Kdo lahko premaga SDS?

Merjenje javnega mnenja je znanost. Ne gre za preproste klicne centre, ki nabirajo naše odgovore, jih seštevajo, prevedejo v odstotke in nato pokažejo. Zadeva je neprimerno bolj zapletena. Treba je znati narediti pravilen nabor anketirancev, imeti dobro statistično analizo celotnega območja, na katerem se raziskave izvajajo, imeti dobre anketarje, občutljive in empatične, socialno, regijsko, po starosti in spolu pa mora biti vzorec čim boljši približek zajetega področja – upoštevati je treba na primer tudi dejstvo, da so se navade ljudi zaradi razvoja telekomunikacij spremenile. In tudi to ni dovolj. Vse te podatke je treba znati obtežiti, jih obremeniti z napakami in značilnostmi, ki so se pokazale v preteklosti, z natančnostjo urarja opazovati morebitna nenavadna odstopanja.

V Sloveniji imamo žal malo kompetentnih agencij, ki se ukvarjajo z meritvami javnega mnenja. Slovenski mediji kot resne in verodostojne jemljejo tri: družbe Mediana, Valicon in Ninamedia. Od naštetih je način merjenja javnega mnenja pri družbi Valicon nekoliko drugačen, nimajo pa tudi nobenega velikega medijskega naročnika. Tako nam pri rednem mesečnem preverjanju javnega mnenja dejansko ostaneta kot res reprezentativni na dolgi rok le raziskavi družb Mediana in Ninamedia: tudi zato, ker že desetletja vsak mesec na predvidljiv in stabilen način merita javno mnenje. Vendar pa teh dveh raziskav ni mogoče kar primerjati, saj ima vsaka svoje značilnosti. Tednik Mladina že desetletja sodeluje z družbo Ninamedia (slednja sicer zdaj dela redne mesečne raziskave o odnosu do politike za časopisa Dnevnik in Večer), ki jo že od ustanovitve vodi Nikola Damjanić. Zakaj se tako zanesemo na Ninamedio? Ker je raziskava Ninamedie v preteklosti pokazala natančnost, zaznala premike, ki so se nato pokazali tudi na volitvah; ker je agencija pri merjenju konservativna in zadržana, ni tako velika, da bi bila vezana na mnoštvo naročnikov z različnimi interesi, njene raziskave so stabilne. Skoraj po vsakih volitvah smo raziskovalcem Ninamedie lahko čestitali za natančnost pri merjenju, ki se je izkazala tudi na samem glasovanju.

Kaj se torej dogaja z volilnim telesom v Sloveniji štiri mesece pred volitvami, res prihaja do sprememb, kot nakazujejo nove javnomnenjske raziskave? Ali pa so karte že razdeljene? Kar se dogaja danes, se je nakazovalo že prej, dejansko gre za pričakovanja volivcev, ki se vlečejo še iz časa prejšnjih volitev, torej iz leta 2018, opisuje danes Nikola Damjanić. »Velik delež neopredeljenih volivcev v tem trenutku nam kaže, navkljub razgretemu političnemu prostoru, da obstaja želja po novih političnih akterjih. To se je zelo jasno pokazalo že leta 2020, ko je v politični prostor ob nabavi medicinske opreme vstopil prvi mož evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin, volitve pa so bile zelo daleč. Ljudje so nemudoma prepoznali v njem mandatarski potencial. In tega še danes ohranja, čeprav že nekaj časa jasno nakazuje, da ne želi dejansko aktivno vstopiti v slovensko politiko. Po tem so se v javnosti pojavili še nekateri ljudje, na primer predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Tudi javnomnenjske raziskave so ga zaznale, vendar pa noben razen Čeferina ni dosegal ali presegal mandatarskega potenciala, ki ga ima v očeh javnosti sedanji premier Janez Janša. Prvi človek, ki se je približal Čeferinu in tudi dejansko prehitel Janšo, je Robert Golob.«

Robert Golob ima visok izvolitveni potencial, podoben, kot ga je imel Miro Cerar pred volitvami leta 2014. Več od tega pa bo jasno, ko bomo videli, koliko uglednih in vidnih posameznikov bo pritegnil k svojemu projektu.

