Osamosvojitev Slovenije, drugič

Ob osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 smo njeni prebivalci dosegli stopnjo enotnosti, ki se bo težko še kdaj ponovila. Vedeli smo, kaj hočemo, in vedeli smo, da to hočemo. Ob težko pričakovani in plebiscitarno podprti osamosvojitvi države, vzpostavitvi večstrankarske parlamentarne demokracije in pospešitvi gospodarskega razvoja je bila med pomembnimi cilji projekta tudi dosledna uveljavitev načela pravne države, po katerem vsak, ne glede na družbeni ali politični položaj ali vpliv, odgovarja za svoja dejanja. Da to ni bil cilj vseh, tudi najbolj znanih osamosvojiteljev ne, se je hitro pokazalo ob koncu vojne z JLA, ko so se v trgovini z orožjem, materi vseh slovenskih afer, z obema rokama do ramen angažirali tudi tisti, ki so jih vsi ljudje takrat, nekateri pa jih še danes, slavili kot najpomembnejše zmagovalce vojne za Slovenijo.

Če bi takrat zmogli upoštevati pravo in pred sodišče postaviti in obsoditi vsaj nekaj največjih vojnih dobičkarjev, bi Slovenija danes bila videti drugače, namreč tako, kot smo si to želeli pred letom 1991. To se zaradi političnega delovanja vrha državnega tožilstva ni zgodilo in s tem smo si začrtali dosti težjo pot v krog držav, ki jim je jasno, da vsaki kršitvi veljavnih predpisov, zlasti v kazenskem pravu, sledi tudi sankcija.

Vseeno je na začetku dobro kazalo: do vključitve v Evropsko unijo smo vsaj pri razvoju predpisov in gradnji institucij za boj proti kriminalu, korupciji in pranju denarja dosegli takšen napredek, da nas je Bruselj do velike širitve EU leta 2004 vsem drugim kandidatkam postavljal za zgled. Po razširitvi EU je zaradi prenehanja njenega pritiska v obliki »korenčka in palice« v vseh novih članicah EU sicer res sledila upočasnitev reform, a je razvoj prava, institucij in prakse v boju proti kriminalu, korupciji in pranju denarja vseeno tekel naprej. Res so nas nekatere države, ki so prej zaostajale za nami, zlagoma prehitele, toda to se je zgodilo samo zato, ker se jim ni bilo treba ubadati z vztrajnimi poskusi dela politike, da bi demontirala policijo, tožilstvo, sodstvo, pa tudi neodvisne nadzorne institucije, kot se je dogajalo pri nas. Opravičevanje te politike, da gre zgolj za zagotovitev ideološkega uravnoteženja in res objektivnega delovanja, ni bilo verodostojno.

Kje je Slovenija v boju proti kriminalu, korupciji in pranju denarja danes? Odgovor na to vprašanje nas mora skrbeti, saj nekateri znaki kažejo, da se je iz vzornice za druge članice EU razvila v neke vrste mafijsko državo. Nekateri porečejo, da je to politična floskula, da to trdijo tudi politični nasprotniki sedanje vlade, a do istega zaključka pridemo z analizo veljavnih predpisov in primerjavo teh z dejanskim stanjem: konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki jo je leta 2004 ratificirala Slovenija, namesto o »mafiji« govori o »organizirani kriminalni združbi«, definira pa jo kot »strukturirano skupino treh ali več oseb, ki v daljšem časovnem obdobju usklajeno deluje z namenom storitve enega ali več hudih kaznivih dejanj po tej konvenciji, da bi neposredno ali posredno pridobila finančne ali druge premoženjske koristi«, pri čemer je hudo kaznivo dejanje tisto, ki se kaznuje z najmanj štirimi leti zapora, strukturirana skupina pa je »skupina, ki se ni naključno oblikovala za neposredno storitev kaznivega dejanja, ob tem pa zanjo ni nujno, da so vloge članov formalno določene, da je članstvo v njej trajno ali da ima zahtevno strukturo«. Če poenostavimo: ta definicija kot mafijsko združbo določa najmanj tri osebe, ki vedo, da jih pri njihovem delovanju v daljšem časovnem obdobju povezujejo huda kazniva dejanja, katerih namen je pridobitev premoženjske koristi.

Prenekateri minister in nastavljenec te vlade verjame, da bo tudi po morebitnem porazu na volitvah mirno nadaljeval delo in ostal na položaju, s primerljivo plačo in funkcijo.

V Sloveniji imamo zagotovo več združb, ki ustrezajo tej definiciji, a med njimi vendarle izstopa predvsem ena, pri kateri človek dobi vtis, da je uresničila vse elemente opisane definicije: to je kar sama sedanja vlada. Seveda bi bilo zelo krivično, pa tudi dejansko zelo napak, ko bi vse sedanje ministre in pomembne predstavnike izvršilne veje oblasti šteli za pripadnike te organizirane združbe, zato se trditev o videzu izpolnjevanja pogojev iz konvencije OZN nanaša le na del oziroma na manjše število predstavnikov te vlade, med katerimi pa v njej vsi zasedajo pomembne funkcije in zato o njih poenostavljeno res lahko govorimo kot o »vladi«. Trezen premislek bo vsakega objektivnega opazovalca brez najmanjšega dvoma privedel do neprijetnega sklepa, da omenjeni del vlade res ustreza definiciji organizirane kriminalne združbe po konvenciji OZN.

