Nekje drugje

Restavracija Morea
Celovška 462, Ljubljana - Šentvid
Tel.: 01 516 15 45
V hotelu Morea je restavracija odprta vsak dan od jutra do 22. ure.

Ambient:
zgoraj komfortna jedilnica s poštirkanimi belimi prti, v vinski kleti ogromna masivna lesena miza s polno oblazinjenimi fotelji

Napitki:
vinska karta ni spisana, tako da vse teče po dogovoru z osebjem; točijo predvsem briška vina, sodeč po Jakončičevi beli carolini in Kristančičevem merlotu pavo so cene dvakratnik kletnih

Vegetacija:
brezmesne jedi se najdejo predvsem na oddelku testenin in rižot, tudi kakšna solata je vmes

Dostopnost:
lastno parkirišče za hotelom, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
dimljena hobotnica
rižota z gobami

Ne tako fino:
crème brûlée s sladko bučo

Hobotnica je stala 15,5, telečji jezik 17,5, rižota 15, piščančji file 16, račje prsi 26, crème brûlée 8,5, cheese cake pa 9,5 evra.

»Krasno, da se kaj zanimivega dogaja tudi na mestnem obrobju!« se je s pozitivnim naravnavanjem misli začel na tokratno konzumsko odpravo v faro sv. Vida pripravljati glavni inšpektor in za izbrano ekipo takoj določil transportni desetkolesnik št. 1 mestnega potniškega prometa.

Izstopili smo na predzadnji postaji stanežiškega konca proge, se ozrli po baru/restavraciji/recepciji, se spustili v vinotečne kletne prostore rahlo do zmerno kičasto obnovljenega hotela Morea (nekdaj Jelena) in se poglobili v bogato oblazinjene fotelje za ogromno, masivno leseno mizo. Ta se je skupaj s spektakularnim mrežastim kvadrastim lestencem in na policah razstavljenimi (tudi) velikoformatnimi buteljami tipa dvojni magnum trudila delati nek se vidi raskoš vtis. Pri tem je bila kar uspešna. Dodatni dokaz, da želi biti Morea več kot le na obrobnomestni avtocestni obroč postavljen hotelček, je jedilni list, ki daje jasno vedeti, da je tisti, ki ga je sestavil, dal skozi vsaj nekaj klasičnega francoskega drila, da se spozna na sodobne tehnike in da kuha drugače, kot smo navajeni pri nas.

Drugače recimo pomeni, da telečji jezik marinira v nenavadni, a zanimivi limonini omaki s kaprami in ga nato fino zmehčanega nareže na tanke rezine in postreže z mariniranimi šampinjoni in ostružki parmezana; pomeni tudi, da pri pripravi rižote ne sprejema slovenarskih kompromisov in gre v iskanju prave konstitucije in močnega okusa all-in ne le z jušno osnovo, ampak tudi z gobami, še najbolj pa z izdatno mantecaturo z maslom in parmezanom, kar je praksa, ki jo na tem mestu ne le pozdravljamo, ampak tudi na glas hvalimo. Še iskrenejši trepljaj po rami si zasluži najkompleksnejši krožnik, ki bi zaradi obilja okusov in tekstur kaj lahko razpadel v svaštarnico, a je bilo vseeno jasno, da je tu glavna nepozabno sočna, mehka in hrustljava dimljena hobotnica, vse drugo – alge, močni bisque iz kozic, rezine redkvic, papaja (pa še sem kaj pozabil) pa so zraven zato, da osnovno sestavino poudarijo.

No, v Morei gre kaj tudi narobe: drugače od račjega fileja – ki je bil pripravljen perfektno – jim je piščančji ušel malo na oni rob sočnosti, a je jed rešila ravno prava količina odlične omake iz curryja in jogurta. Pa osnovo za crème brûlée s sladko bučo bi morali precej bolj zgostiti, da se pri finalni dodelavi pod brenerjem ne bi spremenila v župco, zaradi katere je ta sladica potem ostala v globoki senci odličnega, sočnega, ne preveč sladkega cheesecaka z belo čokolado. Pod črto pa je naše inšpektorstvo po obisku vendarle preveval odobravajoč sentiment: v Morei kuhajo zanimivo, s komaj kakšno konceptualno ali tehniško napako; kakšna reč – npr. telečji jezik – ima čudno navito ceno, a vseeno se gost tam v Šentvidu počuti čisto fajn, čeprav na trenutke malo hecno, kot da se vse skupaj ne dogaja v Sloveniji. Ampak to včasih – zadnje čase še posebej – prav paše.