Ninamedia je pred desetimi dnevi naredila prvo javnomnenjsko raziskavo, v katero je vključila nove politične iniciative: novo predvolilno koalicijo Povežimo Slovenijo, katere del je SMC-Konkretno, novo stranko Naša dežela Aleksandre Pivec, ki je morala politiko zapustiti zaradi zlorabe javnega denarja, in seveda stranko brez imena, ki naj bi jo ustanovil Robert Golob. Če sta po meritvi Ninamedie Povežimo se in Naša dežela ostali pod pragom vstopa v državni zbor, pa se je morebitna Golobova stranka nemudoma zavihtela na tretje mesto med vsemi, takoj za SDS in SD. »Kot kažejo križanja, Golob pobira predvsem volivce iz bazena nekdanje SMC, DeSUS, LMŠ, delno pa tudi pri skoraj vseh drugih strankah, na primer tudi NSi, le volivce SDS pušča hladne,« pravi Damjanić. A kot smo zapisali: Golob je hkrati edini, ki »posega po zvezdah«, ki torej v medosebnih primerjavah mandatarskih kompetenc seže tudi čez Janeza Janšo, dosega pa tudi polovično podporo, ki v raziskavah beleži ime Aleksandra Čeferina.

Prihod Roberta Goloba na politično prizorišče – ta se dejansko še ni zgodil, v tem trenutku Golob še ni predstavil nobenih svojih dejanskih načrtov, zgolj namero – je torej bistveno drugačen od vseh, ki smo jih doživeli v mandatu tega državnega zbora. Tanja Fajon je na primer zamenjala Dejana Židana na mestu predsednika SD, njen prihod je pozitivno vplival na javnomnenjsko podporo stranke, stranka od njenega prihoda praviloma beleži najvišjo podporo med štirimi strankami koalicije KUL, vendar pa stranka kljub temu ni ogrožala prvega mesta SDS med vsemi strankami – in zelo jasno je, da tega potenciala tudi danes nima. »To seveda ne pomeni, da SD ali katera druga stranka KUL ne bi na volitvah dosegla bistveno višjega rezultata, kot ga trenutno kažejo javnomnenjske raziskave, saj je opredeljevanje volivcev tik pred volitvami bolj izrazito, neopredeljeni si izberejo najbližjo stranko med obstoječimi ali pa stranko, za katero ocenjujejo, da bo najmočnejša med tistimi, ki so jim blizu, kar pomeni, da se lahko zgodijo tudi neprimerno večja odstopanja. Tako bi se tudi SD lahko bistveno bolj približala SDS na volitvah. Enako velja seveda za druge stranke, saj do res intenzivnega opredeljevanja pride tik pred volitvami,« pojasnjuje Damjanić. To se je na primer SD zgodilo leta 2008: ko je postalo jasno, da SD pod vodstvom Boruta Pahorja vodi v trojčku SD-LDS-Zares, so volivci »taktično« dali glasove SD, da bi s tem eni izmed strank pomagali zasesti prvo mesto med vsemi strankami.

Slovenski politični prostor je štiri mesece pred volitvami (če se bo predsednik republike Borut Pahor seveda držal datuma, ki ga je napovedal, torej nedelje, 24. aprila) še zelo fluiden. Še vedno se v vseh anketah, ki upoštevajo zgolj obstoječe stranke, ena tretjina volilnega telesa ne želi oziroma ne more izreči, koga bi volila. Na opredeljevanje oziroma neopredeljevanje volivcev pri tem vpliva mnogo dejavnikov. Prvi izmed njih je že poenostavljeno levo-desno opredeljevanje, ki se mu zlasti politično manj aktivni volivci raje izognejo. Razlogov je več: SDS je v imenu političnega boja uspelo za velik del sicer apolitičnih volivcev oznako levo narediti za zmerljivko, jo prikazati kot nekakšen novi boljševizem, zakrknjeni komunizem, torej za psovko, stranke, ki zagovarjajo leve ideje kot nekakšne naslednice komunizma. Zato se del volivcev tem opredelitvam izogiba, čeprav so najbolj normalne – v normalnem političnem prostoru.

Kot kažejo križanja, Golob pobira predvsem volivce iz bazena nekdanje SMC, DeSUS, LMŠ, delno pa tudi pri skoraj vseh drugih strankah, na primer tudi NSi, le volivce SDS pušča hladne.

