Kovačeva kobila

Restavracija Kogo
Šmarska cesta 1, Koper
Tel.: 04 234 33 60
Z izjemo nedeljskega počitka Kogo obratuje vsak dan od 11. do 22. ure.

Ambient:
sicer rahlo generično, a vendarle prostorno, udobno, svetlo, bistrojsko; tudi z nekaj povišanimi barskimi stoli in žolca priredbami poprock klasik na ozvočenju

Napitki:
poleg po zelo kletnih cenah postreženih lastnih vin je na bar zložena več kot le dostojna zbirka žganic z vseh koncev sveta

Vegetacija:
nekaj možnosti je v oddelku testenin in solat

Dostopnost:
lastno veliko parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ploščati kruh s tunom
tatar iz gamberov

Ne tako fino:
njoki z žgvacetom
hobotnica v solati
kje je vinska karta?

Biosingova medvedova salama stane 12,4, kolekcija petih hladnih predjedi 14, njoki z žgvacetom 9,5, fokača s tunom 10,5, pečena hobotnica 18,8, sladice pa 5 evrov.

»Zakaj preprosto, če lahko zapleteno?!« je moto, ki je vodil načrtovalce koprskih cestnih pentelj, med iskanjem pravih izvozov in poskakovanjem po ležečih policajih povzel uradni voznik inšpektorske odprave h kleti Vinakoper, eni največjih slovenskih vinskih kleti, kjer so poleg precej resne prodajalne vin in raznih istrskih delicij odprli že na pogled dokaj ambiciozno sodobno restavracijo.

Ko nam je ves čas prijazen in pozoren natakar k mizi prinesel jedilni list, se je izkazalo, da dobršen del ponudbe sloni na sadovih dela številnih pozorno izbranih dobaviteljev mesnin in sirov: zvezdniške domače mesninarje in sirarje (Klinec, Cigoj, Biosing, Pustotnik, Zidarič …) dopolnjujejo z delicijami italijanskih in španskih mojstrov in zdi se, da je Kogo prvenstveno namenjen debatnemu pikanju ob kozarčku iz matične kleti. Je pa s polnjenjem teh kozarčkov nastopila nenadejana in skoraj neverjetna zagata: nimajo vinske karte. I shit you not in preberi še enkrat: hišna restavracija ene največjih in najuglednejših slovenskih vinskih kleti nima vinske karte. Če že ne spektakularne ponudbe kakšnih arhivskih raritet ali specialk večjih formatov, ki jih klet gotovo hrani, bi se spodobilo narediti vsaj pregledni seznam aktualnih polnitev (v prodajnem oddelku spletne strani jih je navedenih 35 različnih), ne da je potem gost kot v kakšni beznički skorajda vprašan, ali je bolj za belo ali za rdeče. Še zdaj ne morem verjeti.

Nazaj k hrani: narezkarnico dopolnjuje cela rajda zanimivih hladnih predjedi, na selekcioniranem krožniku so se skupaj znašli klasičen vitello tonnato, malo premalo kremasta piščančja pašteta, krasno – z žuljenom korenja, jabolčnim vasabijem in sezamom – opremljena rezina tuna, prazna in plehka hobotnica v solati in sladkast, res dober tatar iz kozic, podložen z drobno nakockano bučo. V Kogu pripravljajo še eno specialko – ploščate kruhe, nekakšne fokače, kvašene z vinskimi drožmi in nato obložene z različno robo, preizkušena s sladkasto koruzno majonezo in mariniranim surovim tunom se nam je zdela krasna, resno – z veliko zelenjave in kremastim zaftom – so se lotili tudi priprave hobotnice v pečici, razočaranje dneva pa so bili brez sence dvoma radirkasto gumasti njoki, preliti s preslanim piščančjim žgvacetom.

Obed se je potem mirno končal s pričakovanim naborom (tiramisu, čizkejk, štruklji & co.) sladic, izmed katerih smo izbrali sočno čokoladno torto z malinami in teksturno zanimiv (a mogoče vseeno premalo kremast) tribarvni čokoladni mousse, in obiskom prodajalne, kjer se lepo vidi, koliko različnih vin pridelujejo in polnijo in po kakšnih cenah jih prodajajo. Sicer pa naj obvelja: super plac za kaj piknit in poklepetat. Za kaj več pa malo več domišljije in natančnosti v kuhinji, predvsem pa vinsko karto, prosim.