Piranske pašte

Gostilna Rostelin
Gallusova ulica 2, Piran
Tel.: 08 200 59 87
V zimskih razmerah Rostelin valja in kuha pašte ob petkih od 13. do 22., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
prvinski staropiranski minimalizem – brez prtov in okrasja; dodan zimski vrt z razgledom na trgec; radio je striktno pumpal pop iz osemdesetih

Napitki:
bolj kot zgolj zasilna vinarska sekcija se je zdel zanimiv popis brezalkoholnih napitkov, npr. domači sok z žajbljem, grenivko in robido ali ledeni čaj z baziliko in majaronom

Vegetacija:
med vsemi paštami, njoki in rižotami se najde tudi kaj zanimivega za nemesojedce, med drugim veganski špageti z misom in gomoljno zelenjavo

Dostopnost:
v Piran z brezplačnim busom iz Fornač, po mestu pa peš; za gibalno ovirane ni nepremostljivih zaprek

Fino:
sipini ravioli z bakalarjem
karpačo iz kapesant s tartufi

Ne tako fino:
bizi špakaj

Kapesantni karpačo je stal 13, juha iz suhega graha 4,9, polenta s tartufi 8,5, rižota 11, njoki s klobaso 12,5, sipini ravioli z bakalarjem 16, sladica pa 5 evrov.

»Če bi Kaja Štiglic tule plesala, bi bilo pa to res petzvezdično doživetje!« se je ob pogledu na iz Poletja v školjki znani piranski Trg 1. maja s strategijo slovenskega turizma takoj strinjal nostalgično razpoloženi zapisnikar naše tokratne odprave v osrčje piranske Punte. Na omenjenem trgu delujoča rokodelska izdelovalnica testenin se je namreč pred časom razširila v sosednjo stavbo in v njej zagnala simpatično gostilno.

Da ta ponuja predvsem takšne in drugačne pašte, je popolnoma razumljivo, za dobro mero so prednje dodali nekaj različic narezkov in hladnih morskih prigrizkov (nikakor ne gre preskočiti izjemnega karpača iz kapesant, ofrišanega z limonino lupino in ojačanega z rezinami tartufa), res obširni in zanimivi testeninski kolekciji pa v jedilniku sledijo še bifteki, ombolo in klobasice. Vmes se je znašla jed, ki smo jo morali naročiti že zaradi hecnega imena: bizi špakaj. Gre za kremno juho, pripravljeno iz sušenega graha, pri kateri pa je, žal, zanimivo samo ime – vsekakor bi bilo fino, če bi jo opremili še s kakšnim dodatkom – semeni, krutoni, zelišči, zakuho – saj je taka, kot je (tudi zaradi barve), ostala precej otožen primerek svoje vrste.

Na srečo se je nato Rostelinova kuhinja izkazala v praktično vseh škrobnatih disciplinah: njoki so sicer bolj ziheraško kompaktni kot puhasto mehki, a pripravljeni z izjemno (in radodarno odmerjeno) kombinacijo razstavljene pečenice, osvežilne malvazije in umamijastega suhega paradižnika; na trikotnike narezana zapečena polenta je pod površjem puhasta, kar z dodatkom smetanove tartufne omake nominalno preprosto jed že potiska v cono dekadence, kjer nanjo čaka največja preizkušena Rostelinova specialiteta: krasni črni ravioli, napolnjeni s kremastim bakalarjem, skozi katerega mastnost nato odločno in odlično zareže paradižnikov šugo z olivami in plodovi kaper. Aplavz! Še najmanj navdušenja je požela rižota s hišnim imenom: zdi se, da bi bilo zanjo fino izbrati kakšen bolj okroglozrnat riž, ki bi ga bilo nato treba tudi malo bolj skuhati in malo izdatneje omačiti s sicer všečno kombinacijo proper zajebane gorgonzole, strtih orehov in nadrobljenega popečenega pršuta.

Med zaključnim obrednim mazanjem zanimive sladice – hrustljavih, tankih testenih ocvrtkov, s katerimi smo mazali bogato kremo iz rikote, smetane in rozin – smo Rostelin mirne duše vnesli na seznam tistih piranskih (in obalnih) prehranjevalnic, ki suvereno in s čisto zanimivo kuharijo razbijajo dolgčas siceršnje diktature hobotnične solate, buzar ter belega ribovja z blitvo in krompirjem. Pikolovsko bi pripomnili, da bi lahko imeli v ponudbi kakšno buteljo vina več, še raje bi videli kakšno tako hudo predjed, kot je karpačo iz kapesant, in kakšno podobno zanimivo glavno jed, a že brez tega je Rostelin zelo prijetna in všečna oštarija.