Kdo je torej sploh levi in kdo desni? Seveda je to, da je KUL leva koalicija, netočnost: v njej sta na primer SAB in LMŠ, obe sta liberalni stranki, ki imata program in stališča, ki po odnosu do ekonomije in ekonomskega sistema spadata med liberalne stranke, še več, obe zagovarjata ekonomska stališča, ki so celo bliže konservativnemu političnemu pogledu na svet (zadnji program LMŠ je na primer zelo konservativen). Ne nazadnje sta tudi na evropski ravni članici liberalcev. SD je klasična sodobna – torej malce izgubljena – socialdemokratska stranka, ki ima danes veliko več liberalnih prvin kot pa levih oziroma socialdemokratskih. In tudi Levica, ki ima edina bolj leva stališča, je na primer v primerjavi z nemško Levico prej socialdemokratska stranka kot pa res leva. Slovenski politični prostor v celoti je namreč močno nagnjen v desno, stranke, ki veljajo za leve, so predvsem liberalne in celo neoliberalne. Je bila SMC res kdaj leva stranka? Je na primer Zoran Janković, ki rad govori, da je levičar, ker je za solidarnost in partizane, res levičar? Seveda ne. Politična stališča dejansko opredeljuje ekonomija oziroma odnos do nje.

A tudi veliko volivcev, ki so po prepričanju konservativni ali liberalni, si prav tako nikakor ne želi, da bi se njihova politična stališča kakorkoli povezovala s SDS oziroma izrazom desnica. Trenutno najmočnejša stranka v Sloveniji, SDS, namreč ni konservativna stranka, politično organiziranost in način delovanja te stranke bi v sodobni in polpretekli zgodovini najlaže primerjali s komunističnimi strankami v enopartijskih političnih sistemih. SDS seveda ni edina tovrstna stranka v vzhodni Evropi: dejansko je strank in samodržcev, ki kot vir navdiha jemljejo moč in avtoritarnost nekdanjih komunističnih strank in vlad ter si želijo moči, ki so jo imele te stranke v vseh podsistemih družbe, veliko. To je dejansko značilnost celotnega evropskega vzhoda. Predsedniki vlad v Moskvi, Beogradu, Varšavi, Budimpešti, … so si podobni. In za vse te države in režime je značilno, da sta partijska knjižica in zvestoba izjemno pomembni.

Če bi poskusili slovenski prostor opredeliti po normalnih kvalifikacijah, bi torej kot levi stranki lahko opredelili Levico in Socialdemokrate, LMŠ, SAB kot liberalce, NSi kot klasično konservativno stranko. SDS pa ne spada med te stranke, je res tipična postkomunistična populistična stranka, produkt političnega prehoda, ki vztraja še 30 let kasneje. Seveda imajo tovrstne stranke, kot je SDS, tudi na zahodu, le da nimajo omenjene postkomunistične narave. V Nemčiji je to danes Alternativa za Nemčijo, ki jo vodita Tino Chrupalla in Jörg Meuthen, v Franciji na primer stranka Nacionalni zbor, ki jo vodi Marine Le Pen. A to niso stranke, ki jih preostali prostor jemlje kot demokratične. To so skrajne stranke, ki gradijo na rasizmu, ksenofobiji, nacionalizmu, homofobiji, sovraštvu, izključevanju in strašenju. In povsod imajo te stranke problem: kljub temu da so močne, normalne stranke z njimi praviloma ne sodelujejo. Seveda pa je tudi Evropa polna odklonov: tako je na primer tudi v sosednji Avstriji, kjer vsake toliko časa oblast prevzame vlada, običajno pod vodstvom ljudske stranke, ki pravilo prekrši in se poveže z Avstrijsko svobodnjaško stranko, nacionalistično populistično stranko.

