Metla že pometa

Minuli teden so družbena omrežja preplavili očitki o cenzuri. Zgodila naj bi se bila na TV Slovenija, bila naj bi prvi dokaz, kako bo poslovala in urednikovala nova ekipa, trojček, ki ga sestavljajo generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough, v. d. direktorja Televizije Slovenija Valentin Areh in v. d. odgovorne urednice informativnega programa Jadranka Rebernik.

V Sloveniji imamo veliko izkušenj s cenzuro. Spomini nanjo segajo daleč nazaj, v čas, ko je tretjo kitico Zdravljice za sporno označil Franc Miklošič in je France Prešern raje ni uvrstil v prvo izdajo Poezij. Spomini na cenzuro so tudi bolj sveži, segajo v čase zlatega osamosvajanja, ko so tožilci prepovedovali izid že natisnjenih izvodov revij. Lahko pa so stari manj kot leto, ko so bili v tiskarni primorani še enkrat natisniti Sobotno prilogo Dela, saj je bil v prvo različico uvrščen sporni članek Janeza Markeša o stranpoteh Janševe vlade. Cenzura je zoprna stvar. Nič nima opraviti s pravico do obveščenosti in do svobode izražanja. Še posebej zoprno je, če se pojavi v javnem mediju, na javni televiziji. Neodvisnost javnega medija je prvi pogoj demokracije.

Kaj se je torej zgodilo, so težke besede o cenzuri upravičene? Prejšnji teden se je hitrojezični šef Finančne uprave Republike Slovenije Ivan Simič v parlamentu pohvalil, da vsako leto plača kosilo tistemu, ki je največji plačnik dohodnine. Šlo naj bi za simpatično potezo, osebno zahvalo največjemu plačniku. Lepo in prav, le da zaradi določil davčne tajnosti Ivan Simič do tega podatka ne bi smel niti dostopati, kaj šele ga uporabiti.

O Simičevi potezi je novinar informativnega programa TV Slovenija Nejc Furlan za TV Dnevnik pripravil prispevek. Šlo je za relevantna vprašanja, za pomembno javno osebo, za očitke o kršenju določil davčne tajnosti. Novinar Nejc Furlan se je lotil dela, najprej je poiskal Ivana Simiča, a ta se ni želel postaviti pred kamero, oglasili so se samo v njegovi PR-službi in na televizijo poslali pisni odziv. Zadržano, pisno se je odzvala tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Kar je logično, saj se je zaradi omenjenega dogodka začel uradni inšpekcijski postopek. Ker novinar ni dobil sogovornika, se je obrnil še na Natašo Pirc Musar, nekdanjo informacijsko pooblaščenko. Njegova izbira je bila pričakovana, Nataša Pirc Musar je kompetentna sogovornica, navsezadnje je leta 2008, ko je bila informacijska pooblaščenka, razkrila, da je 153 od 200 pregledanih uslužbencev davčne uprave nepooblaščeno brskalo po registru davčnih zavezancev.

Nataša Pirc Musar je tako pred kamero povedala, da je po njenem mnenju pri vabljenju na kosilo »prišlo do kršitve zakona o varstvu osebnih podatkov oziroma GDPR-ja, ker namena za takšen vpogled direktor preprosto ne more imeti. Kaj pa če bi direktor Fursa vpogledal v podatke tistega, ki je plačal najmanj dohodnine. Kaj bo takšnega dal čez koleno, ga s šibo nažgal po zadnjici?«

Novinar je pripravil prispevek. Na koncu je bil za dve sekundi predolg, a takšne prekoračitve so dopuščene. Po montaži ga je naložil na strežnik. Nekaj po 18. uri je bil njegov prispevek spremenjen, ni bil le skrajšan, iz njega je izpadla celotna izjava Nataše Pirc Musar.

»V desku sem po oddaji prosil za pojasnilo, zakaj je prišlo do izreza celotne izjave. Urednik mi je dejal, da je moral na zagovor k odgovorni urednici informativnega programa, ker smo sploh pripravljali prispevek na temo včerajšnjega nastopa Ivana Simiča, in še, zakaj smo v prispevek vključili mnenje Nataše Pirc Musar. Prav tako pa se je po navodilu odgovorne urednice spremenila tudi napoved prispevka, potem ko sta jo že prebrala in preverila voditelj ter urednik,« Nejc Furlan pojasnjuje svoje videnje stvari in dodaja, da ga zaradi takšnih posegov v končani prispevek »skrbi za prihodnost poročanja v informativnem programu«. Novinarski kodeks določa, da novinarju brez njegovega soglasja ne sme nihče pomensko spreminjati ali predelovati prispevka.

