Iz dolenjskih Benetk dolenjska konzerva?

Prihodnji teden bo dokončno jasno, ali bo občina Kostanjevica na Krki izgubila približno sedem milijonov evrov, ki so za protipoplavno zaščito ta čas na voljo iz evropskih sredstev in proračunskega sklada za vode. Občina je stisnjena v kot, saj direkcija za vode, ki deluje pri ministrstvu za okolje Andreja Vizjaka, denar pogojuje s potrditvijo »ekskluzivne rešitve«, čeprav ji pomemben del občanov odločno nasprotuje. Podobni zapleti bodo verjetno kmalu sledili v več občinah, saj se pod taktirko Vizjakovega ministrstva začenja obsežen val udejanjanja »protipoplavnih rešitev«. Gre za nove velike posle, zlasti za gradbince.

Šele 14. oktobra, torej pred dobrim mesecem, so občani Kostanjevice na Krki na javni predstavitvi izvedeli, kako naj bi bila videti njihova protipoplavna zaščita. Direktor direkcije za vode Roman Kramer, inženir gradbeništva, ki ga je zdajšnja vlada na položaj imenovala že deveti dan po svojem nastopu, je na začetku predstavitve povedal, da izbrana in torej »edina mogoča rešitev« za Kostanjevico ni v skladu z osnovno zamislijo, o kateri se je govorilo doslej. Po tej naj bi vodo iz Krke spravili mimo Kostanjevice skozi Krakovski gozd in torej problematični del vode preusmerili v pragozd. Kramer je potrdil, da bi bila taka rešitev sicer uresničljiva, a bi stala »več kot 210 milijonov evrov«. Tega zneska, ki bi denimo v obdobju 1994–2008 ustrezal povprečni ceni zgolj 20 kilometrov avtoceste, ni podrobneje razčlenil, omenil je megalomanskost in birokratsko zahtevnost takega projekta in končal takole: »Na koncu se je izkristaliziralo, da imamo dosti bolj smotrno rešitev.«

Ta rešitev, ki jo občanom Kostanjevice na Krki predstavljajo kot edino mogočo, predvideva gradnjo protipoplavnih nasipov, armiranobetonskih protipoplavnih zidov in montažnih mobilnih sten, ki se vgradijo za čas poplavne nevarnosti. Zgolj na otoku, kjer živi dobra tretjina prebivalcev, je razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik in je tudi poplavno najbolj ogrožen, bi bilo narejenih 420 metrov protipoplavnih nasipov, na vrhu širokih 2,5 metra, v času poplavne nevarnosti pa bi bilo postavljenih še skoraj kilometer, točneje 970 metrov, mobilnih sten. Te bi bile sestavljene iz aluminijastih lamel in visoke do 2,2 metra, za postavitev pa bi ob robu otoka morali vkopati betonske nosilce. Na otoku fiksnih, armiranobetonskih zidov ne bi bilo.

»Kot konzervo nas boste obdali,« se je na predstavitev odzvala občanka in opozorila, da so v času poplav na otoku (zadnje so bile leta 2014) velika težava izbruhi podzemnih vod. »Torej bomo konzerva – bazen.« Idejna rešitev za te primere predvideva črpalko na samem otoku, postavili bi celo poseben objekt, kot je bilo razumeti iz predstavitve. Na pripombo občanov, da bodo, ko bodo postavljene mobilne stene, odrezani na otoku in v urgentnih stanjih, denimo pri kapi, primorani na vožnjo s čolnom, je izza omizja državnih promotorjev idejne rešitve prišel odgovor: »Kako pa greste zdaj, ko so poplave?« Lastnike zemljišč na otoku so zanimali dostop do njihovih zemljišč, vkop betonskih nosilcev za mobilne stene in sama montaža večmetrskih sten pred vsakimi poplavami. Direktor direktorata za vode je odvrnil, da imajo po zakonu o vodah v 15-metrskem priobalnem pasu za vzdrževalna dela zagotovljen prost dostop in da bodo pač dostopali, tudi z mehanizacijo. Stene naj bi montirali gasilci in civilna zaščita.

Direkcija za vode je občini Kostanjevica na Krki sicer dala ultimat do konca novembra: »Direkcija pričakuje od župana informacijo, ali bo občina lahko zagotovila pravico graditi za vse predvidene protipoplavne ukrepe. V nasprotnem primeru bo direkcija primorana zaključiti predvideni projekt in porabo sredstev preusmeriti v druge protipoplavne projekte.« Namesto da bi direkcija iskala in financirala sprejemljivejše rešitve za poplavno ogroženo Kostanjevico, tam zdaj išče alternativni projekt, pri katerem bi lahko »porabila« sedem milijonov evrov za protipoplavno opremo in gradnje, se zdi. Kostanjeviški župan Ladko Petretič v torek še ni vedel, kaj bo direkciji odgovoril: »Sem volonterski župan, podjetnik ... Tu gre zdaj za vzemi ali pusti, denar bomo izgubili, in to je nemogoče.« Občinski svetniki so sicer idejni projekt direkcije za vode podprli, ostro pa mu nasprotuje civilna iniciativa občanov.

