Retrospektiva

Pop-up restavracija Priceless
Atrij glavne pošte Ljubljana, od 6. do 11. decembra
Ana Roš je svoje ikonične krožnike stregla dvakrat na dan – za kosilo in večerjo.

Ambient:
visoko, odmevajoče, impozantno – kot se za resen metropolitanski atrij spodobi; sukali so nam sredinsko muziko, predvsem jazz

Napitki:
poleg pripravljene napitkovne spremljave so na meni zapisali nekaj buteljk, na besedo pa se jih je našlo še kaj več.

Ugotovitev:
Renčelov sauvignon 2015 je majka!

Vegetacija:
od osmih krožnikov je bilo pol vegetarijanskih

Dostopnost:
kuharija Ane Roš vsem, ki nismo iz Posočja, že dolgo ni bila tako blizu

Fino:
lokacija vse jedi, še posebej sipina slanina in mochi s tolminskim sirom

Ne tako fino:
da se ni točno vedelo, kako in kaj je z vini

Ob plačilu s kartico Mastercard je bila cena menija 168 (polna cena 210), s funky napitkovno spremljavo pa 236 (polna 295) evrov.

»Ha, bravo – če na pošti prodajajo čisto vse, zakaj ne bi še največjih hitov Ane Roš?!« se je nad najavo enotedenske decembrske gastronomske specialke v atriju glavne pošte na Slovenski cesti navdušil vodja Konzumove logistike, ki mu je bilo prihranjeno načrtovanje ekspedicije v Selo pri Kobaridu, saj je Ana Roš svojo začasno pop-up restavracijo zagnala le kilometer in pol od našega štaba.

Da je Ana Roš gastronomska zvezdnica svetovnega formata, na tem mestu ni treba posebej razpredati – ko enkrat špilaš v isti ligi kot Redzepi in Bottura, si pač na vrhu – a morda velja vseeno poudariti, da jo je tja – poleg obilice ustvarjalnosti in trme – pripeljala tudi iznajdljivost. Pa ne govorim o hvatanju krivin, ampak o tem, da se znaš v najboljši mogoči luči pokazati tudi, kadar razmere niso optimalne. Recimo, ko v New Yorku le nekaj ur po tem, ko si tja priletel, do zgodnjega jutra filiraš ribe, ki jih boš nekaj ur kasneje postregel svetovni gastro eliti na surprise praznovanju rojstnega dne Wylieja Dufresna (poguglaj ga!). Ali ko te na gostovanju nekje v Emiratih čudno gledajo, ko kar po občutku dodajaš stepene beljake v maso za s fermentirano skuto polnjen koruzni krof – približno tak, kot je odprl osemhodno retrospektivo, ki jo je Ana Roš pripravila za gostovanje v Ljubljani.

Čeprav ne tako daleč od doma, pa tudi strežba v voluminoznem atriju glavne pošte ni bila brez logističnih izzivov: uigrana ekipa je jedi pripravljala v kuhinji Hotela Slon in jih nato v termo škatlah prenesla čez Čopovo in urno – z gostiteljico v frfotavi dolgi vilinski obleki Mateje Benedetti na čelu – postregla gostom. Postrežene jedi so bile na jedilniku Hiše Franko v različnih obdobjih zadnje dekade in pol in so zato bolj kot aktualno podobo čislane institucije predstavljale nekatere pomembne točke v njenem razvoju: v oklepu iz sena in soli pečena čompa z maslom iz s hrenom in pehtranom odišavljene kisle smetane je jasna interpretacija bovške klasike, mochi s tolminskim sirom, polnjen s kutino in povaljan v kokicah slovenskih žit, pa je na kobariško vižo predelana tradicionalna japonska sladica. Vmes je seveda – ker je blizu – morje (čisto tanki špageti so postreženi v njegovi umamijasti esenci, nadkrasna pa je v nekakšen lardo preparirana sipa na ocvrtem droženem kruhu s kremo iz pinjol); in je bližnja Italija s kremasto rižoto, ki prekriva telečji priželjc, odišavljena pa je z radodarno količino bergamotke; pa seveda spet hribovje z v nulo opečenim srninim filejem; in nato sezonsko pogojen zaključek s po božično začinjenim rdečim zeljem z brusnično kremo, prhkim ajdovim testom in toplo jajčno kremo.

Prijetno, prijazno in nepretenciozno potovanje po spominih je bilo to in Ana Roš je bila sproščena, kot da se zaveda, da ji ni treba ničesar več dokazovati: o tem, kakšna carica je, je pričal vsak krožnik posebej in dogodek kot celota. Enkratno!