Politiki je za ustavo vseeno, javnosti ne

Ustavno sodišče je letošnjega 2. junija sprejelo salomonsko odločitev in z njo delno razveljavilo zakon o nalezljivih boleznih, tisti njegov del, ki vladi dopušča, da zaradi epidemioloških razmer omejuje pravice državljanov. Izvršna oblast pač ne sme urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja, v človekove pravice ali temeljne svoboščine lahko neposredno posega le zakon. Toda ustavni sodniki so bili hkrati polni razumevanja, vladi in parlamentu so dali za odpravo neustavnosti dva meseca časa.

Od 2. junija je minilo pol leta, a zakona, ki bi omogočal omejitvene ukrepe, ni. Parlament je sicer obravnaval popravke neustavnega zakona, vendar so proti njim 15. julija glasovali tudi vladni poslanci, saj zakon ni imel dovoljšne podpore. Od takrat se ni zgodilo veliko, bilo je nekaj neuradnih usklajevanj, nič več. Vlada je na sejah sprejemala epidemiološke uredbe, toda te so pravno nezakonite, izrečene sankcije so brez zakonske podlage.

Ker se je politika pokazala za nesposobno, to velja za obe, koalicijsko in opozicijsko stran, je Pravna mreža za varstvo demokracije pripravila predlog novega zakona o nalezljivih boleznih in ga ponudila poslancem. Strokovno delo je trajalo dlje, predlog pa so podprli tudi nekateri ugledni slovenski pravniki, med njimi dr. Samo Bardutzky, dr. Alenka Šelih, dr. Katja Filipčič, dr. Rajko Pirnat, dr. Janja Hojnik, dr. Aleš Završnik in drugi. »Potem ko je rok za spremembo zakona določilo ustavno sodišče, smo čakali, kaj bo storila politika. Po prvem poskusu se ni zgodilo nič več, v Sloveniji pa imamo vsak dan opraviti z ogromnim številom ljudi, ki so v stiski tudi zato, ker vladni ukrepi niso zakoniti,« trdi Katarina Bervar Sternad, iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. »Za pravno državo je izjemnega pomena, da se implementirajo sodbe ustavnega sodišča. In ker kot predstavniki civilne družbe nimamo drugih vzvodov moči, smo se odločili, da bomo zakon pripravili sami.«

Predlagani zakon upošteva napotila ustavnega sodišča. Opredeljuje vrste in namene omejitvenih ukrepov, določa pogoje uvedbe, uvaja postopnost omejitev, pa tudi parlamentarni nadzor nad ukrepi. Če denimo vladne omejitve trajajo več kot 30 dni, mora z njimi soglašati pristojni parlamentarni odbor. Večja ko je intenzivnost ukrepa, večja je vloga parlamenta. Omejitvene uredbe torej na predlog ministra za zdravje še vedno sprejema vlada, a ima za to natančno določene zakonske predpostavke in omejitve. Zakon se ukvarja tudi s pomenom in vlogo strokovne komisije. Med drugim je v predlogu zakona zapisano, da neodvisno strokovno skupino, ki jo vodi predstavnik epidemiološke znanosti, sestavljajo vsaj še predstavniki imunološke, sociološke, psihološke in pravne znanosti ter strokovnjak za bolezen. Mnenje strokovne skupine je javno, objavi se v Uradnem listu.

Morda Janez Janša rad kaže na ustavno sodišče, Aleš Hojs pa se ustavnim sodnikom posmehuje, češ da so največji epidemiologi v državi, a civilna družba je naredila tisto, česar politiki niso zmogli ali niso želeli storiti, pa četudi je vodenje države in družbe njihova osnovna naloga. Slovenska vlada ni zrela. Pomen pravne države razume selektivno. Šele ko bo zakon sprejet, v tej ali podobni obliki, se bodo lahko znova postavila vsebinska vprašanja, ali so epidemiološke omejitve strokovno smiselne in pravno utemeljene.

Natančno o teh dveh vprašanjih je pred dnevi odločalo nemško ustavno sodišče. Presojalo je, ali so bile spomladanske epidemiološke omejitve skladne z nemško ustavo. Sodniki so presodili, da so bile, morda so res vplivale na temeljne pravice, vendar so ukrepi obvarovali zdravje posameznikov in delovanje zdravstvenega sistema, bili so jasni, časovno omejeni in določeni s posebnim zakonom.

V sredo so parlament obiskale predstavnice Pravne mreže za varstvo demokracije. Poslanci so razpravljali o ponujenem zakonu. Kakšna bo njihova odločitev, ni znano, a zakon bi lahko bil, če seveda obstaja politična volja, sprejet hitro. Slovenija bo z epidemijo živela še nekaj časa, kako uspešna bo pri tem, je odvisno tudi od pravnega okvira, ki določa način obvladovanja nalezljivih bolezni. Za velikansko število okuženih in bolnih je krivo tudi to, da politika ni oblikovala ustreznega in zakonitega pravnega okvira, kaj lahko v času epidemije stori država.