Zakaj vse to navajamo? Ker tudi v teh državah »normalne« politične stranke že pred volitvami napovedo, da z nacionalpopulisti ne bodo sodelovale – to je namreč zelo pomembno sporočilo za volivce pred volitvami. Ko torej v Sloveniji nastajajo nove politične stranke, je to tudi zanje eno od temeljnih vprašanj, ki si ga o vsaki izmed njih postavljajo volivci. In kako pomembno je to vprašanje, vidimo zdaj pri javnomnenjskih rezultatih strank, ki so v Sloveniji prekršile svojo obljubo volivcem, SMC oziroma Konkretno in DeSUS: izgubile so vso podporo volivcev. Vprašanje, ali boste sodelovali z nacionalpopulisti, torej pred volitvami političnim strankam in njihovim voditeljem postavljajo v vseh državah. Skoraj v vseh državah imajo namreč podobno težavo: močne nacionalpopulistične stranke.

Čeprav so presenečenja seveda še vedno mogoča, je zdaj že približno jasno, s kakšno ponudbo se bodo volivci srečali na volitvah. Na eni bodo stranke, ki zavračajo skrajni populizem, na drugi pa stranke, ki so s SDS pripravljene sodelovati. Štiri stranke koalicije KUL so se do tega že jasno opredelile, vendar pa za zdaj kaže, da imajo omejen domet med volivci (dejansko enakega kot pred volitvami leta 2018). Čeprav za zdaj kaže, da bi lahko osvojile tudi večino vseh glasov, še niti ena ni tako močna, da bi se lahko pomerila za dejansko zmago nad SDS; vse so prešibke, prešibki so tudi njihovi voditelji. Zlasti v tem so šibke, noben voditelj ni javnomnenjsko zares močan. To izkazujejo tudi meritve Ninamedie za Večer in Dnevnik: na vprašanje, koga bi neposredno volili za predsednika vlade izmed danes znanih potencialnih imen, najvišje pride Tanja Fajon, ki bi jo na tem mestu podprlo 11 odstotkov volivcev, Marjan Šarec pa zbere le še 6,6 odstotka podpore. Janšo bi na primer kot ponovnega premiera podprlo 19,5 odstotka vprašanih. Potem ko je postalo jasno, da Aleksander Čeferin ne namerava prestopiti v slovensko politiko, kljub preigravanju različnih imen ni bilo nikogar, ki bi dejansko lahko ogrozil Janševo prvo mesto. Do Roberta Goloba. Slednji se je že v prvi tovrstni javnomnenjski raziskavi zavihtel na prvo mesto z 20,6 odstotka in prehitel Janšo. Razlika je minimalna, res pa Golob sploh še ni predstavil ne koncepta niti ni nagovoril volivcev.

Lahko torej Golob postane resen izzivalec SDS in Janeza Janše? Nobenega dvoma ni, da v njem ljudje vidijo kompetentnega izzivalca – to je javnomnenjska raziskava Ninamedie že pokazala. Čeprav se ne pojavlja zelo pogosto, čeprav še ni začel nastopati kot politik, ga je javnost nemudoma zaznala. Seveda pa v tem trenutku Golob še ni predstavil, kako in s kakšnim programom bo nastopil na volitvah, njegova politična stališča do temeljnih vprašanj niso znana, ni znano, s kom se bo obkrožil, kdo so njegovi najbližji sodelavci v politiki, ali se bo povezal s katero od sedanjih političnih strank, bo morda iskal povezave v močni civilni družbi. Vemo na primer, da se zelo spoštljivo izraža o strankah koalicije KUL. Vemo, da je na okroglo mizo, ki jo je organiziral v Kinu Šiška, povabil predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela, tesnega sodelavca Aleksandra Čeferina, in uglednega raziskovalca dr. Dragana Petrovca, danes brez dvoma tudi enega izmed obrazov petkovih protestov, ter Ivana Galeta, žvižgača, ki je razkril posle Janševe vlade z medicinsko opremo. Ali kot pravi Nikola Damjanić: »Robert Golob ima visok izvolitveni potencial, podoben, kot ga je imel Miro Cerar pred volitvami leta 2014. Več od tega pa bo jasno, ko bomo videli, koliko uglednih in vidnih posameznikov bo pritegnil k svojemu projektu. Na začetku take poti gre namreč za eno osebo, ki pritegne volivce, a ta oseba mora, da bi lahko dobila dejanski političen zagon, pritegniti podporo drugih močnih ljudi, ki imajo tudi sami močan političen potencial, ob tem pa še niso del drugih političnih strank. To je vedno ključno.«