Novinarji delamo napake. Uredniki imajo pravico, dolžnost, da nas na te napake opozorijo, da odločijo, da se prispevek skrajša ali kako drugače spremeni. A kadar je novinarjevo delo dobro, njegov izdelek pa relevanten, morajo uredniki svojega novinarja podpreti. Morajo mu pomagati, morajo ga braniti pred očitki in pritiski. Nejc Furlan je v cenzuriranem prispevku poročal, kako prvi slovenski davkar, sopotnik sedanje vlade, krši zakonodajo. Kritiziral je dejanja vplivnega moža, vendar Jadranka Rebernik svojega novinarja ni podprla. Raje mu je priškrnila glas.

Kakšni so njeni argumenti, zakaj ta poseg? Po njenem mnenju cenzure ni bilo, prej »šum v komunikaciji«. Glavni razlog za odstranitev izjave naj ne bi bila njena vsebina, pač pa inflacija pojavljanja izrezane sogovornice. Nataša Pirc Musar je nekaj dni prej gostovala v Odmevih na temo vladnega poraza na ustavnem sodišču, bila je zelo ostra, prepogosto pojavljanje istih sogovornikov pa naj ne bi bilo dobro. »Obtožbe o cenzuri so torej neumestne in neprimerne,« je pojasnila Jadranka Rebernik. Po konstruktivnem sestanku vseh vpletenih naj bi se bile stvari pomirile, na TV Slovenija pa so izrezano izjavo v celoti predvajali na tretjem programu, nekaj dni kasneje tudi v Studiu City. A v TV Dnevniku, v elitni informativni oddaji, kamor je sodila, je ni bilo.

Majhni koraki

Zelo naivno bi bilo verjeti, da je šlo za šum v komunikaciji. Jadranka Rebernik je izkušena televizijka. Pred desetletji, ko je bila mlada novinarka, je sodelovala z Natašo Pirc Musar, ki je takrat še opravljala novinarski poklic. Skupaj sta hodili na kavo, se pogovarjali na hodnikih. Rebernikova je bila pred leti enkrat že urednica informativnega programa, ve, kako poteka produkcijski proces. Ni se zgodil komunikacijski šum, izjava o Simiču je bila izrezana, ker je bila kritična do podpornika sedanje vlade, izrezana je bila, da se drugim novinarjem pokaže, kaj je po novem dovoljeno in kaj ni.

Morda pa je vse to storila zaradi političnega pritiska. Vladni urad za komuniciranje na TV Slovenija namreč pošilja redne analize Dnevnika, Odmevov in še nekaterih drugih oddaj. V vladnih dopisih naj bi se bili pojavljali očitki o »enostranskem prikazu dejstev«, svarila o »kršitvah novinarskega kodeksa«. Analize naj bi bile oblika pomoči, prijazno napotilo, a gre za neposreden politični pritisk. Ukom je vladna služba, ne ugleden gremij strokovnjakov za novinarsko poročanje.

Politikom se zdi logično, da če se polastijo uglednega medija, potem se nekaj tega ugleda prenese tudi nanje. Ne vedo pa, da takoj, ko se polastijo uglednega medija, ta neha biti ugleden, pravi legendarni novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Jadranka Rebernik je v. d. urednice informativnega programa postala 30. novembra, na dan, ko je programski svet RTV presenetljivo podprl nov programsko-produkcijski načrt, ki se mu je uprla plebiscitarna večina novinarjev informativnega programa. Le nekaj dni kasneje je minister za notranje zadeve Aleš Hojs svarilno tvitnil, da podpis urednice Jadranke Rebernik v odjavni špici Utripa ni »dobra popotnica za pričakovano uravnoteženje info programa. Tako pristranskega, politično neuravnoteženega in navijaškega prispevka pa še Gregor Drnovšek ne zmore pripraviti. To je sposobna zgolj Mojca Šetinc Pašek.«