Nadaljnja analiza bi pokazala, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz konvencije, težava bi se utegnila pojaviti le pri vprašanju, ali omenjeni politiki v skupini, imenovani »Vlada Republike Slovenije«, res sodelujejo s primarnim namenom izvrševanja kaznivih dejanj ali pa so opisani sumi kaznivih dejanj zgolj naključna posledica sedanjega absolutističnega načina vladanja in opitosti z oblastjo. To lahko ugotovi samo natančna, izčrpna in objektivna preiskava.

Na tem mestu moramo omeniti še vrsto drugih okoliščin, ki jih vedno zasledimo pri delovanju mafijskih združb in ki v Sloveniji poglabljajo sum, da opisana težava res obstaja.

Prvič, poleg trdega jedra združbe vedno obstaja širši krog ljudi, ki s svojim delovanjem omogočajo uspešno delovanje tega jedra: nekateri, »vojaki«, vedo, pri čem sodelujejo, in se za to zadovoljijo z drobtinicami, ki padejo z mize, drugi pa tega ne vedo ali nočejo vedeti, a vseeno omenjenemu trdemu jedru omogočijo, da počne vse, kar si pač izmisli.

Drugič, mafija si mora zagotoviti trajni vir prihodkov za čase, ko ne bo več v sedlu. Tako kot je italijanska Camorra pred desetletji prevzela vse pomembne položaje v smetarski panogi v Neaplju, zdaj naša »mafija« prevzema predvsem najbolj lukrativna državna podjetja – ali po vseh razkritjih še kdo verjame, da je zadnji desant na slovensko energetiko res le politično ali celo poslovno motiviran?

Tretjič, organizirane kriminalne združbe se trudijo odstraniti ali prestrašiti tiste, ki znajo preiskovati njihove malverzacije. Sicilijanska mafija je pobijala dobesedno in fizično, naša »mafija« zgolj profesionalno: sposobne policiste in kriminaliste parkira na nesmiselna odlagališča kadra, nepristranskim tožilcem in sodnikom pa ves čas grozi in jih žali.

Četrtič, treba je utišati vse, ki nečednosti odkrivajo in predstavljajo javnosti, torej objektivne medije – z odtegnitvijo financiranja, s prevzemom, z zasipavanjem z nesmiselnimi tožbami in ovadbami ali pa kar z neposrednimi grožnjami novinarjem. Za našo združbo nobena cena, ki jo mora »plačati« za to, da bi si pokorila medije, ni previsoka, pa naj gre za prodajo prvega trgovca v državi ali za obljubljeno prodajo družinske srebrnine tujcem.

Petič, treba je zrelativizirati vrednost in pomen prava. Za primer, če bi bilo to pravo kdaj uporabljeno proti članom združbe, je treba z vrsto procesnih, pa tudi vsebinskih neumnosti pri ljudeh zasejati seme dvoma tudi o elementarnih pravnih normah, za vsak primer pa na pomembne položaje v pravosodju vgraditi še nekaj svojih skritih adutov, ki bodo priskočili na pomoč, če se bo pojavila kriza.

Za zdaj seveda ni možnosti, da bi slovenska policija preiskala iz prejšnjih navedb izhajajoči sum kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, kot temu pravi naš kazenski zakonik. Vendar se bo tudi tej vladi čas enkrat iztekel – če ne prihodnje leto, pa enkrat pozneje. Takratni zmagovalec na volitvah bo naredil tragično napako, če se bo zadovoljil zgolj z zmago. To bo naši kriminalni združbi omogočilo, da se kmalu vrne na politično prizorišče.

Ali po vseh razkritjih še kdo verjame, da je zadnji desant na slovensko energetiko res le politično ali celo poslovno motiviran?

Če želimo še naprej verjeti v Slovenijo kot sodobno demokratično državo, utemeljeno na vladavini prava, bo torej treba izpeljati temeljito pravno in etično prenovo. Ne govorimo, da bi za to potrebovali kakšno revolucionarno pravo, veljavni pravni okvir je čisto zadosten, le uporabiti ga bo treba – zakonito, objektivno, a odločno. Zato je upati, da se motijo tisti, ki mislijo, da se nihče ne bo spustil v preiskavo več očitnih nečednosti, pa tudi neumnih kadrovskih menjav in polastitve oziroma uničenja policije, urada za preprečevanje pranja denarja in številnih državnih podjetij – pa ne zato, da bi sedanji kader zgolj zamenjali s svojim, ampak zato, da bi ga zamenjali z res dobrimi in nepristranskimi strokovnjaki, predvsem pa, da bi v postopkih ugotovili, kaj je bil pravi razlog za več menjav v državnih organih in podjetjih, za katere se je odločila sedanja vlada.

Prenekateri minister in nastavljenec te vlade verjame, da bo tudi po morebitnem porazu na volitvah mirno nadaljeval delo in ostal na položaju, s primerljivo plačo in funkcijo. To se je že zgodilo. Najbrž to verjameta tudi sedanji direktor policije Olaj in direktorica NPU Grah Lazarjeva: da bosta zgolj nehala biti generalni direktor policije oziroma direktorica NPU in da nihče ne bo natančno pretehtal vsake njune pretekle poteze. To najbrž verjamejo tudi posamezni poslanci, ki so nenadoma prešli na drugo stran političnega spektra: da nihče ne bo preiskal nenadnih odločitev vlade za naložbe v njihovih domačih krajih, podlag za ugodna posojila in za legalizacijo črnih gradenj.

Na prvi pogled je videti nesmiselno, da bi morebitna nova oblast trošila energijo in sredstva za razčiščevanje starih zadev. Toda druge možnosti ne bo, če želi Slovenija veljati za pravno državo.