Kultura je dekla politike

Nacionalni programi za kulturo so navadno zahtevno branje, strategije, sistemske rešitve, načrtovanje, uravnoteževanje različnih interesov, ki se spopadajo v kulturi in kulturni politiki. Slovenija je kljub drugačnim zakonskim določilom do zdaj sprejela le tri takšne dokumente, prvi je nastal v času ministrice Andreje Rihtar, drugi v času prvega ministrovanja Vaska Simonitija, tretji v času ministra Uroša Grilca. Zdaj je Simoniti pripravil svoj drugi nacionalni program, sprejela ga je vlada, čaka ga še parlamentarna obravnava.

Že na samem začetku programa, ki je, kot pravi eden izmed poznavalcev, »poln floskul, nesistemskih rešitev, brez resnih sprememb«, trčimo ob bistveni razlog, zakaj bi ga bilo treba zavreči. Ideološka predpostavka predlaganega programa za kulturo je »nacionalna substanca«, kultura je torej tukaj, da udejanji, povzdigne slovenski narod in državo Slovenijo.

V programu je tako zapisano, da je bila »vloga kulture v narodovi zgodovini zaradi odsotnosti politične moči naroda v preteklosti po eni strani imenitno izhodišče za njeno družbeno priznanje in veljavo, po drugi pa prinaša lažno udobje in ležerno (samo)zadovoljnost z doseženo osamosvojitvijo in lastno državo kot dokončnim narodotvornim ciljem«. To nevarno samozadovoljstvo bi lahko načenjalo narodove ustvarjalne ambicije, zmanjševalo umetniško moč, slabilo potrebo po kulturnem delovanju, družbo in umetniške ustvarjalce pa lahko pripelje »v stalno potrebo po družbenem anarhizmu, kar spodkopava temelje demokracije, svobode govora slehernega posameznika in ustvarjalne neodvisnosti«. Prednostni cilj novega kulturnega programa je torej okrepitev vloge kulture pri »oblikovanju slovenske narodne identitete ter pri utrjevanju državotvorne zavesti«. Prvi Simonitijev kulturni program, ki je veljal od leta 2008 do 2011, je bil povsem spodoben, ali bolje, ni imel visokih, narodnobuditeljskih ciljev.

Gre za skrajno redukcijo umetniškega ustvarjanja. Simonitijevo priseganje na nacionalno substanco bi bilo razumljivo, če bi bili sredi nacionalnih bojev, v 19. stoletju, a danes kultura in umetnost nista dekli politike in naroda, pa tudi nekoč nista vedno bili. Država bi za kulturo in umetnost naredila največ, če bi jima prepustila prostor svobode, omogočila razmere za kakovostno ustvarjanje, pomagala kulturnikom, uredila položaj neinstitucionalnih izvajalcev, izboljšala delovanje javnih zavodov, poskrbela za promocijo, ne da v državotvorni maniri uokvirja njuno pot in svari pred družbeno anarhijo. Seveda sta jezik in nacionalnost del kulture, a hkrati je kultura zunaj obojega. Spomladi je ugleden rimski muzej sodobne umetnosti MAXXI gostil umetnike iz držav, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, podobno, kot je prej gostil tudi umetnike iz drugih sredozemskih držav. To je storil, ker želi razumeti, kaj se dogaja v sedanjosti, v Evropi, kakšna prihodnost nas čaka, premisleki o njej sežejo daleč onstran državnih meja in nacionalnih identitet. Ni nenavadno, da koncepta odprtosti slovenska diplomacija in politika nista razumeli.

A reči, da je Simonitijev program zgolj »precej zastarel«, bi bilo naivno. Ne, gre za premišljeno politično dejanje, za nacionalistično politiko, ideološko propagando, namenoma se povzdiguje nacionalna identiteta, tudi zato, da se zavrača pomen drugih, drugačnih, izmuzljivih identitetnih sidrišč, znova se pojavlja kulturni boj. Ni naključje, da je med ključnimi naložbami v javno infrastrukturo omenjen Muzej slovenske osamosvojitve. Dela naj bi se začela leta 2022, vrednost projekta pa je ocenjena na sedem milijonov evrov. Mimogrede, program za prenovo propadajoče ljubljanske Drame predvideva le 21 milijonov evrov, četudi je zdaj ocenjena vrednost te naložbe enkrat višja.

Zadnji veljavni nacionalni program za kulturo je nastal v času kratkotrajnega mandata ministra Uroša Grilca. Začne se z Brechtovo maksimo o tem, da je knjiga orožje. Danes, dober teden pred prihodom leta 2022, pa Simoniti govori o razvijanju »narodno kulturne substance«.

Tukaj smo, dobrodošli v preteklosti.