In Jadranka Rebernik je takoj začela pometati. Vse to počne brez podpore uredništva, hkrati pa je, kar je še bolj absurdno, njeno imenovanje nezakonito. Zakon o medijih namreč določa, da na položaj odgovornega urednika ne more biti imenovan posameznik, če pred tem imenovanjem ni bilo pridobljeno mnenje uredništva. To velja ne le za mesto odgovornega urednika, ampak tudi za mesto vršilca dolžnosti, saj ti dve funkciji zajemata iste odgovornosti. »Zakon o medijih ne vsebuje nobene izjeme, ki bi dopuščala, da se v določenih primerih za imenovanje na funkcijo odgovornega urednika ne pridobi mnenje uredništva,« je denimo zapisano v pravnem mnenju o glasovanju o vršilcu dolžnosti odgovornega urednika, ki ga je že pred desetimi leti napisalo ministrstvo za kulturo. Jadranka Rebernik je bila konec novembra na ta položaj torej imenovana, preden se je do tega opredelilo uredništvo, in nič ni videti, da direktor TV Slovenija Valentin Areh o njeni primernosti kani povprašati kolektiv.

Ni težko ugotoviti, zakaj je tako. Jadranka Rebernik je bila leta 2018 predčasno razrešena s položaja odgovorne urednice, razlog je bil »nesposobnost in nedoseganje pričakovanih ciljev«, razrešitev pa je podprla dvotretjinska večina novinarskega kolektiva. Danes ima še manj podpore. A je premetena, ne želi, da se o njej glasuje, ne želi iti po poti drugih politično nastavljenih urednikov, denimo Petra Jančiča, ki sta ga lani, ko je kandidiral za odgovornega urednika Siola, podprla dva novinarja, večina pa je glasovanje protestno bojkotirala. Jančič je velike podpore novinarskega kolektiva sicer vajen. Leta 2006, v času, ko je prva Janševa vlada prevzela Delo, ga je za novega urednika podprlo celo 13 odstotkov kolektiva.

Vrnimo se k vprašanju, ali se je na TV Slovenija začela izvajati politična cenzura. Morda pa nam do odgovora pomaga prigoda iz polpretekle zgodovine novinarstva. Leta 2002 so bile razmere v državi napete. Drnovškova vlada se je odpravila na lov na vladno letalo, mnenja so se kresala ob vprašanju, koliko bo takšno letalo zares stalo. Vladni kabinet je objavil svoje podatke, novinarji TV Slovenija so jih postavili v realnejši kontekst. Bili so bolj natančni, tedanji novinar TV Slovenija Rajko Gerič je vladnemu znesku prištel še druge stroške, denimo DDV, višino obresti in podobno. Prispevek o pravi ceni vladnega letala je bil pripravljen, predviden je bil za prvo temo TV Dnevnika, a je tistega 12. aprila 2002 tik pred sedmo zazvonil telefon. Tedanji odgovorni urednik informativnega programa Uroš Lipušček je zahteval, da se prispevek umakne. Kasneje je bil malce prirejen objavljen v Odmevih, vendar je bilo prepozno. Na televiziji je završalo, nemudoma je protestno odstopila urednica TV Dnevnika Ilinka Todorovski, protestiral je novinarski kolektiv, 14 dni po posegu pa je odstopil še Uroš Lipušček. Novinarji naj bi bili takrat nove izračune cene letala preverili pri davčnem svetovalcu Ivanu Simiču, sedanjem šefu Fursa, ki največje plačnike dohodnine blagohotno vabi na kosilo.

Ervin Hladnik Milharčič, nekdanji novinar Mladine in Dela, ki zdaj piše za Dnevnik, je v nedeljskem Intervjuju na TV Slovenija izrekel pomembno misel. Govoril je o tem, da novinarstvo ne pridiga resnice, da išče dejstva, iz katerih poskuša sestaviti čim bolj verodostojno sliko sveta. Propaganda deluje drugače, propagandistom je resnica znana že vnaprej. »Politikom se zdi logično, da če se polastijo uglednega medija, potem naj bi se nekaj tega ugleda preneslo nanje. Ne vedo pa, da takoj, ko se polastijo uglednega medija, ta neha biti ugleden. To pa je tragedija politike.«

Če bo politika res prevzela TV Slovenija – kar je že skoraj izvršeno dejstvo –, bo ta izgubila ugled in javno verodostojnost. Takšne javne televizije ne bo potreboval nihče več. Tudi gledal je ne bo.

POVEZANI ČLANKI:

• Operacija naskok