Gospodarski uspeh vlade je žal pravljica

»Bistveno obsežnejše ekonomskopolitično podpiranje gospodarstva v primerjavi z evrskim območjem in še zlasti z državami jugovzhodne Evrope ni imelo v 2020 v Sloveniji nobenega ugodnejšega učinka na BDP ali socialno ogroženost, medtem ko sta se primanjkljaj in dolg zaradi tega povečala neprimerno bolj,« opozarja ekonomist Velimir Bole z uglednega EIPF, Ekonomskega inštituta, v svoji najnovejši analizi. Posledice javnofinančnih potez v letih 2020 in 2021 bodo dolgosežno negativne in drastično zmanjšujejo dolgoročni finančni potencial države – še dodatno, če bo sprejeta predvidena »davčna reforma«.

Leto 2019, to je zadnje leto pred covidom, je Slovenija končala z javnofinančnim presežkom v višini 0,4 odstotka BDP, države evrskega območja pa so v povprečju izkazale primanjkljaj v višini 0,6 odstotka BDP. Kot »zanimivost« spomnimo, da so aprila 2019 takrat opozicijski poslanci na čelu s SDS (zlasti glasen je bil zdajšnji finančni minister Andrej Šircelj) vložili ustavno presojo proračunskih dokumentov zaradi domnevnega ogrožanja fiskalnega ravnotežja, ki se je julija lani končala z razsodbo ustavnega sodišča, da neskladja z ustavo ni bilo.

Leto kasneje, v prvem letu epidemije, pod vlado na čelu s SDS in finančnim ministrom Šircljem je javnofinančni primanjkljaj Slovenije dosegel 7,7 odstotka BDP (–3,6 milijarde evrov) in bil nad povprečjem evrskega območja (–7,2 odstotka). Med vsemi 27 državami EU je imelo lani višji primanjkljaj od Slovenije le devet držav, kažejo podatki Eurostata. Zadnja, novembra izdana napoved evropske komisije Sloveniji za letos in za obe prihodnji leti, 2022 in 2023, spet napoveduje nadpovprečni primanjkljaj.

Pri cenah, tako kot pri javnofinančnem poslabšanju, je dogajanje skoraj identično tistemu pred finančnim kolapsom leta 2009, tudi ključni avtorji so isti.

Še več skrbi nakazuje najnovejša napoved tako imenovanega strukturnega primanjkljaja, torej primanjkljaja, ki kaže na trajna nesorazmerja v proračunu, ki jih povzročata na primer staranje prebivalstva in posledično večanje odhodkov, neodvisno od stanja gospodarstva. Evropska komisija Sloveniji za leti 2022 in 2023 napoveduje najvišji strukturni primanjkljaj med državami z evrom, med sedemindvajseterico držav EU pa naj bi višji primanjkljaj imela le Romunija. Prihodnje leto naj bi strukturni primanjkljaj v Sloveniji znašal kar 6,2 odstotka BDP, v povprečju evrskega območja pa 3,9 odstotka.

Ekonomist Bole opozarja tudi na dolg, ki ga je veliko trošenje države pognalo močno navzgor. »Z epidemijo covida se je začelo že tretje veliko naraščanje skupnega dolga vseh sektorjev, odkar je Slovenija vstopila v EU. Prvikrat je to bilo v obdobju 2005–2008, drugič pa ob sanaciji bank leta 2013,« razlaga. In dodaja: »Po zadnjem četrtletju 2019 je samo v petih četrtletjih skupni dolg porasel za približno štiri milijarde bolj, kot bi, če bi rasel kot v evrskem območju.« Po podatkih Eurostata se je konsolidiran javni dolg Slovenije do konca 2019 do konca prvega četrtletja 2021 (to obdobje je analiziral) povečal z 31,8 milijarde evrov na 40,2 milijarde evrov, torej za 8,4 milijarde evrov ali za 26 odstotkov. V državah evrskega območja pa je v istem obdobju dolg v povprečju zrasel za pol toliko, to je za 13 odstotkov.

