Odlikovani Rode

Francu Rodetu, najglasnejšemu, najprodornejšemu, najkardinalnejšemu slovenskemu duhovniku moderne dobe, intelektualcu in svetovljanu, bo prihodnji teden predsednik republike Borut Pahor podelil državno odlikovanje zlati red za zasluge. Razlog je preprost, Pahor bo Rodeta odlikoval »za življenjsko delo in zasluge za osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga«. Poleg njega bosta državno odlikovanje, sicer nižjega reda, dobila še evangeličanski škof Geza Filo in mufti islamske skupnosti v Sloveniji Nedžad Grabus.

Kardinal Franc Rode ni človek, ki bi bil znan po spodbujanju kulture medverskega dialoga. Nasprotno. V času, ko je bil ljubljanski nadškof, so si pripadniki muslimanske vere želeli džamijo, a je s pozicije moči nasprotoval tej zamisli. Dejal je, da morajo tisti, ki se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, »vedeti, za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija – v islamskem pojmovanju – je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram. Kar naj prevzamejo svojo odgovornost. Ampak naj vedo, kaj delajo.«

Rodetova izjava je na božični večer leta 2002 povzročila ogorčenje. S tem ko je tukaj živeče muslimane, ki izvirajo iz liberalne bosanske tradicije islama, povezal z radikalnimi političnimi islamisti, tistimi, ki si fundamentalistično razlagajo svete spise in želijo nauke iz njih na silo vpeljati v politiko, v vse pore življenja, je dehumaniziral in kriminaliziral ves islam. Nobeno kasnejše pojasnjevanje muftija Osmana Đogića ni pomagalo. Njegove besede, da »konec koncev nima Vatikan nič proti gradnji islamskega centra v Sloveniji,« je slišal le malokdo.

Islamska skupnost je tudi zaradi Rodetovih besed, strahu, političnih blokad džamijo dobila šele leta 2020.

Islamska skupnost je tudi zaradi Rodetovih besed, strahu, političnih blokad džamijo dobila šele leta 2020.

Rode je bil kasneje prav tako zelo zadržan do islama. V svoji zadnji knjigi, naslovljeni Cerkev pred izzivi stoletij, svari pred tretjo »islamsko invazijo v Evropo«, v njej ponovno piše o tem, da islam ni le religija, pač pa civilizacija osvajanja. Morda, a civilizacija osvajanja je tudi katolištvo s svojo cerkvijo in njenimi konkvistadorji, misijonarji z mečem, križem ter litri krvi, ki so jo puščali za seboj. Rode v knjigi sicer sramežljivo omeni, da papež Frančišek kljub težavam in neuspehom vodi dialog z muslimani.

Kaj je narobe z njegovo pozicijo? Podobno kot se med seboj razlikujejo katoliški verniki, se med seboj razlikujejo muslimani. Niso vsi katoličani tradicionalistični, kot si tudi vsi muslimani ne želijo podrediti sveta. Različne šole, tradicije so v vseh verskih okoljih, kriviti muslimane v Sloveniji za teroristične napade, opozarjati na možnost radikalizacije v džamiji je enako, kot da bi udeležence nedeljskih maš povezovali s krvavimi napadi na klinike v ZDA, kjer opravljajo splave.

Rode je moder mož. Njegova tedanja svarila niso bila namenjena muslimanom, pač pa so bila klic k vstaji katoliških vernikov. Teh je bilo že leta 2002 bolj malo, danes, 20 let kasneje, jih je še manj. Vse velike cerkve imajo enega »sovražnika«, to je sekularizacija, moderna doba, moderen pogled na svet, ki zavrača neizpodbitne resnice, zapisane v svetih knjigah. Verski voditelji različnih veroizpovedi so pri nas to lepo pokazali, ko so v skupni kampanji nasprotovali družinskemu zakoniku.

Kljub vsemu Rodetovo ščuvanje h križarski vojni ni bilo presenečenje. Mož je znan po žaljivih izjavah, kasneje jih ni obžaloval. Slovensko šolo je primerjal z »dresuro nemških ovčarjev«, pravico do svobodne odločitve o rojstvu otroka je poimenoval »tisti sramotni 55. člen ustave«, ko so ga vprašali, kaj misli o zvezi istospolnih partnerjev, je navedel starozavezne besede o tem, da je homoseksualna praksa »gnusoba«. Leta ga niso obrusila. Avgusta 2020 je na Brezjah dejal, da »cerkev ne more biti v procesu sprave«, zanjo naj bi bila odgovorna država. To, da je kolaboracijo soorganizirala katoliška cerkev, da so domobrance novačili duhovniki, je priročno zamolčal.

Ni narobe, da mu bo Pahor podelil odlikovanje za pomoč pri osamosvajanju Slovenije. A hkrati mu ga ne bi smel podeliti zato, ker je vseskozi spodbujal »medverski dialog«. To ne drži, Rode ni spodbujal dialoga, ne verskega ne kakšnega drugega. Primerneje bi bilo, če bi v predsednikovem uradu zapisali, da je »vseskozi strumno in neustrašno branil interese katoliške cerkve«. V času, ko je bil še ljubljanski nadškof, je nastal vatikanski sporazum.