Protipoplavna zaščita je velik posel. To je nekaj skoraj tako velikega kot gradnja avtocestnega križa ali drugega tira, opozarja dr. Andrej Smrekar.

»Protipoplavna zaščita je velik posel. Spomnite se Železnikov, Krope, zgornjega in spodnjega toka Savinje pa Drave in predvsem Mure. To je nekaj skoraj tako velikega kot gradnja avtocestnega križa ali drugega tira. Vendar tudi tu dela počasi zmanjkuje in gradbena panoga potrebuje nove potrošnike, ki jih s takšnimi projektnimi študijami pripravlja direkcija za vode. To je ventil, po katerem teče denar iz državnega proračuna prek Kostanjevice v žepe nekaterih subjektov v tej panogi in predvsem trgovine. Samo za to lahko dobite denar! Za kaj drugega ne!« je svetnike javno nagovoril umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar, član civilne iniciative in častni občan Kostanjevice na Krki.

Projekt je po mnenju dr. Smrekarja voden povsem neustrezno: »Industrijska rešitev, ki nam jo predstavljajo kot edino mogočo, je usmerjena le v del Kostanjevice, čeprav je problem veliko obsežnejši. Potrebna je celostna rešitev za celoten vodni režim v spodnjem porečju Krke in pozivamo, da se lotijo tega.« Nujna je preučitev vplivov hidroelektrarn na Savi in drugih projektov, tudi načrtovanih. Zaradi neustreznosti idejnega projekta protipoplavne zaščite se mu zdijo zavajajoče obljube, ki jih v zameno za podporo projektu dajejo njegovi zagovorniki: »Češ da bo prišlo do prekategorizacije zemljišč, da bodo mogoče gradnje in dejavnosti, ki zdaj niso zaradi poplavne ogroženosti, da bo vrednost nepremičnin zrasla, investitorji bodo prišli – nič od tega se zelo verjetno ne bo zgodilo.«

Dr. Andrej Smrekar opozarja, da idejni projekt v celoti spregleduje edinstvenost Kostanjevice na Krki. Na Zavodu RS za varstvo kulturne dediščine so potrdili, da kulturnovarstvenega soglasja oziroma mnenja še niso podali, so pa direkciji za vode postavili več zahtev. Med drugim zahtevajo, da so od betonskih temeljev montažnih elementov vidni le točkovni nosilci, da se opravijo predhodne arheološke raziskave in da med gradnjo ni poškodovan drevored ob Ljubljanski cesti.

Projekt vzpostavitve poplavne varnosti v RS je največji posamični projekt znotraj Načrta za okrevanje in odpornost, zanj bo porabljenih 335 milijonov evrov.

Dogajanje v Kostanjevici na Krki je verjetno vzorčen primer, podobni prihodnja leta čakajo več občin. Za vzpostavitev protipoplavne varnosti in izvedbo številnih posegov po državi si je namreč Slovenija iz evropskega Sklada za okrevanje in odpornost do konca leta 2026 zagotovila 335 milijonov evrov, od tega 280 milijonov posojil. Projekt vzpostavitve protipoplavne zaščite je največji posamični projekt znotraj Načrta za okrevanje in odpornost. Čeprav ga je zdajšnja vlada Bruslju »prodala« kot projekt »zelenega preboja«, so naravovarstvene organizacije že ob nastanku načrta izražale dvom, da bodo rešitve za protipoplavno zaščito po občinah v resnici zelene in ne betonske. Svarile so, da v načrtu ni zavez, da bodo izvedbe res sonaravne, in da bodo favorizirane rešitve z večmetrskimi betonskimi nasipi oziroma s tako imenovanimi suhimi zadrževalniki. Strahovi so upravičeni, saj projekti protipoplavne zaščite sodijo pod resor ministra Andreja Vizjaka, ki je na položaju ministra za okolje bistveno večji zagovornik brezpogojne gospodarske rasti kot okolja in narave. Vzdevek »brežiški bager« pač ni naključen.

Kako zeleni bodo slovenski projekti, financirani s pokoronskim denarjem EU, nakazuje tudi predlog sprememb zakona o investicijah, ki ga je pripravilo gospodarsko ministrstvo in naj bi se sprejemal po hitrem postopku. Zakon bo omogočil izplačilo prvih 88,5 milijona evrov iz omenjenega Sklada za okrevanje in odpornost; razdeljeni bodo podjetjem za naložbe. Delovna skupina Za zeleni razvojni preboj, ki združuje predstavnike kar 22 nevladnih organizacij, združenih pod imenom Plan B za Slovenijo, je predlagala uvedbo strožjih meril za presojo financiranih projektov. Dodatne preveritve izpustov je denimo predlagala zlasti za naložbe, ki jih želijo izpeljati velika podjetja, ki že prispevajo največ izpustov toplogrednih plinov. A ministrstvo je vse predloge okoljskih organizacij zavrnilo.