»Vse države EU so intervenirale zaradi epidemije, vendar je Slovenija med daleč najbolj neučinkovitimi. Na enoto povečanja trošenja države je namreč Slovenija dosegla bistveno manjše izboljšanje pri zaposlenosti in BDP kot druge države EU. Zato je tudi povečanje dolga toliko večje,« pravi. Primerjalna analiza kaže, da sta z vidika nevtraliziranja negativnega vpliva covida na gospodarstvo najučinkoviteje porabili sposojen denar Danska in Irska.

Bole v analizah opozarja tudi na slabo izvedeno sektorsko ciljanje subvencij, »saj se je v nekaterih sektorjih, kjer so bile težave zaradi lockdowna precej manjše od povprečja ali pa jih celo ni bilo, ’covid’ zaposlenost povečala celo nad zatečeno ravnijo v zadnjem četrtletju 2019 ter tudi bolj od povečanja sektorske dodane vrednosti. To se je zgodilo v energetiki in javnih službah, informacijski in komunikacijski dejavnosti ter v javnem sektorju. Sočasno se je v z lockdownom najbolj prizadetih sektorjih (trgovini, prometu s skladiščenjem, gostinstvu, v razvedrilnih in rekreacijskih dejavnostih) s ’covid’ subvencijami podprta zaposlenost med epidemijo hitro zmanjševala in je zato ob začetku okrevanja premajhno število ustreznih delavcev največja ovira za rast aktivnosti v teh sektorjih.« Zaradi slabo targetiranega covid subvencioniranja so po Boletu sicer največ izgubljali začasno zaposleni in s. p.-ji ter zlasti mladi, pri katerih se je brezposelnost povečala.

Neučinkovito trošenje države je bilo v Sloveniji po Boletu bistveno močnejše kot v evrskem območju in državah jugovzhodne Evrope, ki zajemajo Albanijo, Romunijo, Bolgarijo in države bivše Jugoslavije. »V prvem četrtletju 2021 je bila gospodarska aktivnost v Sloveniji nekaj višja kot v povprečju evrskega območja, vendar ponovno pri drastičnem, več kot enkrat večjem povečanju relativnega dolga širše države glede na evrsko območje,« povzema. Evropska komisija v novembra izdani napovedi Sloveniji za letos napoveduje 6,4-odstotno gospodarsko rast, v povprečju evrskega območja in EU pa naj bi bila petodstotna. Prihodnje leto naj bi bila rast v Sloveniji 4,2-odstotna, v povprečju evrskega območja in EU pa 4,3-odstotna. A te napovedi so zaradi rastočih negotovosti vprašljive.

Javnofinančna politika zadnjih dveh let bo zagotovo imela dolgoročne negativne posledice. »Ponovno veliko povečevanje skupnega dolga bo drastično zmanjšalo finančni potencial države za prihajajoče – dolgoletno in tehnološko zahtevno – prestrukturiranje v okviru ’zelenega načrta’, kot tudi za druge večje nove fiskalne zaveze, na primer, do zdravstva,« poudarja Bole. Posledice tako povečanega dolga bodo še neprimerno hujše, dodaja, »če bo v evrskem območju prišlo do sočasnega (protiinflacijskega) zaostrovanja denarne ali fiskalne politike – če sedanjega domačega eksperimentiranja z davčnimi olajšavami niti ne omenjamo. Dovolj je samo spomniti na posledice davčne reforme 2006 istih avtorjev in enakih ciljev.« Obe omenjeni nevarnosti, na eni strani rast cen oziroma inflacija in na drugi strani načrtovana davčna reforma, zlasti populistični popravki dohodninske zakonodaje, se trenutno uresničujeta.

