Vzor(č)na gostilna

Gostilna Dvor Jezeršek
Zgornji Brnik 63
Tel.: 04 252 94 00
Pri Jezerških ste dobrodošli od ponedeljka do sobote od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 16. ure.

Ambient:
prijetno urejena gostilna je del večjega gostinskega kompleksa, muzika je slovenski pop (upaj, da ne nabašeš na zaporedni niz komadov Čudežnih polj)

Napitki:
z vini so super – izbira celih, pa tudi na kozarec točenih buteljk v vseh cenovnih razredih je odlična, pribitki pa zelo, zelo zmerni (na oko okrog 1,5-kratnik kletnih cen)

Vegetacija:
na meniju je najti kar nekaj zanimivih brezmesnih jedi

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
zanimiva sezonska košta
svinjska rebra z repo
hladne predjedi

Ne tako fino:
postrv z ajdovo kašo

Štirihodni meni s po dvema možnostma pri vsakem hodu stane 40, sicer pa so hladne predjedi od 9 do 11, juhe in sladice okoli 5, glavne jedi pa od 14 do 21 evrov.

»Oj, mladosti moja – kam odšla si, kje si?« je na parkirišču Jezerškove zgornjebrniške haciende nostalgija popadla vodjo tokratne ekspedicije, ki sta mu v spominu sicer ostala tekstura in okus perfektno zapečene prav tu postrežene rezine gosjih jeter, ne pa tudi kruto dejstvo, da je od takrat minilo že polnih 11 let (gl. Mladina 46/2010). A pustimo ob strani bolj ali manj boleča soočenja z osebnim minevanjem in se raje posvetimo razvojnim spremembam, ki jih je v teh letih doživela bazna postojanka verjetno najprepoznavnejšega slovenskega gastronomskega klana.

Že prvi vtis je kar fascinanten – le nekaj sekund po telefonski rezervaciji je v telefon priletela pisna potrditev termina, na lokaciji pa smo po všečno striktnih, a prijaznih preverkah PCT-ja pristali v suvereni oskrbi mlade natakarice, ki je vedela vse o vsem, kar je morala vedeti, a je obenem tudi odlično odmerjala tempo svoje prezence pri mizi. V Dvoru snujejo sezonske jedilnike, iz izbranih jedi pa nato sestavijo še štirihodno degustacijo, ki je vsaj na primeru aktualne jesenske kolekcije prav zanimiva, še posebej na otvoritvenih krožnikih. Sesekljano surovo govedino ovijejo v čisto tanko zmehčano rezino gomoljne zelene, okrog tega zvitka pa nanizajo nekaj brizgov sirove espume, potegnejo črto kreme iz suhih sliv in reč ofrišajo s kockami jabolk; okusa polno pašteto iz gob in leče pa umamizirajo še s koščki sušenega paradižnika, ohrustajo z orehovimi krekerji in dopolnijo z okisano čebulo.

Tudi obe juhi sta všečni – dvojno močno bistro mesno juho (del se je v krožniku znajde v obliki želirane redukcije) strežejo s pečenim žlikrofom, kremno krompirjevo pa (brez prave potrebe) parfumirajo s tartufovim oljem in opremljajo z rezino krvavice in peno kisle repe, kar je kar fina dekonstrukcija klasične kmetske špeze. Pri vsej večerji so Jezerški samo enkrat na polno brcnili v prazno – krožnik z v beli kruh zavitim postrvjim filejem, ajdovo kašo s kockami kranjske klobase in pirejem iz sladkega krompirja je bil enodimenzionalen, težek, brez svežine in kakršnegakoli svetlega momenta – skratka reč, ob kateri bi se Jezerškov Luka moral masterchefovsko samoizločiti, saj je ob njej celoten krožnik precizno obrezanih in mojstrsko zmehčanih svinjskih reber s kislo repo in pečenim krompirjem s kislo smetano in ocvirki deloval osvežujoče lahkoten.

Nežno okaramo še preveč ziheraško zaželatinjeno rezino kremnega sira, zavzdihnemo ob še enem crumblu, a na glas pohvalimo z vaniljevo kremo in karamelo polnjeno princesko (pa tudi slivov sorbet) ter zaključimo, da ne bi bilo nič narobe, če bi tole postojanko odprtih oči, ušes in ust vsaj enkrat na leto obiskal vsak vsaj malo ambiciozen slovenski oštir. Gre namreč za gesamtkunst pedagoški material s področij organizacije, kreacije, kuhe, strežbe in vinohrambe.