in jabolk, temveč njegove primerjave kažejo, kot da bi primerjal kamenje in papir. Drugače ni možno razumeti njegovih primerjav med lastništvom nepremičnin stranke SD in strank, kot so Levica, SAB in LMŠ. Glede na dejstvo, da je B. Nežmah doktor družboslovnih znanosti, glede na njegovo starost zagotovo pozna razmere pred letom 1991, ko smo komunisti plačevali za članstvo v takratni univerzalni pravni prednici današnje stranke SD, torej partiji, visoko mesečno članarino, iz katere se je financiralo delovanje partije vključno z nakupom nepremičnin.

Če B. Nežmah tega ne verjame, lahko mirne duše povpraša o tem Ivana iz Grosupljega ali Boruta, ki sta med drugim navedeno članarino tudi plačevala (Ivan se je celo vneto za to potegoval), zatem pa vsaj delno od nje tudi živela. Lahko bi povprašal tudi druge sedanje oblastnike starejše od 50 let, ki so bili člani partije in jih na oblasti ne manjka in bi mu to z veseljem potrdili torej, da je znašala mesečna članarina glede na višino plače tudi do 3 % le te. Primerjava s strankami (vključno z NSi), ki so nastale dolga leta po letu 1991, pa je tako smešna, da se lahko temu zgolj nasmejimo, saj jeziti se je nezdravo, čeprav bi bilo smiselno.

Zagotovo pa bi Nežmahov pamflet bil veliko bolj objektiven, kot pričujoči, če bi pristopil k zadevi raziskovalno, pri tem pa bi tudi ugotovil, koliko nepremičnin pa je novodobna oblast stranki SD oz. njenim univerzalnim pravnim prednicam nezakonito tudi odvzela.