Da postaja inflacija težava – ob globalnih negotovostih zaradi covida in težavah z dobavami –, je postalo dokončno jasno pred dobrim tednom, ko je Eurostat sporočil, da je inflacija v evrskem območju novembra na letni ravni dosegla 4,9 odstotka. To je najvišja stopnja, odkar je Eurostat pred več kot 20 leti začel beležiti to statistiko. Najbolj se je podražila energija, a nikakor ne edina. V Sloveniji je bila novembrska inflacija 4,6 odstotka medletno, znotraj tega se je denimo »prevoz« podražil za 14,7 odstotka, »stanovanja, voda, električna energija, plin in drugo gorivo« za 8,3 odstotka, »hrana in brezalkoholne pijače« pa za 1,1 odstotka.

Bole svari: »Pri cenah, tako kot pri javnofinančnem poslabšanju, je dogajanje skoraj identično tistemu pred finančnim kolapsom leta 2009, tudi ključni avtorji so isti. Tudi takrat sta bila za to kriva velika pospešitev plač in drastično poslabšanje strukturnega javnofinančnega ravnotežja, ki ju je sprožila v ’povečanje produktivnosti’ usmerjena in s skoraj uniformnim aplavzom večine stroke in gospodarstva sprejeta davčna reforma 2006: Tudi takrat je reforma skupaj s svetovnimi cenami surovin (takrat hrane) pognala cene močno navzgor tik pred začetkom finančnega kolapsa. Lahko rečemo, da bi sprejetje sedanje davčne reforme samo še ’kompletiralo’ iz 2006–2007 znan scenarij hitre rasti cen, saj hitra rast cen surovin (in prekinjanje repro verig) že sicer močno pospešuje inflacijo.« Analize o naravi inflacije, ali bo res zgolj kratkoročna, so v teku, zagotovo pa inflacija ogroža potrošnjo, na kateri naj bi temeljila bodoča gospodarska rast.

Druga omenjena nevarnost je sprejem davčne zakonodaje, pri kateri kljub svarilom iz vseh strani vztrajata minister Šircelj ter vlada SDS, NSi in SMC. Predlog sprememb dohodninskega zakona prinaša najvišje davčne odpustke najbolje plačanim (in) lastnikom kapitala, njegova uzakonitev pa bi že prihodnje leto povzročila izpad skoraj 250 milijonov evrov dohodnine, ob polni uveljavitvi leta 2025 pa bi izpad po ocenah samega finančnega ministrstva znašal kar 847 milijonov evrov. Minister Šircelj uzakonitev tveganih, a pred volitvami všečnih popravkov dohodnine brani s pavšalnimi argumenti, zlasti z višjo porabo – izračunov ali analiz pokrivanja izpadov namreč nima. Ponavlja denimo, da je predvideni izpad dohodnine v prihodnjem letu tako rekoč že nadomeščen z letošnjimi višjimi dohodninskimi prilivi. V prvih enajstih mesecih letos se je iz dohodnine v državni proračun res nateklo za 327 milijonov evrov več kot v istem času lani, vendar je kljub temu proračun konec novembra beležil primanjkljaj v višini 2,6 milijarde evrov. Hkrati pa fiskalni svet kot neodvisni skrbnik stabilnosti javnih financ opozarja na še eno dejstvo: visoka rast prihodkov od dohodnine je povezana z visoko rastjo plač zlasti zaradi dodatkov v javnem sektorju; ker so bili dodatki izplačani z obračunano akontacijo dohodnine, ki pa so je po zakonodaji oproščeni, bo poračun prihodnje leto znašal okoli 93 milijonov evrov.

Da so načrtovani popravki davčne zakonodaje tvegani, vlado nedvoumno opozarja tudi Bruselj. »Davčna reforma lahko obremeni vzdržno in vključujoče okrevanje,« piše v oceni proračunskih načrtov Slovenije za leto 2022. Tega opozorila evropske komisije Šircljevo ministrstvo v sporočilu za javnost sploh ni omenilo, čeprav bi moralo opozoriti nanj in ga predvsem upoštevati.

Zdaj je vse v rokah poslank in poslancev, ki bodo o spremembah dohodninskega zakona odločili na decembrski seji, ki se začne v ponedeljek.

POVEZANI ČLANKI:

• Ministra za finance ne skrbi?